četrtek, 26. december 2013

Vrnitev na kraj zločina ali koliko sva se z Bangkokom v petih letih spremenila

Verjetno je moj spomin na Bangkok zamegljen s precej nostalgije na moje prvo daljše potovanje. Prvi stik z mestom je bil prepojen z navdušenjem nad popolnoma novim svetom, s tistim občutkom, ko stopiš z letala na čisto drugem koncu sveta. Nasmejani obrazi, eksotični okusi, poceni hotelske sobe s kopalnicami brez posebne kabine za tuširanje. Vznemirjenje potovanja, pustolovščine, ki te čaka za vsakim vogalom.
Ko sem se tokrat zbudila v Bangkoku, smo tičali v prometnem zamašku na poti s Ko Sameta. Precej omotična sem se odpravila mimo stoječe pločevine okoli in okoli ogromnega prometnega vozlišča do treh različnih avtobusnih postajališč, da bi našla pravi avtobus na moj konec mesta. Izkazalo se je, da sem iskala avtobus številka 12. Hotel sem se odločila poiskati v okolici znamenite ulice Khao San Rd, za kar imam precej tehtna razloga. Prvi je, da sem si resnično želela videti ta backpackerski raj skozi prizmo petletnih popotniških izkušenj kasneje. Drugi je precej bolj preprost - udobje, turisti, bari, restavracije, turistična infrastruktura. Ob pomanjkanju vsega naštetega v moji Dhaki mi najbrž tega ne gre zameriti.
Prvo, kar me je presenetilo na ulicah Bangkoka, je bil neverjeten mir. Nobenega hrupa, nobene napetosti v zraku; namesto tega je vse preprosto bilo. Avtobus je mirno obstal pred semaforjem in ko mu je bilo dano, mirno speljal. Nobenega hupanja, udarjanja ob bok vozil, sunkovitega pospeševanja ali ustavljanja. Nobenih agresivnih voznikov pomočnikov, teh vladarjev kaosa na ulicah Dhake.
Hostel sem našla nekoliko stran od Khao Sana, prijeten kotiček za razumno ceno in s toplo vodo. Poskusila sem najti nekaj krajev, ki so mi ostali v spominu izpred petih let. Najinega hotela nisem našla. Našla sem precej priljubljeno izraelsko restavracijo. Menjalnico, kjer sem zamenjala zadnje evre za pot na letališče pred odhodom domov.
Bangkok je poln mladih in manj mladih turistov v pričakovanju nepozabne zabave. Te resnično ni težko najti. V tem pogledu je Bangkok vsekakor izpolnil moja pričakovanja. In če sem v šestih dneh na Tajskem spala rekordno malo, mi je tudi to oproščeno. V prihodnjih dneh se mi je pridružil Francoz, s katerim sva se spoznala na Ko Sametu in dekle iz Srbije, ki jo je k meni usmeril skupni prijatelj iz Dhake.
Druga stvar, ki me je presenetila, je bila odsotnost vztrajnih prodajalcev vsega mogočega. Tuk-tuki so čudežno izgini z ulic. Med prvim obiskom so bili stalnica sprehoda po Bangkoku, zvrščeni prav po vseh ulicah, kjer so lahko pričakovali naval potnikov. Sedaj bi jih še pred Khao Sanom lahko iskala z lupo, drugje pa so bili že skoraj izumrla vrsta. Tudi ostali prodajalci so se nekam porazgubili. Skoraj nobene ponudbe od krojačev ali organiziranih izletov. Hoja po opravkih je bila osvobajajoče preprosta.
Žal nisem imela časa skočit do znamenitosti, čeprav sem imela v načrtu celotno turo po glavnih templjih. Opravki na bangladeški ambasadi so mi vzeli več časa, kot sem sprva mislila. Zaradi pomanjkanja časa sem se posluževala taksijev, namesto lokalnega prevoza. Moj pogovor s taksisti je bil precej drugačen, kot je običajni pogovor s taksistom v mestu, ki ga obiščem. Beseda je nanesla na tropsko sadje, kdaj je to zrelo, od kod je uvoženo izven sezone, cene zelenjave na lokalnih tržnicah in domačo vas taksista. Po letu življenja med tropskim sadjem lahko popolnoma suvereno sodelujem v pogovoru o mangu.
Bangkok je neverjetno moderno, obvladljivo, urejeno in zabavno mesto, kjer imaš vse na dlani. Obiskati moje prvo azijsko mesto je bilo kot srečati starega prijatelja, ki si ga nazadnje videl v težavnih najstniških letih. Tokrat se je zdel precej bolj odrasel, zrel, umirjen - prijetna družba, ki si jo želiš ponovno srečati.
Le da najbrž ni bil Bangkok tisti, ki se je spremenil.

ponedeljek, 16. december 2013

Nemiri

"Pa bodita previdna!" nama je prijateljeva mama rekla v slovo, zaskrbljeno in rahlo ukazujoče. Zunaj je bila še tema, malo po jutranjem klicu k molitvi, ko sva zapuščala stanovanje v Uttari, soseski, ki se razprostira tik letališča. Opozorilo je bilo mišljeno kot opomba, da se je tisti dan napovedal hartal, ki smo se ga vsi po tiho bali. Sklican je bil zaradi izvršitve smrtne kazni enega izmed obsojenih vojnih zločinov.
Prijatelj me je pospremil do letališča, od koder sem imela let proti Bangkoku.

Zapustiti Bangladeš je bil precej nenavaden občutek. Zadnje tedne v Dhaki so zaznamovali politični nemiri, hartali, blokade, bes javnosti zaradi izbruhov nasilja nad nedolžnim prebivalstvom in zadnji teden še hitro izvršena smrtna obsodba, ki je razjezila skrajno islamistično stranko Jamaat e Islami.
Večer pred mojim odhodom je bil prvi dan po dolgem času, ko je bil običajen, vsaj na papirju miren dan. Zvečer sem se odpravila k prijatelju, kjer sem prespala zaradi lažjega dostopa na letališče. Preden sem z nahrbtnikom na rami zapustila stanovanje, sem se zadnjič poslovila od sostanovalca Matta, ki v prihodnjih dneh odhaja domov, kjer bo preživel praznike. Po praznikih se ne vrača več v Dhako, ampak v indijski Varanasi, kjer je dobil službo. Matt je bil tisti, ki je močno zaznamoval moje bivanje v Dhaki od prvega dneva. Včasih je bil edini, ki je razumel moje občutke, ki so se mi porajali, ko sem poskušala dognati Bangladeš. Dvome. Strahove. Navdušenje. Vse faze prilagajanja Dhaki je nekoč dal tudi sam skozi in zato mi je vedno bil v nenadomestljivo podporo. Misel, da ga ne bo več doma, ko se vrnem s Tajske je nepredstavljiva.
Moj odnos z J., eden mojih najboljših prijateljev v Dhaki, se je znašel v slepi ulici. Kot bi se zaletavala v zid, a zid se ne da. Preprosto ne znajdeva se več isti strani. V teh tednih sem ga neverjetno pogrešala, a tudi, ko je bil blizu, sem čutila med nama pregrado, ki se je znašla tam. V resnici nisem bila več prepričana, če sploh želim še kdaj to pregrado podreti.

Stopila sem na tla Tajske, države, ki sem jo obiskala pred dobrimi petimi leti na svojem prvem potovanju po Aziji se v trenutku zavedla, kako daleč stran je Bangladeš. Veliko lažje ga je videti z razdalje.
Prvi dan sem porabila za pot do otoka Ko Samet, le nekaj ur oddaljenega od Bangkoka. Zjutraj sem zakopala nožne prste v mivko ljubke plaže, zaplavala v toplem, vzvalovanem morju in Bangladeš je bil še dlje. Tako daleč, da sem se zavedla, da ga pogrešam. Da je moj dom. Da bo Matt vedno moj prijatelj. Da rabiva z J. le nekaj časa vsak zase. Da stvari nikoli ne bodo popolne. Ali takšne, kot si jih jaz želim.
Jutri me čaka pot nazaj v Bangkok, ki ga bo zanimivo videti v luči preteklih izkušenj. Morda kaos ne bo več tako kaotičen. Hrana ne tako pikantna. Morda bo v petek, ko odhajam domov, drugačen tudi Bangladeš.

petek, 13. december 2013

15 nasvetov kako preživeti v Politično nestabilni državi

1) Poznaj vire informacij
V Politično nestabilni državi so pojmi kot svoboda govora ali objektivno poročanje – še bolj kot drugod – precej nedosegljiv ideal. Zato si je težko ustvariti objektivno sliko o tem, kdo je good guy in kdo bad guy. Pravzaprav, ponavadi ni ne enih ne drugih. Pravzaprav, niti ni pomembno, kdo je kdo. Pravzaprav, če ne pišeš bloga o dogajanju, moraš vedeti le to, da je vsako prebrano informacijo treba vzeti s ščepcem soli.

2) Poznaj ozadje
Tudi, če ne pišeš bloga. Konec koncev nočeš izpasti neveden bedak, ko tema nanese na trenutno politično dogajanje, nekje po uvodnem Kako si in Od kod prihajaš od naključnih neznancev na avtobusu. Od tebe je seveda odvisno, ali si ustvariš in deliš svoje osebno mnenje, ampak pazi, da ne sprožiš vsesplošnega pretepa, politika je v takšnih časih precej kočljiva tema.

3) Pouči se o vojaških, obrambnih, paravojaških itd skupinah
In razlikah med njimi. Čisto preprosto, da veš, kako resna je situacija. Navadna policija na večjih križiščih lahko pomeni le običajen dan v militantni državi, med tem ko kolone tovornjakov, z do zob oboroženimi uniformiranci in imenom, sestavljenim iz vsaj tri-črkovne, na videz težko razložljive kratice, verjetno pomeni nekaj več akcije.

4) Ostani informiran
Tvoj zajtrk naj tako sestavlja omleta, popečen toast, sveže stisnjen pomarančni sok, kava ali čaj ter jutranje novice o cestnih blokadah, stavkah, protestnih shodih, apokalipsah. Načrtuj dan v skladu s tem in vedno ohrani nekaj fleksibilnosti. Za večerjo si postrezi z izbranimi tremi hodi ter večernimi poročili o dogajanju preteklega dne.

5) A bodi selektiven, ko poročaš o dogajanju svojim bližnjim doma
Izogibaj se besed kot so Vojaški udar, Spopadi, Eksplozije, Nasilje… Če imaš srečo in živiš v Politično nestabilni državi, za katero Zahodu ni dovolj mar, da bi poročal o njej, lahko pravzaprav pretok informacij do svojih domačih skoraj popolnoma kontroliraš. To je, dokler ne odkrijejo Al Jazzere. Verjetno pa do sedaj že veš, da je marsikdaj poročanje precej prenapihnjeno in ne odraža dejanskega stanja, ki ga sam doživljaš. Poskušaj domače prepričati, da je temu res tako.

6) Posvoji bolj odprti pogled na pojem “Vojaški prevzem oblasti”
Ker, človekove pravice gor ali dol, vse ima svoje meje. Nekatere države žal niso ustvarjene za demokracijo. Posvoji tudi bolj kritičen pogled na demokracijo samo. Sistema, ki bolj ali manj uspešno deluje, od koder pač prihajaš, morda ni mogoče prenesti v tvoje novo okolje. V Politično nestabilni državi ne moreš preprosto prevesti situacije glede na tebi poznan sistem delovanja. Življenje v Politično nestabilni državi je idealen čas za samorefleksijo o opranosti možganov z idejo o vsemogočni demokraciji in refleksijo o tem političnem sistemu samem. Ali res deluje tam, od koder prihajaš? Je res tako popoln sistem, vreden izvoza vsaj toliko kot Applovi izdelki in akcijski hollywoodski filmi?

7) Ne nosi glave na pladnju
Seveda, življenje ljubiteljskega vojnega poročevalca se sliši vznemirljivo, a verjemite mi, da ima tudi svoje pomanjkljivosti. Te se, po poročanju prijatelja foto-poročevalca, kažejo v modricah, ki so posledica napadov na novinarje s strani protestnikov ali policije, kakšnih letečih predmetov in občasnega (če imaš srečo le gumijastega) izstrelka.
V vsakem slučaju se izogibaj krajev, kjer potekajo protesti, tudi, če jih napovedujejo kot mirne.

8) A ne dopusti, da dogajanje zmede tvoj vsakdan bolj, kot je potrebno
Zapiranje v stanovanje nikakor ne koristi. Varnost je seveda na prvem mestu, a življenje ponavadi teče dalje celo na vojnih območjih. S prakticiranjem primerne stopnje previdnosti lahko tvoji dnevi potekajo skoraj nemoteno.

9) Poznaj alternative
Lahko se zgodi, da zaradi cestne blokade obtičiš na službeni poti, ali le ne moreš do pisarne. Lahko da imaš sestanek natančno na dan, ko se konča večdnevna blokada in se pločevina, polna opravkov željnih meščanov, razlije po cestah. Vedno je dobro vedeti, kako priti nekam, če običajni način odpove. Kupi/najemi helikopter, naprimer. Ali pa uporabi redno letalsko linijo za daljša potovanja.

10) Rešilec ni vedno le rešilec
…ampak ena izmed zgornjih alternativ. Družbeno neodgovorno kot je, Press in Ambulance oznake na vozilih so splošno znane kot varne in v Politično nestabilni državi redno uporabljene za bolj ali manj nujne prevoze.

11) Naredi zaloge
Mleka, masla, mesnih izdelkov in druge pokvarljive hrane, zelenjave, vode in investiraj v električni akumulator, če ga še nimaš. Ko izdelki zaradi cestnih blokad  ne bodo dosegli polic trgovin, boš za ta nasvet hvaležen. Prav tako, ko bodo zaradi istega razloga cene poskočile v nebo. Zakaj je potrebno narediti zaloge vode in elektrike, nimam pojma. Nekdo je pač nasvet objavil na Facebooku.

12) Pogovarjaj se z drugimi tujci o možnostih evakuacije, ker je pač bolj vznemirljivo od pogovorov o strežnem osebju
Hkrati ti bo dalo občutek, da tvoje življenje dejansko dosega stopnjo zanimivosti, ki jo poskušaš prikazati svojim prijateljem preko spletnih družabnih omrežji. Ni pomembno, da dejansko živiš v zlatem mehurčku in da v resnici ne ločiš med vsemi paravojaškimi enotami, ko jih vidiš.

13) Redno obnavljaj svoje Facebook statuse
Tako bo dejstvo, da živiš v Politično nestabilni državi vsaj na daleč izgledalo vznemirljivo in ti velik avanturist, kot bi pač človek pričakoval. Hej, če moraš že ravno trpeti izgovore čistilke, ki zaradi nemirov ne pride pospravit stanovanja ali pomanjkanje masla v trgovinah, potem vsaj pridobi slavo med svojimi 856 Facebook prijatelji. Naj vedo, kako izjemno je tvoje življenje, polno preizkušenj, ki pridejo v paketu s Politično nestabilno državio.

14) Ohrani smisel za humor
Po možnosti sarkazem.

15) Spakiraj in pojdi drugam, če postane prevroče
Resno in brez sarkazma.

P.s: Ali pa za vraga, ostani v varnem zavetju doma. Zakaj bi sploh želel v politično nestabilno državo? Tam je ponavadi neznansko vroče in imajo čisto preveč vrst banan, da bi se počutil udobno…

petek, 06. december 2013

Bangladeš je to, kar se ti zgodi, med tem ko načrtuješ druge stvari

Četrtega decembra zgodaj zjutraj sem pojedla zajtrk – nekakšno omleto, kavo in belo štručko kruha popolnoma brez okusa. Ugotovila sem, da moja telefonska številka ne deluje in kupila novo sim kartico na prvem prodajnem pultu, ki sem ga opazila. Nato je sledilo kar nekaj čakanja v vrstah, preden sem na zadnjem sedežu trikolesnega CNG-ja drvela po prazni New Airport Rd, dolgi in ravni štiripasovnici, ki povezuje severno obrobje Dhake s centrom mesta, vse tam do Farm Gate-a in se nadaljuje preko poslovnega, prenatrpanega in zadušljivega Kawran Bazarja do širokega in prostranega Shahbaga. Tisti dan je bil hartal, vsesplošna vsedržavna stavka, kar je bil razlog, da je moj CNG drvel po široki cesti praktično brez ovir.
Voznik me je odložil nekje, kjer še nikoli v življenju nisem bila. Podoba avtobusnega postajališča me je zmedla. Toliko ljudi, barv, nobenega reda. In nobenega imena ulice. Kje za vraga sem pristala? Kako naj najdem ulico, ki jo iščem?
To je bilo leto dni nazaj. Tisti dan sem dobila novo telefonsko številko, dva nova prijatelja in nov dom, brez da bi se tega takrat že zavedala.
Letošnjega četrtega decembra sem se zbudila in vstala s precejšnjo težavo, čeprav sem lahko ta dan spanec nekoliko potegnila. Zajtrk sem izpustila, ker si tako ali tako ponavadi kupim prigrizek v kantini blizu moje pisarne. Odhitela sem po stopnicah sedem nadstropji navzdol in se z rikšo zapeljala do Asad Gate-a, kjer sem kljub pozni jutranji uri brez težav ujela avtobus številka 27. Avtobus je rabil le okoli pol ure po skoraj prazni New Airport Rd do Shaure, postajališča, kjer skočim iz avtobusa.
Natančno leto dni od kar me je CNG odložil na avtobusnem postajališču v Mohammadpurju in sem dobila novo telefonsko številko, prva nova prijatelja in nov dom, mi je odvetnik poslal kopijo pisma, ki je sporočalo, da mi je bila končno odobrena bangladeška delovna viza.

Ko sem zvečer prišla domov, mi je cimer čestital za prvo obletnico Desha in me objel. Vprašal me je, kaj bi sporočila sami sebi leto dni nazaj. Precej težko vprašanje. Morda bi počakala z nakupom sim kartice in namesto Airtelove kupila Grameenphonovo. Preživela bi več časa v Stari Dhaki. Bila bi bolj pridna pri učenju bengalščine. Sprejela bi nekaj drugačnih odločitev v zasebnem življenju. Se nekoliko drugače lotila reševanja birokracije okoli vize.
Ko me ljudje vprašajo, ali nameravam ostati tu še dolgo časa, se rada izognem odgovoru s pripombo, da naj ne bi bila tu niti ta trenutek. Bili so načrtovani trije dnevi v Dhaki in nekje vmes se je zgodilo, da sem ostala. Včasih stvari ne tečejo popolnoma tako, kot smo predvidevali. Mislimo si, da bomo sicer šli s tokom, a tok nas bo vselej nesel po znanih brzicah. Znane brzice ponavadi vsebujejo vsem poznane in široko sprejete elemente, ki delujejo udobno in domače. Potem pa se zgodi Bangladeš. In brzice se razlijejo čez korita rek in krenejo svojo pot, nekako tako, kot se to zgodi na ravnih poljih Bangladeša vsako deževno dobo.

Četrtega decembra letos je bil, prav tako kot istega dne leto dni nazaj, hartal. Zanimivo, kako se nekatere stvari ne spremenijo. Nekatere stvari pa preprosto nikoli več ne ostanejo enake.

ponedeljek, 02. december 2013

Potovanje v Bangladeš s Popotniško agencijo Lama

Bangladeš je zagotovo ena najbolje varovanih skrivnosti južne Azije. Dežela, povečini ravna kot zrcalo, v zahodnih medijih slovi predvsem po poplavah in revščini, a popotnikom, ki so pripravljeni pogledati dlje od senzacionalističnih naslovnic, nudi pravo popotniško poslastico. Stran od uhojenih turističnih poti indijske podceline se srečamo z bogato kolonialno zgodovino, kaosom glavnega mesta Dhake, pisano kulturo, osupljivo naravo, najdaljšo peščeno plažo na svetu in idiličnimi vasicami, kjer se pred nami odvija skromno ruralno življenje.
Resnični čar Bangladeša pa se skriva v njegovih prebivalcih: gostoljubnih in iskreno veselih vsakega gosta, ki mu dajo vedeti, da je njihov dom, pa če še tako skromen, tudi njegov dom. Sundarban, največji gozd mangrov na svetu, treking v osupljivo lepem in kulturno raznolikem območju Chittagong Hill Tracts, kilometrske peščene plaže otoka Saint Martin... je le nekaj nepozabnih izkušenj, ki jih bomo doživeli v Bangladešu. Na potovanju bo poudarek na pristnem stiku s kulturo in domačini ter ekološko prijaznem načinu potovanja, zato bomo, kjer bo le mogoče, upoštevali pristope eko turizma in poskrbeli, da ne bomo le mi zapustili dežele polni lepih vtisov, ampak bo tudi vtis, ki ga bomo mi pustili za sabo, več kot pozitiven. Bangladeš se tujim turistom šele odpira in zato je to odlična priložnost spoznati pristnost Južne Azije, ki je marsikje v poplavi masovnega turizma že zbledela.

Več o programu, ki ga nudi popotniška agencija Lama.