sreda, 29. april 2009

S poti

...Odlomek iz zapisov v moji mali beležki, nepogrešljivem sopotniku, sogovorniku in orodju za sporazumevanje na poti...

Munchen, 24.1. 2009

Na letališču. Letališče je tak vesel kraj. Ljudje tečejo čez široke, zloščene hodnike in si padejo v objem. Kot v filmih.

Popotovanje po širnem svetu ti da veliko, neizmerno veliko. Tisti, ki tega ni nikoli izkusil, ne more vedeti ali razumeti.
A vsaka pot ti tudi nekaj vzame. In to nekaj pri potovanju sovražim bolj kot vse. Poslavljanje. Ves čas, celo pot se le poslavljaš. Začne se doma, tudi od doma se je treba posloviti. Od ljudi, ki so ti blizu. Ki morda ne razumejo, zakaj jih zapuščaš. Ko se letalo odlepi od tal, se posloviš od svojega sveta, seveda z radostjo v srcu, a ji je vendarle primešeno nekaj tesnobe. Potuješ iz kraja v kraj, skoraj vsak dan se posloviš od koščka sveta, ki je v tebi pustil pečat. In vsi ti ljudje, vsi ti čudoviti ljudje - vsak od njih ti da nekaj, pomaga zgraditi del tebe - od vsakega se posloviš, skoraj preden ga spoznaš. Vsi ti kraji - v sebi obljubiš, da se nekoč vrneš. Ljudje - z njimi boš ostal v stiku. A kljub temu gredo, kilometre stran gredo in zbledijo ne edino v tvojih spominih. Kajti v resnici se ne boš več vrnil.
In tako kot ti vsak nov trenutek tvoje poti odpre nov svet, del duše vsak nov dan umre. To je del potovanja, ki ga vsakič bolj sovražim, s časom ni bolje, le težje je.

Zvok letala med vzletom nad streho letališča sporoča še eno zgodbo o slovesu.

sreda, 22. april 2009

Therefore I travel

Nekdo me je včeraj vprašal, kaj imam od tega. Potovanja, namreč. Ni slabo vprašanje. Odgovor niti ni tako preprost, seveda ga jaz že vem. Le kaj bi človek počel na sedemurnih vožnjah drugega, kot razmišljal?

So drobne stvari, ki jih nikoli ne pozabiš. Tvoj prvi avtobus, ki zamuja v neskončnost. Tvoja prva neskončna vožnja. Jokajoči otroci na letalu. Vonj tržnic. Ljudje, ki jih spoznaš na poti. Preizkus potrpežljivosti.

Nekega vročega septemberskega dne sem stala na robu ravne ceste. Cesta je tekla skoraj naravnost levo in skoraj naravnost desno. Pred mano obala Mrtvega morja, zadaj mogočne, neme stene Judejskega hribovja. Enkrat tak čas bi moral priti mimo avtobus. Na to, da bi prišel, seveda nisem računala.
Zapreš oči, razširiš roke, globoko vdihneš, od puščave vroč in od Mrtvega morja slan zrak ti napolni pljuča. In potem se zaveš neomejene svobode, ki te obdaja. Lahko greš kamorkoli, lahko storiš karkoli te je volja, kamor te bo odneslo naključje, usoda, kar je še tega.
"Hej, greva na prvi avtobus, ki pride mimo!" sem se obrnila in zaklicala prijatelju. Jebeš načrte, jebeš Masado, jebeš Haifo in Eilat, gremo pač tja, kamor bo šel bus. Ta občutek je bil božanski.
V vednost, kako se je zgodba končala... Mimo je pripeljal udoben, klimatiziran turistični bus, poln kristjanov s Papue Nove Gvineje na verskem popotovanju po Sveti deželi. Njihovega voznika sva prepričala, da naju zapelje do najne naslednje destinacije, ki se je srečno pokrivala z njihovo. Pot je minila v petju napevov v spremljavi nekakšnega brenkala.

Slabo leto kasneje, sredi bujnega zelenja severne Tajske. Pred nama s sopotnico je druga dolga vožnja. Prva je bila v udobnem avtobusu preko noči do mesteca Chiang Mai. Ta vožnja je bila dnevna, predvidoma naj bi trajala 7 ur, na lokalnem avtobusu. To so stvari, o katerih bereš, preden prispeš v jugovzhodni konec azijske celine. Neskončne vožnje na odsluženih avtobusih. Pravzaprav je bus še kar udoben, ne čisto poln. Poleg naju sedi budistični menih v značilni oranžni halji. Na avtobusu je poleg naju še 7 zahodnjakov, 5 od njih je bilo najnih sopotnikov v naslednji 3 dneh. Nemir, kako vožnja izgleda, je res tako naporno, ali lahko zdržim? kako je s postanki za WC?
V sedmih tednih je bilo takih voženj ogromno. Po številnih kilometrih se je vožnja, krajša od petih ur, zdela kot izlet.

Ko prideš domov, si sprva oddahneš. A potem moraš naprej.
Po vrnitvi iz Azije konec septembra lani sem iskala novo letalsko karto po vsega enem mesecu. Moja naslednja destinacija je bila udobna Kalifornija (s precej manj udobno potjo do tja). Obiskala sem "azijskega" sopotnika iz San Diega.

Seveda tole ni bil niti pribljižno odgovor na prvo vprašanje. Odgovora se namreč ne da napisati. Preprosto, moraš spakirati stvari in iti, pa boš sam videl. Doživel. Ti bo všeč ali pač ne. Lonely planet je s svojim sloganom iz današnjega naslova kar zadel... Drugače se ne da povedati.

In ja, razlog za oživitev tega bloga je skorajšnji nakup nove letalske karte za novo destinacijo. Nekateri že vedo, kam grem, drugi se bodo morali s tem še soočiti. Kam grem, pa več prihodnjič!