S poti

...Odlomek iz zapisov v moji mali beležki, nepogrešljivem sopotniku, sogovorniku in orodju za sporazumevanje na poti...

Munchen, 24.1. 2009

Na letališču. Letališče je tak vesel kraj. Ljudje tečejo čez široke, zloščene hodnike in si padejo v objem. Kot v filmih.

Popotovanje po širnem svetu ti da veliko, neizmerno veliko. Tisti, ki tega ni nikoli izkusil, ne more vedeti ali razumeti.
A vsaka pot ti tudi nekaj vzame. In to nekaj pri potovanju sovražim bolj kot vse. Poslavljanje. Ves čas, celo pot se le poslavljaš. Začne se doma, tudi od doma se je treba posloviti. Od ljudi, ki so ti blizu. Ki morda ne razumejo, zakaj jih zapuščaš. Ko se letalo odlepi od tal, se posloviš od svojega sveta, seveda z radostjo v srcu, a ji je vendarle primešeno nekaj tesnobe. Potuješ iz kraja v kraj, skoraj vsak dan se posloviš od koščka sveta, ki je v tebi pustil pečat. In vsi ti ljudje, vsi ti čudoviti ljudje - vsak od njih ti da nekaj, pomaga zgraditi del tebe - od vsakega se posloviš, skoraj preden ga spoznaš. Vsi ti kraji - v sebi obljubiš, da se nekoč vrneš. Ljudje - z njimi boš ostal v stiku. A kljub temu gredo, kilometre stran gredo in zbledijo ne edino v tvojih spominih. Kajti v resnici se ne boš več vrnil.
In tako kot ti vsak nov trenutek tvoje poti odpre nov svet, del duše vsak nov dan umre. To je del potovanja, ki ga vsakič bolj sovražim, s časom ni bolje, le težje je.

Zvok letala med vzletom nad streho letališča sporoča še eno zgodbo o slovesu.