sreda, 02. julij 2014

Riža in iger

Pred nekaj tedni, se kar nekaj dni do uradnega začetka svetovnega prvenstva v nogometu v Braziliji, sem za trenutek zmedeno pomislila, da so črvine resnične in te lahko, brez da se zavedaš, ponesejo na drugi konec sveta. Drugo galaksijo. Dimenzijo, karkoli pač.
Z najvišjih stavb na vsaki strani nase ulice visita dve, za vsaj štiri nadstropja veliki, modro-beli zastavi. Čeprav je jasno, za koga navija Mohammadpur, sta ti dve zastavi le vrh ledene gore norije okoli nogometnega spektakla. Manjše zastave visijo praktično z vsake stavbe. Na prav vsaki, še najmanjši tržnici je stojnica, posvečena zastavam in navijaškim majicam. Prodajalci zastav vseh velikosti, obešenih na dolge drogove, oprtane na koščena ramena spominjajo na čas pred bangladeškim Dnevom zmage sredi decembra, le da je v pisanem mozaiku zastav zelena z rdečim krogom tista, ki ponavadi manjka. Jasno, Bangladeša ni med ekipami v Braziliji. Kljub temu nekateri patrioti poleg zastave svojega favorita domoljubno obesijo še bangladeško.
In če imaš, ko upreš oči proti nebu (in napol zamižiš), zaradi gromozanskih zastav občutek, da si v neki drugi, bolj prostrani deželi na drugem koncu sveta, kjer je kvaliteta govedine neprimerno boljša (če lahko dodam), je pravzaprav, ko se ozreš naokoli z nekoliko več zanimanja, jasno, da je Dhaka pravi navijaški svet v malem, stisnjen med klavstrofobične ulice in kupe smeti. Že res, naša ulica evforično vzkipi ob golih argentinskih junakov, a gostiteljica, zeleno - modra Brazilija ne zaostaja prav dosti. Manjše zastave Nemčije ali Španije dodajo v piskerček raznolikosti. Le angleške ni med njimi. Razumljivo? Morda.

Nogomet pa pravzaprav niti ni šport, ki najbolj požene kri po žilah mojih bangladeških sosedov. V začetku leta je Bangladeš preplavila mrzlica, imenovana kriket. Naj takoj vnaprej povem, da se mi niti približno ne sanja, kako poteka igra kriketa, kaj je cilj ali kako veš, katero moštvo zmaguje. Vem le, da ena tekma lahko traja nečloveško dolgo in da so karte za svetovno prvenstvo posle s svetlobno hitrostjo za male pare ter nato na črnem trgu dosegale dvajsetkratno ceno. In da je na koncu cirkusa kot zmagovalka izšla Šrilanka.
Tedne in tedne se ni govorilo o ničemer drugem kot kriketu. Tako razvnetih debat niso sprožile niti parlamentarne volitve nekaj mesecev prej. Ker Bangladeš tudi v kriketu ne blesti najbolj, je bilo najbolj vroče soočenje med Indijo in Pakistanom. Ogromen pano na strehi stavbe čez našo ulico mi je omogočil, da sem tekme vsaj delno spremljala tudi brez televizije. Zvočno kuliso so dodali navijači na ulicah, ki so poskrbeli, da sem vedno vedela, ko se je zgodilo kaj pomembnega.

Prijatelj, velik nogometni navdušenec, me je pred časom skoraj vrgel iz stanovanja, ko sem povsem mimogrede povedala svoje mnenje o noriji okoli profesionalnega športa. Čeprav me samo svetovno prvenstvo v nogometu zanima ravno toliko, kot me je tisto v kriketu, mi je sam fenomen naravnost fascinanten. Žal so ljudje ponavadi veliko bolj pripravljeni debatirati o Messiju ali kdorkoli že pač je njihov favorit to leto, kot o sociološki analizi te obsedenosti. Posledično sem že davno obupala nad poskusom oživitve debate okoli očitno krivoverne in provokativne teze, da so nogometni navijači le družbeno manj zasmehovana različica belieberk.
Roko na srce, belieberke za sabo ne puščajo trupel.
Če se vrnem na bizarno evforijo okoli Argentine in Brazilije, ki se manifestira v plapolajočih belo-modrih ali rumeno-modrih zastavah, od začetka svetovnega prvenstva so poročali že o kar nekaj incidentih, ko so se spopadli navijači obeh moštev. V vsaj dveh primerih se je spopad končal s smrtnimi žrtvami na eni ali drugi strani. Ne, ne govorim o spopadu Argentincev in Brazilcev kje okoli prizorišča svetovnega prvenstva. Govorim o incidentih, ki so se zgodili v Bangladešu, med bangladeškimi navijači omenjenih moštev.
Že od kar sem prišla v Bangladeš, me spremlja grenak občutek, da tu vlada nekakšna kultura nasilja. Fizični obračuni na ulici niti niso taka redkost. Vozniki rikš jo kar hitro skupijo od razbesnjenih voznikov ali pomočnikov voznikov na avtobusih. Množice, ki obračunajo s povzročiteljem nesreče ali lopovom, so vsesplošno znan pojem, ki se včasih zaključi s smrtjo kršitelja. Kadar izbruhne prepir, se kmalu pridruži množica opazovalcev, ki včasih ne ostanejo več le opazovalci, ampak udeleženci v petelinjem boju.
Če to združiš s strastjo, ki prevzema zagovarjanje "svojega" moštva, se pravzaprav čudim, da ni bilo prelito še več krvi.
Svojega moštva? To je pravzaprav tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj nenavadno. Ta močna identifikacija z moštvom, katerega dom je skoraj dobesedno na drugi strani planeta. Očitno je, da ne gre za preprosto patriotsko veselje ob športnem dosežku svoje domovine. Morda je bolje, da na tem mestu obširnejšo analizo prepustim psihologom in sociologom.

Dve vprašanji sta, na kateri v Bangladešu odgovor nikoli, nikoli ne sme biti Nobeno, če seveda nočeš izpasti bogokletni izrodek z drugega sveta: Katere vere si? in Za katero moštvo navijaš na svetovnem prvenstvu? In da, na drugo vprašanje obstajata pravilni ali napačni odgovor!

3 komentarji: