sobota, 25. junij 2011

Najprijaznejši ljudje na svetu

Verjetno sedaj pričakujete, da bom napisala, da so v tej-in-tej državi najprijaznejši ljudje, kar sem jih kje srečala. Počasi, ne bo šlo tako lahko.
Moja posebnost je, da se zelo veliko in zelo proti svoji volji izgubljam. Saj to ni nujno najslabša stvar na svetu, kajti ko tavaš po stranskih ulicah mest, včasih vidiš mnogo več, kot na širokih avenijah, posutih z znamenitostmi. Pa vendar, "izgubiti se" ima še vedno negativen prizvok in če ne veš niti imena svojega hotela, ker je sestavljeno iz vsaj dveh resnično dolgih in resnično tuje zvenečih besed... No, potem si v r... resničnih težavah.
A potem se najde prijazen možak, ki govori 4 angleške besede, in nekako mu dopoveš, kakšna je situacija. Po posvetovanju s še več prijaznimi možakarji, ki govorijo 4 angleške besede, te kar sam pospremi nazaj do hotela, čeprav je ta na drugem koncu mesta (presneto, kako mi je uspelo zaiti tako daleč?!) in med tem vztrajno vadi svoj angleški štiribesedni vokabularij. Ko se prepriča, da si varno na pragu hotelskih vrat, se prijazno poslovi in razen zahvale ne zahteva v zameno prav nič.
Ali pa tista nasmejana ženska na skuterju, ki te kar sama v peklenski tropski vročini zapelje do cilja in se na koncu le široko zasmeji, ko jo vprašaš, koliko hoče za vožnjo.
Ali pa tone tropskega sadja, ki ga dobiš skupaj z navodili, kako ga jesti, preprosto zato, ker si tam in jim posojaš svojega iPoda, čudo tehnologije.
Cusco v Peruju je prelepo mesto in proti pričakovanjem je tudi siv in pusti Puno prekrasen. A pot med njima... Uf, zna te izčrpati, čeprav morda ne gre za najdaljšo avtobusno pot v popotniški karieri. V Puno sem prišla popolnoma izčrpana, ali je bila kriva stara dobra višinska bolezen ali kaj bolj vsakdanjega, zaužitega s hrano, ne vem, a ko sem okoli petih zjutraj legla v posteljo hotelske sobe, sem od izčrpanosti spala in spala. Prebudila sem se šele popoldne, ko sem zaslišala trkanje na vrata moje sobe. V sobo je vstopila zaskrbljena uslužbenka hotela, češ da me ni bilo nič iz sobe in ali je vse vredu. Povedala sem ji da se počutim slabo in 5 minut kasneje se je vrnila z zeliščnim čajem, ki bi naj odpravil moje tegobe. Če ni pomagal čaj, me je iz postelje pravgotovo dvignila pozorna gesta.
Mnogokrat slišimo jedikovati ljudi, da si želijo, da bi bili v Sloveniji ljudje vsaj pol tako prijazni kot v Aziji (ali kjerkoli so že preživeli zadnje popotovanje). Potem pa slišiš od tujih turistov v Sloveniji, kako neverjetno prijazni in odprti smo Slovenci. Hm, nekaj se ne ujema... Ali govorimo o isti Sloveniji? O istih Slovencih?
Seveda... Verjamem namreč, da vsepovsod po svetu obstajajo najprijaznejši ljudje na svetu. Resnično vsepovsod in v enakem odstotku, ne glede na celino. Le da jih doma ne opazimo, ker smo globoko v svojem kalupu vsakodnevnega življenja. In oni ne opazijo nas, ker doma po vsakodnevnih opravkih hodimo kot sence, z mislimi na vso tisto gostoljubnost in nasmejane obraze, ki nas čakajo preko oceanov. Stavim, da je vsak od nas v nekem trenutku nekomu najprijaznejši človek na svetu, le trenutek mora biti pravi, z obeh strani.
Torej žal. V tem zapisu ni odgovora na vprašanje, kje najti naprijaznejše ljudi na svetu, kot ga je kdo morda pričakoval. Bo treba še naprej iskati, če morda namig ni bil dovolj jasen. Vendar pa iščite z nasmehom na obrazu, čim večkrat in čim pogosteje!

nedelja, 05. junij 2011

4. del: Proti Jeruzalemu

Yerushalayim of gold… Mesto si predstavljam kot živo zgodovino. Kamnite stavbe in kamnito tlakovane ulice. Nešteto cerkva in nešteto proti nebu segajočih minaretov in mošej in nešteto sinagog. Pisana množica ljudi vseh ver in številni turisti. Še nekaj ur in bom tam. S Tel Aviva v Jeruzalem je morda najbolje vzeti sherut, ki te odloži prav v centru mesta. Avtobus je poceni, zna pa biti gneča, predvsem če se odpravljaš na pot v nedeljo zjutraj, ko se vračajo nazaj na delo številni vojaki, ki imajo, mimogrede, vse vrste prevozov zastonj. A danes gremo z vlakom. Na vhodu v železniško postajo naju je ustavil sicer zelo prijazen varnostnik in ko je pogledal najine dokumente, naju spustil mimo. Pregled osebnih dokumentov varnostnikom pred avtobusnimi ali železniškimi postajami precej olajša delo, saj bi vzelo precej časa, da bi vsakemu potniku skrbno pregledali prtljago. S tujim potnim listom ti je tako ali tako marsikaj olajšano, morda moraš le odgovoriti na nekaj trapastih vprašanj v stilu kako ti je tu všeč in ali govoriš rusko (in so nato, če znaš kako besedo ali dve, izredno veseli, še celo bolj, kot če znaš hebrejsko).

Vožnja z vlakom traja precej dlje kot z avtobusom in precej velika verjetnost je, da moraš nekje sredi ničesar prestopiti, a je vožnja precej slikovita. Najprej čez ravnino, nato pa se začne pokrajina dvigati, ravnino zamenja hribovje. Palme in drugo sredozemsko rastje zamenjajo grmičevje in borovci. Železniška postaja je precej daleč od centra, kar je še en razlog, da je morda udobneje potovati z avtobusom, saj je glavna avtobusna postaja na začetku Jaffa Rd., glavne ulice, ki te pripelje vse do starega mesta. Postaja je izgledala precej zapuščeno, vročina je bila neznosna. Sedaj je treba najti lokalni avtobus, ki bi naju popeljal do hostla v centru. Prijazni domačini nama z veseljem pomagajo. Čez dobre pol ure že stojiva na Jaffa Rd. in se razgledujeva za najinim hostlom. Po poti odkrijeva še nekaj potencialnih prodajaln s prigrizki, kjer bi se prileglo kosilo. Hostla ni bilo težko najti, je na najživahnejšem delu ulice, med številnimi lokalčki in trgovinicami. Jerusalem hostel & guesthouse je ljubek, starinski hotel z lepo opremljenimi sobami, neverjetno prijaznim in ustrežljivim osebjem in praktično v centru dogajanja ter le 10, 15 minut hoje do samega starega mesta. V skupni kuhinji s prijetnim, domačim vzdušjem lahko spoznavaš in klepetaš z drugimi popotniki, imajo tudi teraso, kjer lahko praktično za drobiž taboriš v šotoru. Ko vstopiš, te pot mimo recepcije po zavitih stopnicah popelje v prvo nadstropje, kjer so sobe. Številne imajo balkone z razgledom na glavno ulico. Če bo kdaj koga pot zanesla v tiste konce, vsekakor več kot priporočam. Ko sva odložila stvari, sva ugotovila, da sva sestradana, zato sva se odločila za pošteno malico v eni od uličnih prodajalnic s hitro hrano.

Shawarma je nekaj, kar bi pri nas imenovali kebab, le da je boljše. Tiste prave začimbe in omakice in zelenjava in seveda humus so odlična kombinacija. Najbolje si je svojo shawarmo ali falafel privoščiti na ulici, medtem ko sediš na stopnicah ali klopci in opazuješ mimoidoče. Na Zion Sq., ki je točno nasproti hostla, lahko opazuješ pisano množico ljudi – od študentov, turistov, poslovnežev s kipami do pouličnih glasbenikov in pravovernih Judov v značilnih oblačilih. Od Zion Sq. se vije Ben Yehuda St., živahna ulica, polna trgovinic s spominki in lokalčkov. Blizu je kar nekaj ulic, kjer je živahno nočno življenje, med drugim je tu tudi jeruzalemski Mike's Place, kjer vlada prav posebno vzdušje in čeprav pikantne perutničke niso tako dobre kot v istoimenskem lokalu v Tel Avivu, imajo ob torkih jam session, ki se ga splača obiskat. Po kosilu je bil na vrsti hiter obisk starega mesta. Na koncu Jaffa Rd. pred sabo zagledaš veličasten kamniti zid in v ozadju tu in tam proti nebu štrli kak stolp. Videti je, kot da je nekakšen časovni stroj iz neke dalne preteklost prinesel to čarobno, z zidom obdano mesto in ga postavil tu, med vzpetine Judejskega hribovja.

Kot že rečeno, Jeruzalem je uradno glavno mesto Izraela in z 732.100 prebivalci tudi največje. V hebrejščini se imenuje Yerushalayim in al-Quds v arabščini. Njegova zgodovina sega daleč vse do 4. tisočletja pred Kristusom, zaradi česar je eno najstarejših mest. V Jeruzalemu ne moreš preživeti niti minute, ne da bi se srečal z njegovo pestro zgodbo skozi čas. Mesto je živa zgodovina in preprosto ne moreš mimo zgodovinske lekcije, pa če se zanjo zanimaš ali ne. Je tako rekoč del mesta, del utripa, del starih kamnitih zidov in obokanih uličic. Je tudi eno najsvetejših mest, saj najdeš številne svete kraje in objekte: Dome of the rock je tretji najsvetejši kraj za muslimane, tu se nahaja Cerkev Božjega groba, Tempeljska gora z Zidom objokovanja za Jude. Sam stari del je obdan z zidom in razdeljen na štiri četrti: armensko, judovsko, muslimansko in krščansko. Na hrbtu tega edinstvenega mesta pa so se mnogokrat lomila kopija politikov in zavojevalcev in prav zaradi spornosti izraelske zasedbe Jeruzalema imajo številne države svoja predstavništva v Tel Avivu. Samo mesto je danes razdeljeno na zahodni, judovski oziroma izraelski, ter vzhodni, muslimanski del, ki pa so ga Izraelci skupaj s starim mestom zavzeli v Šestdnevni vojni leta 1967. Palestinci Jeruzalem smatrajo kot glavno mesto potencialne palestinske države.

Grobo bi lahko staro zgodovino Jeruzalema razdelili na dve obdobji: obdobje prvega in obdobje drugega templja. Po vladavini kralja Davida, ki je vladal do 970 pr.n.št., je njegov sin Solomon postal kralj Izraela. Začel je graditi tempelj na gori Moriah. Naslednja 4 stoletja, vse do uničenja templja, so poznana kot obdobje prvega templja. Po Solomonovi smrti se je kraljestvo razdelilo na dva dela. Okoli 586 pr.n.št. so Babilonci zavzeli Judejo in njegovo prestolnico, Jeruzalem, ter uničili tempelj. Po 50 letih ujetništva je perzijski kralj dovolil Judom vrnitev v Judejo. Zgrajen je bil drugi tempelj, 70 let po uničenju prvega. V času kralja Heroda je bila Tempeljska gora povečana, Jeruzalem je blestel. Drugi tempelj so uničili Rimljani leta 70 n.št. 60 let kasneje so Rimljani mesto povsem prevzeli in ga preimenovali v Aelia Capitola. Skozi naslednja stoletja so pomembno vlogo igrali križarji, v Jeruzalemu so bile zgrajene številne cerkve, med drugim Cerkev Božjega groba. Od 16. pa vse do 20. stoletja je bil v rokah Otomanskega cesarstva. Leta 1917 ga je zavzela britanska vojska pod vodstvom generala Edmunda Allenbyja. Po koncu britanskega mandata v Palestini 1947 naj bi po odločitvi OZN imel Jeruzalem poseben status, nadzor nad njim pa naj bi imel sam OZN. Vendar pa načrt ni bil nikoli uresničen, saj je bilo mesto po koncu izraelsko-arabske vojne razdeljeno med Izrael in Jordanijo. Leto kasneje, 1949, je Izrael Zahodni Jeruzalem razglasil za svojo prestolnico. Kljub dogovoru med Izraelom in Jordanijo je bil Judom onemogočen dostop do njihovih svetih krajev v Starem mestu in Vzhodnem Jeruzalemu, prav tako je bil močno otežen dostop do krščanskih svetih objektov. Po že prej omenjeni Šestdnevni vojni je torej mesto vse do danes pod izraelskim nadzorom, a ga kot svojo prestolnico vidijo tudi Palestinci. Spor med Palestinci in Izraelci je na prav žalosten in zlovešč način viden z vsake vzpetine in razgledne točke, kjer se ti pogled odpre na Vzhodni Jeruzalem. Nekje za stavbami se čez hribovje kot betonska kača dviga znameniti zid, ki ločuje Palestinska ozemlja od Izraela in ponovno deli že tolikokrat razdeljeno mesto.