nedelja, 23. januar 2011

Ali namen res šteje? Pomisleki o prostovoljskem turizmu

Že nekaj let je praksa, da si številni mladi, posebej je ta ideja razširjena v anglo-saksonskem okolju, pred, med ali po šolanju vzamejo takoimenovno "gap" leto. V tem letu poskušajo pridobiti nove in predvsem drugačne izkušnje, ki jim tako ali drugače koristijo v nadaljnjem življenju. Mnogi to leto izkoristijo za potovanje po svetu in spotoma opravijo še nekaj prostovoljnega dela. Prostovoljstvo je dober način, da svoje potovanje poceniš, saj so prostovoljci velikokrat nastanjeni pri lokalnih družinah, naučiš se lahko lokalnega jezika in spoznaš pristno življenje dežele. Hkrati pa narediš nekaj dobrega in se konec koncev zato tudi sam bolje počutiš. Ampak ali je to delo resnično tako dobro? Ali morda lokalni skupnosti prinese celo več škode kot koristi?

Zaradi naraščajočega povpraševanja po prostovoljstvu v državah v razvoju v zadnjih letih agencije, ki ponujajo posredovanje med posameznikom in lokalno organizacijo, rastejo kot gobe po dežju. Tudi samih organizacij v lokalnem okolju je več. Prostovoljski turizem je zato postal velik posel, komercialno naravnan posel, katerega glavni cilj je predvsem finančni. Mladi turisti so pripravljeni plačati različne vsote tem agencijam, ki jim v zameno ponujajo avtentično izkušnjo dežele in predvsem igrajo na noto sočutja pri bogatih, privilegiranih zahodnjakih. A zdi se, da se je kljub pomoči revnim državam, ki drvi z vseh koncev sveta, glavni namen prostovoljstva v lokalnih skupnostih izgubil. Organizacije se včasih zdijo celo same sebi namen.

NOVODOBNI KOLONIALIZEM?

Na svojem potovanju po Južni Ameriki sem srečala več prostovoljcev, ki so delali pri znani organizaciji, ki deluje v mestu Pisco na jugu Peruja. Pisco je bil pred leti razdejan v uničujočem potresu in mesto si še do danes ni popolnoma opomoglo. Omenjena organizacija je nastala z namenom pomagati tamkajšnji skupnosti pri spopadanju s posledicami potresa. Glavni namen je pomoč pri obnovi infrastrukture kot tudi programi v sami skupnosti (učenje angleščine, aktivnosti za otroke). Ponujajo različne programe za popotnike, ki se ustavijo pri njih. Trajanje prostovoljnega dela je karkoli med nekaj dnevi in nekaj meseci, poč odvisno od tega, koliko časa je prostovoljec pripravljen vložiti. Prostovoljcem za določeno plačilo pripada soba v hiši v lasti organizacije.
Pred kratkim je vodenje organizacije prevzel nov vodja iz Evrope. Ob prihodu ni znal špansko in se po besedah prostovoljcev v svojem enoletnem mandatu ni bil niti pripravljen naučiti. Ob stikih z lokalnimi partnerji ali uporabniki je imel ob sebi prevajalca. Domačini pravzaprav niti ne vedo, kaj organizacija počne in to kljub temu, da bi naj bila tam za njih. Mnenje o tej organizaciji je, da se mladi iz vsega sveta pridejo v Pisco predvsem zabavati, hiša v kateri živijo pa je hotel za tujce. Ob takem odnosu organizacija-skupnost se postavi vprašanje, kaj je pravzaprav tisto, kar organizacija doprinese skupnosti. Kako jih vključi v svoje delo, kar bi moralo biti ključno? Ali jih skupnost sploh hoče v svoji bližini? So bile pred vzpostavitvijo programov sploh izvedena kakšne študije o potrebah in željah lokalnih ljudi? Se sploh izvaja kakšna evalvacija programov?
Ian Birrell v svojem članku v The Guardianu sodobni razcvet prostovoljstva primerja s kolonializmom. Pri vključevanju v tovrstne programe bi naj šlo bolj za potešitev svoje slabe vesti kot resnično željo pomagati afriškim sirotam. Tako zahodna mladina dere v države v razvoju in kot že tolikokrat poprej v zgodovini kljub dobremu namenu skupnosti bolj škodi, kot koristi.
Še en, precej debatiran primer tega kolonialističnega načina razmišljanja so popularne posvojitve otrok iz držav v razvoju, ki se jih kot po tekočem traku poslužujejo nekatere zvezdnice.

PROBLEM PLAČLJIVEGA PROSTOVOLJSTVA KOT NAČINA FINANCIRANJA PROGRAMOV

Ne le organizacije, ki posredujejo pri nameščanju prostovoljcev v programe, tudi lokalne organizacije so ugotovile, da se da s sočutnostjo zahodnih turistov zaslužiti. Pa naj gre zaslužek mimo uporabnikov v zasebne žepe ali pa ga vsaj delno uporabijo za delovanje programa. Na prvi pogled se druga možnost pravzaprav sploh ne zdi sporna: zakaj si ne bi organizacije v državah, kjer praktično ni vladnega denarja za socialne programe, pomagala na tak način? Ne le pri pomanjkanju finančnih sredstev, tudi pomanjkanje osebja je lahko velik problem in poskušajo le-tega rešiti z namestitvijo prostovoljcev za različno časovno obdobje. A ker so organizacije tako odvisne od prostovoljcev in njihovega denarja, mnogokrat namenijo več skrbi, energije in konec koncev denarnih sredstev za zadovoljitev potreb in želja prostovoljcev kot prvotnim ciljem organizacije. Številni programi v zameno za plačilo ponujajo prostovoljcem poleg dela tudi številne prostočasne aktivnosti in vodene oglede. In ker je potreba po prostovoljcih velika, so pripravljeni znižati minimalne standarde, ki bi se jih pri sprejemanju prostovoljcev v dobro svojih uporabnikov morali držati.
Eden od teh standardov je usposobljenost prostovoljcev. Prav vsak je primeren za vsako delo, ne glede na to, ali ima v resnici kompetence za delovno mesto, ki ga - sicer prostovoljno - opravlja. Sami si nikakor ne moremo predstavljati, da bi svoje otroke prepustili slabo usposobljenim skrbnikom. Zakaj si tega ne moremo predstavljati za otroke iz držav v razvoju?
Prostovoljni projekti so ponavadi vzpostavljeni v revnih skupnostih, kjer sta brezposelnost in revščina visoki. Med tem, ko prostovoljci od drugod za hrano in prenočišče opravljajo neko delo, bi prav gotovo v teh revnih skupnostih našli domačine, ki bi delo opravili za enako plačilo.
Števili prostovoljci se ustavijo le za kratek čas in čez nekaj tednov organizacijo zapustijo z mislijo o pozitivnem prispevku, ki so ga pustili za sabo. A študija, ki so jo izvedli v afriških sirotišnicah, kaže drugačno sliko. Prostovoljci, ki v programu delajo le kratek čas, lahko naredijo za otroke več škode kot koristi. Raziskave psihičnega razvoja otrok so pokazale, da se otroci, ki odraščajo v institucijah, veliko bolj navežejo na vsakega odraslega, s katerim imajo stik, medtem ko se otroci, ki odraščajo v družinskih skupnostih, tesno navežejo le na starša in bližnje sorodnike, do neznancev pa so bolj zadržani. Prostovoljce v sirotišnicah spodbujajo, da stkejo z otroci čim bolj pristen stik. Otroci se nanje močneje navežejo, kot se otroci zunaj institucionalne oskrbe in vsakič, ko jih prostovoljec zapusti, da se vrne domov, ponovno čutijo stisko odtujitve. Starega prostovoljca nadomesti novi in krog se vedno znova ponavlja ter tako škodi otrokovemu psihosocialnemu razvoju. Ta problem je še posebej viden pri zelo majhnih otrocih.
Za otroka je najboljša oskrba v družini. Veliko otrok v južnoafriških ali kamboških sirotišnicah ima vsaj enega starša ali druge še živeče sorodnike. A ker so sirotišnice v zadnjem času zelo donosen posel, veliko tovrstnih sirotišnic pa niti ne deluje legalno, ni posebnega interesa, da bi se za otroke poskrbelo zunaj zidov institucij. Mar ne bi bilo smiselneje denar porabiti za pomoč družini, da bi lahko za otroka poskrbela?

PREDLOGI

Prostovoljec bi moral dobro premisliti, preden se zaveže nekemu programu. Žal le misliti dobro ni dovolj. Čeprav je prostovoljski turizem odličen način, kako določeno državo spoznati nekoliko drugače kot le preko standardnih turističnih ogledov, se moramo zavedati, da bi naj bil glavni namen vedno nekaj prinesti skupnosti ali posameznikom. Tega pa ne moremo brez sodelovanja same skupnosti tako pri načrtovanju kot izvedbi. Naš cilj naj bo, da nas skupnost nekoč ne bo več potrebovala.
  • Prostovoljci naj bodo za svoje delo ustrezno usposobljeni in njihove kompetence naj se vnaprej preverijo
  • Prostovoljci naj se zavzemajo, da bodo svoja znanja predali skupnosti in tako delali na tem, da skupnost ne bo večno odvisna od kolonialistične dobrodelnosti
  • Prostovoljci naj preverijo organizacijo, preden z njo sodelujejo
  • Nič ni narobe s plačljivimi programi, če se le sredstva transparentno porabijo. Prostovoljci naj si sami krijejo stroške namestitve, hrane in prostočasnih dejavnosti
  • Prostovoljci ne smejo zasedati delovnih mest lokalnemu prebivalstvu
  • Kratkotrajni prostovoljski programi naj bodo dovoljeni le tam, kjer je to smiselno in ni škodljivo za uporabnike
  • Prostovoljec naj se o organizaciji in problemu, ki ga obravnava pozanima že pred priključitvijo programu. Program naj bo resnično zastavljen na način, da bo koristil ljudem, ki jim je namenjen, skupaj z njimi.

DODATNO BRANJE

nedelja, 16. januar 2011

Povezava

Ker se zadnje čase med mojimi prijatelji in znanci povečuje zanimanje za potovanje po Južni Ameriki, objavljam link, ki ga bodočim južnoameriškim popotnikom nikakor ne priporočam v branje: NE ODPIRAJ TE POVEZAVE!! (klik)



(I told you...)

Seveda stran ne pretirava, opisuje resnične dogodke, s katerimi je seznanjen prav vsak popotnik, posebej tisti, ki smo potovali med Copacabano in La Pazom. V dobrih dveh mesecih sem slišala precej zgodb, ob katerih zmajuješ z glavo, če ne kaj več. Večina zgodb govori o krajah, bodisi na avtobusih, bodisi sredi belega dneva ob kančku neprevidnosti. Nekatere govorijo o fizičnih napadih. Nekatere pretiravajo. A dejstvo je, da se da večino neprijetnosti iz poglavja "Nevarnosti v Južni Ameriki" preprečiti. Situacij je toliko, da niti ni mogoče napisati vseh varnostnih ukrepov. Tako verjetno še najbolj pomaga splošni nasvet: vedno se ravnaj po zdravi pameti. Če se znajdeš v situaciji, ki smrdi, se čimprej umakni.
Še nekaj konkretnih nasvetov:
  • Hoditi okoli pozno ponoči, ko ni veliko ljudi na ulici, ni najbolj pametno. V večjih mestih je ponoči taksi ponavadi dobra ideja, tudi če le za nekaj ulic.
  • Vedno sedite le v uradni taksi. Te prepoznate po tabli na strehi avtomobila ter registrskih številkah napisanih na vseh straneh avtomobila, včasih tudi na notranji strani zadnjih vrat. Prebivalci Cusca imajo zaradi ugrabitev v preteklosti navado, da si zapišejo registrsko številko taksija, preden sedejo vanj. Najbolj zanesljivi so radio-taksiji, ki jih pokličejo v hotelu ali restavracijah. V taksiju poskrbite, da so vrata zaklenjena in nikoli ne dovolite, da prisede še kak potnik. Bolje je taksi sam ustaviti kot prisesti v takega, ki pomaha vam.
  • Čeprav so ugrabitve in ropi na avtobusih k sreči vse redkejši, ponoči potujete le s preverjenimi avtobusnimi podjetji. Le-ta pred odhodom posnamejo vse potnike na busu, ponekod celo vzamejo prstne odtise. Medtem ko je prtljaga v prtljažnem delu busa ponavadi varna, je potrebno paziti na svojo ročno prtljago. Če jo odložiš na poličko nad sedežem, prosiš, da jo kdo odnese, med tem ko dremaš. Najbolje je imeti nahrbtnik oziroma torbico vedno pri sebi, tako da vsak trenutek veš, kje je. Naročje ali med nogami pod sedežem je dobra rešitev. Vredne stvari (potni list, večje količine denarja, kartice) imejte vedno NA sebi, shranjene nekje varno pod obleko. Temu lahko služijo money belt, všiti skrivi žepi, dobra stara nogavica ali žepek za blazinice v push-up modrčku.
  • Vrednejših predmetov ni potrebno razkazovati. Vaša fotografska oprema je lahko vredna povprečno polletno plačo sobarice v hotelu in prilika pač dela tatu. Tudi na ulici je bolje fotoaparat pospraviti na varno, ko ga ne uporabljate.
  • Znane so prevare z lažno policijo, lažnim kolegom turistom, popolnoma nedolžnim mimoidočim, ki tebe ali tvoj nahrbtnik ponesreči polije.
  • Če je nek ponujen prevoz prepoceni, dvakrat premislite. Predvsem na poti med Copacabano in La Pazom se je v preteklosti zgodilo več incidentov z ugrabljenimi turisti. Še danes se na tej relaciji bolj priporoča turistični bus.
  • Droge so kljub razširjenosti v Južni Ameriki ilegalne. Preprodajalci velikokrat sodelujejo s policijo in nič hudega slutečega turista speljejo v past, po tem, ko mu prodajo kokain ali marihuano.
  • Ne sprejemajte pijače od neznancev, razen če je neznanec prej ne zaužije sam.
  • ...

Moj namen ni bil prestrašiti (no, malo, tako za zabavo pač), ampak s pomisleki glede varnosti se vsi popotniki v Latinski Ameriki srečajo še preden sploh prispejo tja. A to naj nikogar ne odvrne od potovanja, z zdravo mero previdnosti se vam po vsej verjetnosti ne bo zgodilo prav nič hujšega. Večina ljudi na tem planetu je namreč dobrih.

ponedeljek, 10. januar 2011

Dobrodošli v sanjah!

Dobrodošli v Južni Ameriki, kontinentu, katerega raznolikost sega vse od puščav, preko dih jemajočih gora, vse do neprehodnih pragozdov. Kontinentu, kjer so se prav zaradi te raznolikosti razvile kulture in jeziki, številni in edinstveni, a v povezavi s španskimi vplivi še vedno domači. Kontinentu, katerega preteklost je prežeta s krvavimi vojnami in je beseda revolucija še vedno na koncu jezika sodobnih voditeljev. Kontinentu, kjer mimogrede zaplešeš tango ali salso skupaj z domačini na poulični paradi, ki ne potrebuje posebnega vzroka. Kontinentu, kjer te bolj kot lokalna pop glasba ob živce spravijo le še cestne blokade. Kontinentu toplih karibskih obal in mrzlih šest-tisočakov. Kontinentu, ki ti postreže z neverjetno kulturno dediščino, servirano na krožniku skupaj s prastarimi legendami.
Dobrodošli v Južni Ameriki, kontinentu, ki je kot ustvarjen za potovanje.

. . .

Ko sem začela pisati na blogu sklop o Južni Ameriki, sem razmišljala, kako ga naj poimenujem. Odločila sem se za South American Dreams, ker je bilo to res moje sanjsko potovanje. Še nekaj mesecev nazaj si je bilo težko zamisliti, da resnično odhajam in da so kraji, ki niso bili več kot le opis v Lonely Planetu in slike na internetu, čisto resnični.
Danes to niso več sanje. Davne dežele so resnične. Bila sem tam in ko sem bila tam, se nisem počutila prav nič kot v sanjah. Tam ni bila neka sanjska podoba mene, bila sem resnična jaz, ista jaz, ki z udobnega stola piše blog. Sanje so nekak romantičen simbol za vse tisto, kar si želimo, a ne bomo nikoli dosegli. Ker so le sanje.
Zato, dragi bralci bloga. Prenehajte sanjati, kupite že letalsko karto in pojdite, kamorkoli že!

. . .

MOJA PRIPOROČILA

PERU:
- Huanchaco
- Restavracija v Huanchacu: nekoliko južneje od pomola, na koncu uličice s stojnicami je odlična restavracija, katere imena se ne spomnim (moder napis, zunaj tri plastične mize). Čeprav ceviche ni ravno najboljši v mestu, zna kuhar Martín pripraviti najboljše morske pojedine z žara daleč naokoli.
- Hostel v Huanchacu: Nylamp; prijetna atmosfera in možnost poceni kampiranja na vrtu z razgledom na morje.
- Učenje surfanja v Huanchacu
- Poulični festivali v Punu - ampak tem se tako ali tako ne da izogniti
- Bolivijska stran jezera Titicaca!
- Kosilo v Mancori: jabolčni štrudelj in ostale veg(eterij)anske dobrote v Angela's Place.

BOLIVIJA:
- Hostel v La Pazu: Adventure Brew Backpackers Hostel - če ne zaradi brezplačnega piva, dobre lokacije in družabnega vzdušja pa zaradi okusnih palačink za all you can eat zajtrk.
- Hang-out place v Sucreju: Joy Ride; za vse ljubitelje mehiške kuhinje tista mehiška jed s fižolom, nachom in vsem ostalim ter seveda zanimivi filmski večeri.
- Rudniki v Potosiju - izberite agencijo, ki del dobička nameni rudarjem.
- Agencija za turo po Salarju: Tupiza Tours (v Tupizi, ne Uyuniju!) z vodičko Jennete.
- Zajtrk (čez cel dan) v La Pazu: 100% Natural Snacks; za 2€ dobiš zajtrk sestavljen iz svežega sadnega soka, sadne solate z jogurtom in medom, dveh pečenih jajc, polnozrnatega toasta z maslom in marmelado ter seveda kavo ali čajem.
- Avtobusno podjetje v Boliviji: El Dorado - vendar ga ne gre mešati z istoimenskima prevoznikoma v Ekvadorju in Peruju!

EKVADOR:
- Hostel v Montaniti: El Centro del Mundo, ker je daleč najcenejši (vendar žal blizu največje diskoteke v mestu. Malo denarja, veliko muzike, bi se reklo).
- Zabava v Montaniti: Bier House, najboljši pub v mestu
- Zabava v Monatniti 2: coctail alley za najcenejše koktejle
- Psssst! Brezimena panderia v Monatniti, na koncu glavne ulice, ki vodi proti obali, zaradi najboljših browniejev na južni ekvadorski obali.
- Zajtrk v Monatniti: Mama Pancha (levo od glavne uličice proti morju): sicer kratek menu jedi, ampak imajo odlično kavo, zmaga pa njihov zajtrk številka ena - v njihovi verziji kontinentalnega zajtrka ti postrežejo s pravim pravcatim evkaliptusovim medom namesto običajne marmelade.
- Agencija v Teni: Amarongachi Tours; če ne zaradi številnih zabavnih aktivnosti, ki vsebujejo precej vode in gumijaste škornje, zato, ker med le-temi spiš v njihovi božanski koči Shangila cabanas, 100 metrov nad reko.
- Paseo de los Monos v Puyu, a le za vse, ki imajo radi zelo neposreden stik z živalmi. Vsi ostali ogled raje izpustite.
- Restavracija v Cuenci: čeprav skoraj z evropskimi cenami, Eucalyptus streže najboljši piščančij satay zunaj Bajawe ter humus za prste polizat'.
- Hotel v Vilcabambi: Izhcayuma; resnično lepe sobe, še lepši vrt z bazenom in pravimi palačinkami za zajtrk
- Drobiž, drobiž, drobiž - in ne, za vsakodnevne sprotne nakupe v Ekvadorju $5 NI drobiž.


PRIBLIŽNI CENOVNI OKVIR

Za lažjo predstavo navajam nekaj stroškov potovanja po Južni Ameriki, ki bodo morda komu prišli prav. Vendar je potrebno vedeti, da se cene spreminjajo (večinoma navzgor) iz leta v leto, zato naj bodo le osnovni okvir za načrtovanje budžeta.

PERU

Prenočišča: okoli 5€ na osebo, večinoma s skupno kopalnico
Hrana: naješ se lahko za manj kot 2€ (t.i. menu, že vnaprej pripravljen obrok, ki je sestavljen iz predjedi, glavne jedi in pijače. Na obali je ponudba sicer bolj pestra, a večinoma lahko izbiraš le med vegetarijanskim ali navadnim obrokom), medtem ko so cene v a la carte restavracijah višje, za obrok s pijačo vred v restavracijah zapraviš okoli 5-6€.
Vstopnina za Machu Picchu: približno 16€ za študente s ISIC, za vse ostale 32€
Pivo: malo več kot 1€ naprej za malo pivo
Najem surfa: 5€ za cel dan

BOLIVIJA

Prenočišča: najcenejše je bilo za 1,5€, po trdem barantanju, najvišja cena pa je bila 6€ za sobo v hotelu srednjega razreda, z lastno kopalnico. Povprečno sem dajala nekje 3-4€ na osebo na noč.
Internet stane okoli 1€ na uro, več, če je hitrejši, manj če traja 1 uro, da ti sploh odpre Facebook.
Najdražji avtobus je bil zelo udobni nočni bus La Paz-Sucre za 15€
Plastenka vode: 0,3€
Ulični prigrizki: od 30-50 evro centov
Hrana: Za 1,5€ in manj, če znaš poiskati, dobiš kosilo, medtem ko se v restavraciji naješ za 2-4€ s pijačo.
Izlet v Salar iz Tupize: za 4D/3N izlet smo plačali 110€ po osebi, za jeep s petimi osebami.

EKVADOR

Ekvadorske cene so sicer precej podobne perujskim, morda je prvi nekoliko dražji. In če je življenje v Ekvadorju poceni, se dnevni budžet precej poveča, ko na seznam dodaš izlete, oglede ali trekinge (ter drastično, če dodaš Galápagos). Avtobusni prevoz je od vseh treh držav najcenejši prav v Ekvadorju, a je tudi kvaliteta temu primerna.
Dnevni izleti se začnejo pri $20 na dan in se višajo z zahtevnostjo izleta (recimo v pragozdu)
Hoteli: okoli $6
Hrana: tudi v najbolj turističnih predelih se da poceni jesti, že od $1,5 za četrt piščanca s prilogo. Kosila stanejo od $2 naprej, medtem ko te večerja a la carte s pijačo olajša za okoli $4-6
Pivo: okoli $1-1,5 v trgovini, kak $ več v barih
Koktejli v Montaniti: prepoceni, da bi bilo zdravo
Najem surfa: $7 za pol dneva
Avtobusi: približno $1 na uro vožnje
Prevoz po Quitu: $0,25

Sama sem brez letalske karte zapravila v slabih 10 tednih 1840€, izračunano po današnjem menjalnem tečaju. V to je vštet obsežen predbožični šoping in nekaj malo dražjih nakupov zame.

. . .

Upam, da bodo moji zapisi prišli komu prav, morda le kot spodbuda, da se sam odpravi nekam, kamor si je vedno želel. Ali pač stori nekaj drugega, da se le zave, da se moramo za to, da živimo svoje sanje, najprej zbuditi.

sobota, 1. januar 2011

Slovo

Božični večer sem preživela v Limi, ob prijetnem klepetanju s popotniki s celega sveta. Vreme je bilo toplo, prav takšno, kot sem si ga za božične praznike vedno želela. V deželi, kamor sem si vedno želela potovati.
Naslednji dan me je čakal let domov, vedno najbolj osovražen del potovanja. Ko se odpravljaš na potovanje, te vedno nekje stiska, nekaj običajne popotniške treme, nekaj pričakovanja. Ko odhajaš domov je ta občutek precej, precej bolj turoben. Več sopotnikov je že izreklo ta stavek in sedaj ga bom zapisala: Potovanje te zasvoji. Preprosto kar nadaljeval bi, šel dalje in dalje. Čile. Argentina. Brazilija. Preko mej, ki si jih prvotno zastavil. A sedež na letalu te čaka, da te odpelje stran od tvoje droge.
Ko čakaš, da se vkrcavanje na letalo začne, nehote pomisliš, kje si bil toliko in toliko dni, tednov in mesecev nazaj, ko si šele začel s popotovanjem. In pomisliš na vse kraje, ljudi in doživetja. Kar je bilo 10 tednov nazaj le golo pričakovanje, je sedaj spomin. Del tebe, ker mraz Uyunija ne gre iz tvojih kosti. Trenutek, ko zreš dol na Machu Picchu se ne zdi več tako veličasten, ker je resničen. In ljudi, ki si jih spoznal na poti, pogrešaš prav enako, kot svoje prijatelje doma.

Nekateri ljudje preprosto ne sedejo več na sedež letala in ostanejo, ker najdejo svoj dom na drugem koncu sveta, na nekoč svoji sanjski popotniški destinaciji. Drugi pa nikoli ne nehajo potovati, ker je biti na poti njihov dom.

Zadnji dnevi

... Ko sem stala pod zasilno streho nekakšnega avtobusnega postajališča, so moje misli intenzivno obdelovale možnost, da se preprosto obrnem, ujamem avtobus nazaj proti Loji in še isti dan mahnem na perujsko obalo. V Vilcabambi, majhni vasici med zelenim hribovjem, uro stran od Loje, je namreč lilo kot za stavo in ni bilo videti, da bo kdaj kmalu prenehalo. Bil je že 18. december in zadnjih nekaj dni, preden bi se morala vrniti v Limo, nikakor nisem hotela preživeti sredi deževne dobe iz nočne more. Sredi globokega premlevanja možnosti, ki je bilo v resnici bolj obupano čakanje, da se nekaj - po možnosti sonce - vendarle zgodi, je ob meni ustavil prijazen voznik in mi ponudil prevoz. Tako sem se odločila, da dam vasici, za katero je moj rešitelj zatrdil, da je popolnoma drug svet, kljub vsemu možnost.
Hotel Izhcayluma je par kilometrov nad vasjo in se hvali, da je resort za backpackerje. Soba v prostornem dormu, ki je najlepši, kar sem jih do sedaj videla, stane sicer $10 na noč, vendar je vredno vsakega centa. Šele zjutraj, ko sem se prebudila v sončno in toplo jutro, sem ugotovila zakaj. Hišice stojijo v urejenem, zelenem vrtu, center katerega je bazen v podobi lagune. Razgled z odprte restavracije na dolino je pomirjujoč. Da, pomirjujoč. To je pravzaprav beseda, ki opiše Vilcabambo in njeno okolico. Dolina je sicer (ne ravno znanstveno dokazano upravičeno) znana po tem, da veliko prebivalcev doživi stoti rojstni dan. In ni si težko predstavljati, da je zgodba o stoletnikih, ki je bila pred leti objavljena v Reader's Digest, resnična. Čist gorski zrak, zelenje in umirjeno življenje ti najbrž dodajo nekaj dni na življenjskem koledarju.
V dormu sem spoznala tudi nekaj prijetnih ljudi, s katerimi smo večere v baru preživljali ob igranju kart. Izkazalo se je, da se jih večina odpravlja za prihajajoče praznike v perujsko Mancoro, trije celo z istim avtobusom do Piure kot jaz.
Vreme je naslednje 2 dni zdržalo in tako sem si privoščila še izlet na konjskem hrbtu in nekaj malega trpljenja na ležalniku ob bazenu.

In tako je prišel dan, ko se je bilo treba posloviti tudi od Ekvadorja. Na nočnem busu sem še tretjič prečkala perujsko mejo in pot smo nadaljevali do mesta Piura, od koder sem imela namen počakati na večerni bus do Lime. A Piura se je izkaza za grdo, prašno mesto in ideja, da 10 ur čakam na prevoz na jug, mi ni bila niti najmanj všeč. In tako sem v nekaj sekundah sprejela odločitev in se pridružila sopotnikom iz Vilcabambe na poti v le štiri dolge ure oddaljeno sončno Mancoro. Odločila sem se sprehoditi po plaži in nato od tam poiskati bus do Lime. Čakati v Mancori se je zdelo vsekakor bolje od čakanja v Piuri. Seveda, še preden nas je razmajan bus odložil na severnem koncu mancorske Panamericane, sem vedela, da se bom prijavila v hotelu. Do leta domov sem imela še 3 dni in zakaj hiteti v Limo, če pa sem lahko še nekaj dni na počitniškem zraku? Tako sem se naužila še zadnjih morskih valov in zabav v decembrsko vzdušje prebujene Mancore, preden sem se 23. podala na neskončno vožnjo proti perujskemu glavnemu mestu.