Odlocnost

Pet mladih, ki so se odlocili gladovno stavkati, so v soboto prepeljali v bolnisnico. Stanje enega izmed njih je po porocanju medijev kriticno.

26. marca je Banglades praznoval 42. obletnico osamosvojitve. Na ta dan je bil razglasen za neodvisnega od Pakistana in zacela se je vojna, ki se je devet mesecev kasneje, 16. decembra, koncala  z nastankom nove drzave. Na vecer 26. marca 42 let kasneje se je skupina mladih aktivistov s Shahbagha odlocila, da poseze po drasticnih ukrepih za dosego cilja. Do danes se jim je pri gladovni stavki pridruzilo preko 20 ljudi in podporo jim je izkazalo se nesteto drugih. V svoji nameri so odlocni - prisegli so, da bodo vztrajali do smrti, ce bo potrebno.

Njihova zahteva je precej jasna: prepoved skrajno islamske stranke Jamaat e Islami in njihovega studentskega krila. Ali je za njihovo zahtevo kaj upanja, pa je precej manj jasno.

Jamaat e Islami je glavna zaveznica opozijcijske BNP, ki se bo z vladujoco Awami League konec leta borila na volitvah. Trenutno bi bilo napovedati zmagovalca izredno nehvalezno delo. Dejstvo pa je, da  je sojenje domnevnim vojnim zlocincem, ki je AL prineslo zmago na prejsnjih volitvah, danes Banglades precej razdelilo. Po mnenju nekaterih analitikov bi lahko podpora gibanju Shahbagh, ki ga ga BNP in drugi nasprotniki povezujejo z ateizmom (zlo besedo v njihovih slovarjih) in ga oznacujejo za protiislamskega, AL stala precejsnjega stevila glasov in precej verjetno tudi volitev. Verska custva so v drzavi, ki je v ustavi definirana kot islamska, precej obcutljiva zadeva.

Kljub temu, da ima Jamaat e Islami le nekaj sedezev v parlamentu, je njegov vpliv na politicno dogajanje nezanemarljiv. Ker je najvecja islamska stranka v drzavi z veliko vecino muslimanskega prebivalstva, sta si preko zaveznistva z njo, bolj ali manj odkrito, politicne tocke nabirala oba vodilna igralca v bangladeski politicni igri. Pojavila so se namigovanja, da je AL sklenila dogovor, da obtozeni v sodnih procesih, ki po vecini prihajajo iz vrst Jamaat e Islami, dobijo le dozivljensko zaporno kazen. Ta teorija se je izkazala za majavo, ko so dvema od obsojenih dosodili smrt z obesanjem. Morda je slo za pritisk ulice, ki pa ga AL ob zacetku sojenj ni pricakovala in se je znasla v precepu. Mnozice se ne bodo vec zadovoljile z napol izpolnjenimi obljubami.

Kakorkoli, vpliv in podpora, tudi kapitala, najvecji islamski stranki sta velika in mogoce niti ni interesa, da bi stranki prirezali peruti. Prepovedati (vplivno) politicno stranko, predvsem tako, ki je na strani tvojih glavnih politicnih tekmecev na blizajocih se volitvah, pa je brez dvoma tudi hoja po tankem ledu. Kaj hitro se lahko pojavijo obtozevanja o politicnih cistkah, ki so ze sedaj glasna. Jamaat e Islami je hkrati ze napovedal, da se ne bodo vdali brez boja. V primeru poskusa prepovedi stranke so napovedali uborozen upor, ki bi, podprt s strani zaveznikov, v najbolj crnem scenariju vodil v drzavljansko vojno.

Med tem, ko podporniki stranke pogled na dogajanje izrazajo z nasilnimi demonstracijami, napadi na vozila, sovraznimi pohodi nad manjsinske etnicne skupine, se je skupina podpornikov mirnega zborovanja na Shahbaghu odlocila pravico poiskati tako, da so se obrnili proti lastnemu zdravju. Ko so nekateri izmed njih po stirih dneh brez hrane in vode pristali na intenzivnem oddelku bolnisnice, so dokazali, da od svoje prisege, da bodo, ce bo potrebno, za prihodnost Bangladesa tudi umrli, ne mislijo odstopiti.

Moj prvi (in upam da zadnji) Holi

Holi je najbolj nadlezen hindujski festival. Tu se niti ne bom spuscala v razlago, kaj festival predstavlja in kako se praznuje. Ce koga zanima, wikipedia ve skoraj vse. Vec kot jaz, ki se mi ni dalo narediti raziskave pred objav tega posta.

Kar ljudje, ki ta praznik poznajo le povrsno, odnesejo od rajanja, je nekaj litrov zivopisane barve, zlite po obrazu, telesu, oblacilih. Ce si tega zelijo ali ne. Ceprav gre za hindujski praznik, ga z veseljem praznujejo mladi in malo manj mladi tudi v Bangladesu. Najboljsi kraj za opazovanje (in udelezbo seveda, se enkrat poudarjam, pri tem nimas nobene besede) je Stara Dhaka in posebej ozke, romanticno starinske ulicice okoli takoimenovane Hindujske ulice. Ulice so preplavljene z barvo in mladino v vseh barvah in odtenkih. Dobesedno. Cilj zabave je svoje prijatelje in nakljucne mimoidoce politi s cim vec barve. Se slisi zabavno? Seveda se. Le da v resnici ni. Vsaj ne tako brezpogojno.

Ljudje na ulicah Bangladesa so vedno prijazni, otroci se zelijo s tabo rokovati, odrasli te pozdravljajo in sprasujejo po tvoji domovini, imenu, zakonskem stanu. A ta vljudnost je vselej v okviru neke spostljive distance. Distanca pa je obratno sorazmerna s kolicino barve, razlite po ulicah in verjetno tudi kolicino - presneto tezko dosegljivega - alkohola. Biti svetlopolto svetlolaso dekle na ulicah Stare Dhake v casu Holija ne pomeni nic dobrega. V tistem bolj saljivem delu, ko kmalu dekle ni vec ne svetlopolto ne svetlolaso, kot tudi v tistem bolj nadleznem, ko ljudje dobijo pogum se dotikati popolne neznanke, kar je drugace velik NE. Objemi so vedno nekaj, kar ti ogreje srce, a ne od popolnih neznancev, ki ti hkrati na glavo zlivajo vedro modre barve.

Pot domov je se en del Holija, ki hodi po robu med zabavnim in neprijetnim. Voznja z avtobusom od Gulistana na robu Stare Dhake do Mohammadpurja traja vsaj pol ure, ce ne se vec. V to ni vsteto cakanje na avtobus. Sreca pa taka, da je bil hartal in cesta posledicno prazna. Zanimiva stvar... Ljudje ponavadi strmijo vame, kadarkoli vstopim na bus. Kot da sem najbolj nenavadno bitje, kar so ga videli v zadnjem letu. Le kadar je moj obraz pisan od pol-prostovoljnega praznovanja nakjucnega hindujskega praznika, ne. Heh, vzeto na znanje.

Pravzaprav bi bilo prav lustno Holi se kdaj praznovati. Tistega iz naslova ne mislim resno. Le da prihodnjic vzamem se koga s sabo. Se tudi sama oborozim z barvo. Morda celo alkoholom (tradicija je pac tradicija...). In se sprijaznim z dejstvom, da barva pac ne gre s telesa kar tako zlahka. Roza prameni v laseh so konec koncev bili nekoc moderni, tam v casu Spice Girls, morda bodo nekoc spet. V casu Holija gotovo so, ceprav le za kratek cas.

Holi - najbolj nadlezen festival

P.S.: Zgornja fotografija, posneta s telefonom, je edini slikovni dokaz mojega prvega Holija. Zascititi fotoaparat pred barvo bi mi vzelo prevec casa in improvizacije in resnici na ljubo, to da si stanovanje delim s fotografom, ki skrbi za slikovno dokumentacijo, me je malce polenilo.

Opeke

Januarja smo s prijatelji obiskali tovarno opek na severnem obrobju mojega mesta.

Tu je kratek clanek, ki je nastal za e-fotopotep.

Opeke

Ali bi si zelela to sliko obesiti v svoji sobi?

To vprasanje mi je zastavil Ayon, ko sva sedela na tleh s hrbtom naslonjena na sterilno belo steno galerije v Dhammondiju. "Ne," je bil moj odgovor, brez, da bi mi bilo potrebno razmisliti. Debata z avtorjem slike se je blizala koncu in v pretekli uri sem imela dovolj casa, da razmisljam o njej. Debata je potekala v bengalscini in je bila za odprtje razstave v galeriji s tako sterilno belimi stenami precej burna. 

Kaj je bilo na sliki, ki je zavzemala celotno steno pred nama, pravzaprav tezko opisem. Umetnik, izpod cigar rok je prisla, nas je ze na zacetku opozoril, naj v njej ne iscemo logike, saj je ni. Logika, je povedal, je lahko najvecja prevara.

Slika je bila cistih, jasnih minimalisticnih linji, preprosto crno-bela. Znotraj okvirov se je skrivalo  neskoncno nepovezanih zgodb o materializmu, potrosnistvu, mehanicnosti zivljenj, ki jih zivimo. Pesem, ki mi je malce hudomusno prisla na misel, je bila Mechanical Animals Marilyna Mansona. Ljudje na sliki niso bili ljudje, ampak lutke, sestavljeni in razstavljeni po sklepih in sivih, razrezani z nozi in skarjami, z apaticnimi izrazi na obrazih.

Slika je v meni zbudila nesteto misli, ki so bezale od ene zgodbe/podobe do druge. Poskusale so se povezati in sestaviti v razumljivo interpretacijo. Ko so se zadovoljile s popredalckanjem dela slike, so se moje oci ustavile na drugi podrobnosti, ki je ze pospravljen predal ponovno stresla na tla v zahtevi po novi perspektivi. Slika me je begala in bi me begala vsak trenutek, ko bi zrla vanjo. Zato je nikakor ne bi zelela blizu sebe, zaradi svojega lastnega dusevnega miru. 

Posamezni detajli mojega zivljenja v Bangladesu me begajo podobno kot prizori s slike.

Nekatere stvari, vecino od njih, pravzaprav, sem sprejela za samoumevne. To ti pride v kri tekom potovanj. Kulturni sok, kot ga opisujejo popotniki, te ne prizadene vec v toliksni meri. Tu so smeti, vonji, nehigiena, prevec zacinjena hrana, tuji jezik, netocni odhodi avtobusov in podobno; a ponavadi vse to sestavlja le zanimive zgodbice za domace. Potem pa so stvari, kot zakaj se nihce ne vznemirja, ko na prometni ulici v centru Dhake raznese doma narejen ekspozivni koktelj? Pol ure po dogodku - minute, pravzaprav - zivljenje tece dalje, ljudje hitijo po svojih opravkih, lahkotno, brez posebne zelje po nadaljnem premlevanju dogodka. Brez epiloga.

Stevilne podobe iz vsakdanjega zivljenja mi dajejo vedeti, da tu nisem resnicno doma. Dejstva, da je bangladeska druzba precej konzervativna, se ne da spregledati. Pa ne gre za oblacila, ki jih nosim. Ali pa promet. Glasnost ulic. Ko se vozis z avtobusi opazis, kako ljudje vedno sedejo na sedez na prehodu, ceprav bi bilo toliko lazje se premakniti na sedez ob oknu, da potniku za njimi ne bi bilo treba plezati cez njih do prostega sedeza. Nacin govora, ki zveni tako zelo nevljudno, prepirljivo in ukazovalno. Bengalscina ne uporablja besede hvala, ima sicer nekaksen ekvivalent tej besedi, ki pa je ne slisis. Ob redkih priloznostih se zahvalijo z anglesko besedo thank you. Seveda so omenjene razlike vecino casa zabavne, a ob slabem dnevu ali trenutku slabosti, ki me preplavi, v meni sprozijo nevihto obcutkov in custev, ki jih ne znam sestaviti in povezati. Morda je tako namenjeno - v teh detaljih mojega bangladeskega zivljenja ni logike, so nakljucno nametane podobe, ki jih lahko vzames iz konteksta, interpretiras svobodno, z veliko mero umetniskega navdiha.

Logika je lahko najvecja prevara.

Banglades je poln majhnih podrobnosti, ki me begajo in polnijo moj tok misli. Med tem tokom misli se sicer naucim veliko, izvem in opazim stvari, ki meni obicajna dejstva postavijo v novo luc. Zato ga obozujem z vsem srcem in ta trenutek ne zelim biti nikjer drugje na svetu.

A stran od okolja, kamor je umescen z vsem svojim kolazem na novo odkritih podob, ga ne bi zelela na steni svoje sobe, da bi mi kratil spanec.

Prvi dez

Pred dvema dnevoma sem docakala svoj prvi bangladeski dez. Dejstvo, da zivimo v najvisjem nadstropju stavbe, pod plocevinasto streho, je ustvarilo obcutek ponesrecenega poletnega dopusta v prikolici. Le da so kaplje udarjale z vecjo silo in bolj vztrajno kot kadarkoli med ponesrecenimi poletnimi dopusti. Ko je dezevje ponehalo in sem stopila na ulico na poti v trgovino, sopara se ni popustila. Blizajo se najbolj naporni meseci v letu, s temperaturami preko 40 stopinj in tropsko vlago v zraku.

Smesno pri bangladeskih vodah je, da ne glede na to, da ves zahodni svet misli, da ve vse o njih, se ne bi mogli bolj motiti. Toliko mitov (in stereotipov), kot je stkanih o njegovih poplavah, jih najbrz ni o nobenem naravnem pojavu. Da, v casu dezevja je pod vodo precej vecji del drzave kot v susnem delu leta. In ne, to samo po sebi ni nobena naravna nesreca. Banglades zivi s naravnim ciklusom dezevnih dob. Poleti poplavna voda s polj odnese izcrpano prst in prinese svezo. Problem nastane, ce reke poplavijo vec, kot je obicajno. Besen kot je bil slisati tisti prvi dez zadnjic, glavni razlog poletne povodnji ni v dezevju, temvec v naraslih rekah visje po toku, v Indiji in na Kitajskem. Reke narascajo zaradi dezevja pod Himalajo in topljenja snega v visokogorju.

. . .

Banshkhali je mesto juzno od drugonajvecjega mesta Chittagong. Obmocje je dom nekaterih raztresenih hindujskih vasi. Z Ayonom sva se zacetek tega tedna, nekaj dni pred prvim dezevjem, zelela odpraviti tja. Ayon po fotografije, jaz po zgodbe. Na koncu se je moral Ayon odpraviti sam, saj so mu policisti popoldne pred odhodom dali jasno vedeti, da mene ne bodo spustili blizu. Razlog, ki ga ponudijo, je ocitno naucen iz nekega ucbenika za policiste, ki ga je spisal nekdo s policiske postaje v Chittagongu. (Ne)varnost. Le da tega ne znajo nikoli dokoncno definirati. Sama sem prepricana, da je razlog drugje, v zelji po tem, da bi nekatere stvari ostale tujcem prikrite. Pa ne le tujcem.

Ena izmed hindujskih vasi na tistem obmocju je, kot stevilne druge v preteklih tednih po vsej drzavi, pred dnevi dozivela razdejanje. Pa ne od narave, ne od vode, ki ji zahodni svet pripisuje vecino razdejanja v Bangladesu. Cloveske roke so bile tiste, ki so spremenile podobo vasi in zivljenja njenih prebivalcev. Se huje, po besedah vascanov so bili to otroci, mladostniki. Pozgali so hise in nagnali strah v kosti njihovim prebivalcem. Eden izmed starejsih moskih, ki je bil na obisku pri sorodnikih, jim ni uspel ubezati. Zaklenil se je v kolibo, kar je v mladcih sprozilo se vecji srd. S palicami so ga pretepli do smrti. Grozljive Ayonove fotografije prikazujejo kravo, hindujsko sveto zival, ki so jo napadalci simbolicno zivo zazgali (reva je bila dneve po napadu se vedno ziva kljub hudimi opekljinami). Ljudje so me sprejeli z nasmehi, pove Ayon. Z nasmehi? Da, samo smejijo se se, od soka. 

Dalec stran od tam, v glavnem mestu Dhaki, potekajo sojenja domnevnim vojnim zlocincem iz osamosvojitvene vojne leta 1971. Tedaj se je Banglades zelel odcepiti od Pakistana in v vojni, eni najbolj krvavih v prejsnjem stoletju, naj bi na stran Pakistancev stopilo tudi nekaj Bangladescev. Ti naj bi zakrivili smrti na tisoce sonarodnjakov in posilstva nepredstavljivega stevila zensk (po nekaterih ocenah naj bi bilo v devetih mesecih vojne posiljenih okoli 200.000 zensk, mnoge med njimi sistematicno v posebnih taboriscih. Zgodovinarji pripisujejo bangladeski osamosvojitveni vojni neslavni naziv prve vojne, kjer se je posilstvo uporabljalo kot mnozicno orozje). Proti enajstim od njih so pred meseci koncno spisali obtoznice in sojanja so se zacela. Trije so bili ze obsojeni, dva na smrt z obesanjem (eden v odsotnosti, saj je prebegnil v Pakistan), eden na dosmrtno zaporno kazen. Prav slednja obsodba je sprozila jezo v stevilnih ljudeh, zeljnih dokoncne resitve in med mladimi je po druzabnih omrezjih kot iskra zaokrozil poziv k gibanju, ki je preraslo v mnozicna zborovanja po celi Dhaki, s centrom na trgu Shahbag.

A ne delijo vsi enakega mnenja. Nekateri vidijo v obsojenih svetnike, ucenjake, pomembne ljudi za Islam. Sojenja in proteste oznacujejo za protibozje. Manjse skupine podpornikov obsojenih (gre za pomembne ljudi iz skrajno islamske stranke Jamaat e Islami) ustrahujejo drugace mislece in se spopadajo s policijo v nasilnih protestih. Vso dogajanje ocitno podziga radikalna (verska) prepricanja.

Dalec stran od ulicega dogajanja Dhake je skupina mladih ucencev iz bliznje verske sole verjetno pod ukazom uciteljev npadla hindujsko vas, jo pozgala in ubila enega cloveka. Niti en sam medij se ne zgane, ne tuj, ne domac. Ko je Ayon poskusal svoje fotografije prodati, so mu jasno dali vedeti, da jih ne zanimajo, saj bralci o tem nocejo brati. Umori in napadi na ljudi na podlagi verske usmerjenosti ne zanimajo nikogar vec. Niti zahodni svet se ne zgane. Ko se je podobno zgodilo v eni izmed budisticnih vasi, je bilo obmocje preplavljeno s tujimi medijskimi hisami. Hindujci pac niso obozevani budisti in v tisto vas ni bilo nikogar. Verjamem, da apatija bralcev in gledalcev ni razlog, da zgodba za medije ni zanimiva. Zelim, si, da ne bi bil.

Vodja opozicijske BNP, Khaleda Zia, zaradi po njihovo zreziranih sodnih procesov in smrtnih zrtev med protestniki, podporniki opozicije, ki se spopadajo s policijo, obtozuje koalicijo genocida, hujsega od tistega leta '71. Le da se zdi, da genocid iz leta '71 se vedno steje zrtve.

Shahbag

Nevednemu opazovalcu bi najbrz kaj kmalu uslo, kaj je pravzaprav srz dogajanja. Ko se konca New Elephant Rd z vsemi trgovinami in restavracijami ter se nadaljuje v Shahbag Ave, na cesti stojijo tezke betonsko-zicnate pregrade ob katerih lenobno posedajo policisti. Ob robu ceste cakajo pisane rikse, da na drugo stran zapeljejo potnike avtobusov, ki morajo tu zaviti s svoje obicajne poti. Na sirokem trgu, ki pravzaprav niti ni trg, ampak ogromno krizisce, ki danes zaradi cestnih zapor le izgelda kot trg, se mnozica ljudi poveca. Poveca se tudi varnost, z detektorji kovin, a tako je na vseh prireditvah. Sredi dogajanja stoji oder. Po okoliskih ulicah se odvijajo poulicne delavnice, razstave, umetniski performansi. Celo obmocje je opremljeno z zvocniki s katerih donijo govori in recitali poezije. Ljudje vseh starosti se lezerno sprehajajo od ene stojnice s cajem in prigrizki do druge. Med njih so se pomesali prodajalci zastav, vode in paana. Nepouceni mimoidoci bi verjetno pomislil, kako prijeten karnevalski dan za mescane Dhake.

Ko pogledas naokoli pa ti postane jasno, da se za karnevalskim vzdusjem za vso druzino skriva odlocna zelja po pravici ali mascevanju - odvisno, koga vprasas. Vse naokoli visijo ogromni transparenti, ki zahtevajo smrt. Simboli vrvi za obesanje naredijo karneval grotesken za prijetnega vzdusja zejnega naivnega opazovalca.

Morda se zdi nenavadno, da je protest, katerega zahteva je tako tezka, na videz tako lahkoten. Ko sem prvic obiskala prizorisce dogajanja me je presenetilo, kako malo strasti je pokazala vecina zbranih. Prisli so, ker podpirajo gibanje, a ga raje podpirajo kot tihi opazovalci z varne razdalje. Morda s tem ji prav nic narobe. Konec koncev gibanje potrebuje tudi stevilke, a ne morem se znebiti obcutka, da so to isti ljudje, ki spremembe, ki si jih zelijo in jih podpirajo, prelagajo na druge. Ko je treba za dosego cilja postoriti kaj vec od zobanja jhal murija, in slej ko prej je potrebno, se raje vrnejo v varni mehurcek poznanega. To je tudi razlog, da hartali, sklicani od majhne skupine ljudi, vedno uspejo. Strah.

Eno izmed vprasanj, ki jih dosti zastavljam sebi in drugim, je prihodnost Shahbaga. Kaj se bo zgodilo, ce dosezejo kratkorocne cilje? Ko bodo sneli kricece transparente s simbolom vislic? Ali bodo se vedno imeli podporo in predvsem motivacijo? Znotraj gibanja se pojavljajo teznje po bolj jasnih strategijah, po programu, ki sega dlje od sojenja vojnim zlocincem. Mladi, studenti, so pripravljeni vzeti stvari v svoje roke. Cutijo, da je vrsta na njih.

Ob zaprisegi, doneci iz mreze zvocnikov, da se bodo borili za svoje cilje, je celotni park, vkljucno z lezernimi opazovalci in prodajalci jhal murija, druzno dvignil desnice na istem mestu, kjer je bil pred vec kot stirimi desetljetji Banglades razglasen za neodvisno drzavo in njegovi prebivalci pozvani na boj za svobodo.

Srecen 3. marec!

Danes je z letalisca v Mumbaiu vzleteto letalo Turkish Airlinesa, navsezgodaj zjutraj, ko se je - predstavljam si, ker v Mumbaiju se nisem bila - mesto sele prebuja. Potniki so se avtomatsko, pocasi, eno nogo pred drugo, pomikali med sedezi in se borili za prostor za svojo prtljago v kabinah nad sedezi.  Na svetu obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki na letalo zaradi takega ali drugacnega razloga s sabo vzamejo kovcke, za katere nikomur ni jasno, kako so prelisicili pravila o velikosti rocne prtljage; in tisti, ki jim gre prva skupina blazno na zivce vsakic, ko se vkrcavajo na letalo. Pred vzletom so nasmejane stevardese prijazno opozorile neposlusne potnike, naj ugasnejo telefone, nehajo fotografirati svojo otrocad (ki bo kake tri ure kasneje kratila pocitek ostalih potnikov) in se pripnejo z varnostnim pasom. Kmalu po vzletu so razdlile posebne, bojda tipicne turske oreske.

Jaz sem se tisti cas sele prebujala na drugem koncu podceline. Kako torej vem za to letalo? Ker sem se v nekem vzporednem vesolju tudi sama vkrcala nanj. A v tej nasi dimenziji sem nekje slaba dva meseca nazaj sprejela odlocitev, da ostanem. Ostanem v mestu, ki mi je nagnalo strah v kosti prvi dan in vsak naslednji dan. Mestu, ki je tako eksoticno, da te vrze naravnost iz tvojega obmocja udobja in ti po zilah poslje dozo cistega adrenalina. V zadnjih mesecih sem veckrat slisala vprasanje "Zakaj Dhaka?" Verjetno je bila Dhaka tisti trenutek tocno to, kar sem potrebovala. Zmeda na ulicah Stare Dhake je bila tolazece vecja od zmede, ki je vladala znotraj mene same. Ko sem hodila po njenih ulicah, so vame iz vseh koncev udarjali zvoki, vonji, prizori, da o fizicni nevarnosti prometa sploh ne govorim, ki so tako zelo zaposlili vsa moja cutila, da preprosto ni bilo casa misliti na nic drugega. In po intenzivnih dvanajstih dneh pred mojim odhodom od doma, ko se moje misli niso in niso mogle umiriti, ko sem premlevala desetine kaj-pa-ce scenarijev, ko sem se v nespecnih noceh vracala v mesece pred odhodom in britka psihoanaliticna dejstva o vedno znova ponavljajocih napakah, neverjetno dobro delo. Kdo bi si mislil, da bom v glasnem, prenaseljenem, onesnazenem in kaoticnem mestu, kot je Dhaka, nasla tak mehak oblak miru.

. . . 

Danes sem bila v centru mesta. Prizori tam in na poti tja so me globoko uzalostili. Na cestah ni prometa. Trgovine so tesno zaprle svoja vrata. Mnozice radovednih ljudi, vedno pripravljenih na klepet in skupno fotografiranje, so se razgubile neznano kam. Intenzivnost je zbledela z ulic, ogenj in megalomanska energija tega betonskega ljudozerskega bengalskega tigra sta poteptana v prahu. Ukrocen, s sklonjeno glavo tiger zdi in caka, da grom in blisk mineta. Rdeci madezi ob plocnikih ze dolgo niso vec le od vztrajnih uzivalcev paana. Tiger, mogocni betonski ljudozerski bengalski tiger, krvavi. In videti ulice prazne, tihe, ukrocene, me zalosti. Pretrese me in spodbudi, da napisem zgodbo moje Dhake. Zgodbo mojega Bangladesa. Ker nekje v zadnjih tednih leta 2012 se je najna zgodba prepletla. Zgodba krvavece Dhake, njeni revolucionarni kriki po spremembah, zelja po tem, da bo tokrat drugace, zgodba o koraku naprej, je postala tudi moja zgodba.