To vprasanje mi je zastavil Ayon, ko sva sedela na tleh s hrbtom naslonjena na sterilno belo steno galerije v Dhammondiju. "Ne," je bil moj odgovor, brez, da bi mi bilo potrebno razmisliti. Debata z avtorjem slike se je blizala koncu in v pretekli uri sem imela dovolj casa, da razmisljam o njej. Debata je potekala v bengalscini in je bila za odprtje razstave v galeriji s tako sterilno belimi stenami precej burna.
Kaj je bilo na sliki, ki je zavzemala celotno steno pred nama, pravzaprav tezko opisem. Umetnik, izpod cigar rok je prisla, nas je ze na zacetku opozoril, naj v njej ne iscemo logike, saj je ni. Logika, je povedal, je lahko najvecja prevara.
Slika je bila cistih, jasnih minimalisticnih linji, preprosto crno-bela. Znotraj okvirov se je skrivalo neskoncno nepovezanih zgodb o materializmu, potrosnistvu, mehanicnosti zivljenj, ki jih zivimo. Pesem, ki mi je malce hudomusno prisla na misel, je bila Mechanical Animals Marilyna Mansona. Ljudje na sliki niso bili ljudje, ampak lutke, sestavljeni in razstavljeni po sklepih in sivih, razrezani z nozi in skarjami, z apaticnimi izrazi na obrazih.
Slika je v meni zbudila nesteto misli, ki so bezale od ene zgodbe/podobe do druge. Poskusale so se povezati in sestaviti v razumljivo interpretacijo. Ko so se zadovoljile s popredalckanjem dela slike, so se moje oci ustavile na drugi podrobnosti, ki je ze pospravljen predal ponovno stresla na tla v zahtevi po novi perspektivi. Slika me je begala in bi me begala vsak trenutek, ko bi zrla vanjo. Zato je nikakor ne bi zelela blizu sebe, zaradi svojega lastnega dusevnega miru.
Posamezni detajli mojega zivljenja v Bangladesu me begajo podobno kot prizori s slike.
Nekatere stvari, vecino od njih, pravzaprav, sem sprejela za samoumevne. To ti pride v kri tekom potovanj. Kulturni sok, kot ga opisujejo popotniki, te ne prizadene vec v toliksni meri. Tu so smeti, vonji, nehigiena, prevec zacinjena hrana, tuji jezik, netocni odhodi avtobusov in podobno; a ponavadi vse to sestavlja le zanimive zgodbice za domace. Potem pa so stvari, kot zakaj se nihce ne vznemirja, ko na prometni ulici v centru Dhake raznese doma narejen ekspozivni koktelj? Pol ure po dogodku - minute, pravzaprav - zivljenje tece dalje, ljudje hitijo po svojih opravkih, lahkotno, brez posebne zelje po nadaljnem premlevanju dogodka. Brez epiloga.
Stevilne podobe iz vsakdanjega zivljenja mi dajejo vedeti, da tu nisem resnicno doma. Dejstva, da je bangladeska druzba precej konzervativna, se ne da spregledati. Pa ne gre za oblacila, ki jih nosim. Ali pa promet. Glasnost ulic. Ko se vozis z avtobusi opazis, kako ljudje vedno sedejo na sedez na prehodu, ceprav bi bilo toliko lazje se premakniti na sedez ob oknu, da potniku za njimi ne bi bilo treba plezati cez njih do prostega sedeza. Nacin govora, ki zveni tako zelo nevljudno, prepirljivo in ukazovalno. Bengalscina ne uporablja besede hvala, ima sicer nekaksen ekvivalent tej besedi, ki pa je ne slisis. Ob redkih priloznostih se zahvalijo z anglesko besedo thank you. Seveda so omenjene razlike vecino casa zabavne, a ob slabem dnevu ali trenutku slabosti, ki me preplavi, v meni sprozijo nevihto obcutkov in custev, ki jih ne znam sestaviti in povezati. Morda je tako namenjeno - v teh detaljih mojega bangladeskega zivljenja ni logike, so nakljucno nametane podobe, ki jih lahko vzames iz konteksta, interpretiras svobodno, z veliko mero umetniskega navdiha.
Logika je lahko najvecja prevara.
Banglades je poln majhnih podrobnosti, ki me begajo in polnijo moj tok misli. Med tem tokom misli se sicer naucim veliko, izvem in opazim stvari, ki meni obicajna dejstva postavijo v novo luc. Zato ga obozujem z vsem srcem in ta trenutek ne zelim biti nikjer drugje na svetu.
A stran od okolja, kamor je umescen z vsem svojim kolazem na novo odkritih podob, ga ne bi zelela na steni svoje sobe, da bi mi kratil spanec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar