Shahbag

Nevednemu opazovalcu bi najbrz kaj kmalu uslo, kaj je pravzaprav srz dogajanja. Ko se konca New Elephant Rd z vsemi trgovinami in restavracijami ter se nadaljuje v Shahbag Ave, na cesti stojijo tezke betonsko-zicnate pregrade ob katerih lenobno posedajo policisti. Ob robu ceste cakajo pisane rikse, da na drugo stran zapeljejo potnike avtobusov, ki morajo tu zaviti s svoje obicajne poti. Na sirokem trgu, ki pravzaprav niti ni trg, ampak ogromno krizisce, ki danes zaradi cestnih zapor le izgelda kot trg, se mnozica ljudi poveca. Poveca se tudi varnost, z detektorji kovin, a tako je na vseh prireditvah. Sredi dogajanja stoji oder. Po okoliskih ulicah se odvijajo poulicne delavnice, razstave, umetniski performansi. Celo obmocje je opremljeno z zvocniki s katerih donijo govori in recitali poezije. Ljudje vseh starosti se lezerno sprehajajo od ene stojnice s cajem in prigrizki do druge. Med njih so se pomesali prodajalci zastav, vode in paana. Nepouceni mimoidoci bi verjetno pomislil, kako prijeten karnevalski dan za mescane Dhake.

Ko pogledas naokoli pa ti postane jasno, da se za karnevalskim vzdusjem za vso druzino skriva odlocna zelja po pravici ali mascevanju - odvisno, koga vprasas. Vse naokoli visijo ogromni transparenti, ki zahtevajo smrt. Simboli vrvi za obesanje naredijo karneval grotesken za prijetnega vzdusja zejnega naivnega opazovalca.

Morda se zdi nenavadno, da je protest, katerega zahteva je tako tezka, na videz tako lahkoten. Ko sem prvic obiskala prizorisce dogajanja me je presenetilo, kako malo strasti je pokazala vecina zbranih. Prisli so, ker podpirajo gibanje, a ga raje podpirajo kot tihi opazovalci z varne razdalje. Morda s tem ji prav nic narobe. Konec koncev gibanje potrebuje tudi stevilke, a ne morem se znebiti obcutka, da so to isti ljudje, ki spremembe, ki si jih zelijo in jih podpirajo, prelagajo na druge. Ko je treba za dosego cilja postoriti kaj vec od zobanja jhal murija, in slej ko prej je potrebno, se raje vrnejo v varni mehurcek poznanega. To je tudi razlog, da hartali, sklicani od majhne skupine ljudi, vedno uspejo. Strah.

Eno izmed vprasanj, ki jih dosti zastavljam sebi in drugim, je prihodnost Shahbaga. Kaj se bo zgodilo, ce dosezejo kratkorocne cilje? Ko bodo sneli kricece transparente s simbolom vislic? Ali bodo se vedno imeli podporo in predvsem motivacijo? Znotraj gibanja se pojavljajo teznje po bolj jasnih strategijah, po programu, ki sega dlje od sojenja vojnim zlocincem. Mladi, studenti, so pripravljeni vzeti stvari v svoje roke. Cutijo, da je vrsta na njih.

Ob zaprisegi, doneci iz mreze zvocnikov, da se bodo borili za svoje cilje, je celotni park, vkljucno z lezernimi opazovalci in prodajalci jhal murija, druzno dvignil desnice na istem mestu, kjer je bil pred vec kot stirimi desetljetji Banglades razglasen za neodvisno drzavo in njegovi prebivalci pozvani na boj za svobodo.