Holi je najbolj nadlezen hindujski festival. Tu se niti ne bom spuscala v razlago, kaj festival predstavlja in kako se praznuje. Ce koga zanima, wikipedia ve skoraj vse. Vec kot jaz, ki se mi ni dalo narediti raziskave pred objav tega posta.
Kar ljudje, ki ta praznik poznajo le povrsno, odnesejo od rajanja, je nekaj litrov zivopisane barve, zlite po obrazu, telesu, oblacilih. Ce si tega zelijo ali ne. Ceprav gre za hindujski praznik, ga z veseljem praznujejo mladi in malo manj mladi tudi v Bangladesu. Najboljsi kraj za opazovanje (in udelezbo seveda, se enkrat poudarjam, pri tem nimas nobene besede) je Stara Dhaka in posebej ozke, romanticno starinske ulicice okoli takoimenovane Hindujske ulice. Ulice so preplavljene z barvo in mladino v vseh barvah in odtenkih. Dobesedno. Cilj zabave je svoje prijatelje in nakljucne mimoidoce politi s cim vec barve. Se slisi zabavno? Seveda se. Le da v resnici ni. Vsaj ne tako brezpogojno.
Ljudje na ulicah Bangladesa so vedno prijazni, otroci se zelijo s tabo rokovati, odrasli te pozdravljajo in sprasujejo po tvoji domovini, imenu, zakonskem stanu. A ta vljudnost je vselej v okviru neke spostljive distance. Distanca pa je obratno sorazmerna s kolicino barve, razlite po ulicah in verjetno tudi kolicino - presneto tezko dosegljivega - alkohola. Biti svetlopolto svetlolaso dekle na ulicah Stare Dhake v casu Holija ne pomeni nic dobrega. V tistem bolj saljivem delu, ko kmalu dekle ni vec ne svetlopolto ne svetlolaso, kot tudi v tistem bolj nadleznem, ko ljudje dobijo pogum se dotikati popolne neznanke, kar je drugace velik NE. Objemi so vedno nekaj, kar ti ogreje srce, a ne od popolnih neznancev, ki ti hkrati na glavo zlivajo vedro modre barve.
Pot domov je se en del Holija, ki hodi po robu med zabavnim in neprijetnim. Voznja z avtobusom od Gulistana na robu Stare Dhake do Mohammadpurja traja vsaj pol ure, ce ne se vec. V to ni vsteto cakanje na avtobus. Sreca pa taka, da je bil hartal in cesta posledicno prazna. Zanimiva stvar... Ljudje ponavadi strmijo vame, kadarkoli vstopim na bus. Kot da sem najbolj nenavadno bitje, kar so ga videli v zadnjem letu. Le kadar je moj obraz pisan od pol-prostovoljnega praznovanja nakjucnega hindujskega praznika, ne. Heh, vzeto na znanje.
Pravzaprav bi bilo prav lustno Holi se kdaj praznovati. Tistega iz naslova ne mislim resno. Le da prihodnjic vzamem se koga s sabo. Se tudi sama oborozim z barvo. Morda celo alkoholom (tradicija je pac tradicija...). In se sprijaznim z dejstvom, da barva pac ne gre s telesa kar tako zlahka. Roza prameni v laseh so konec koncev bili nekoc moderni, tam v casu Spice Girls, morda bodo nekoc spet. V casu Holija gotovo so, ceprav le za kratek cas.
 |
| Holi - najbolj nadlezen festival |
P.S.: Zgornja fotografija, posneta s telefonom, je edini slikovni dokaz mojega prvega Holija. Zascititi fotoaparat pred barvo bi mi vzelo prevec casa in improvizacije in resnici na ljubo, to da si stanovanje delim s fotografom, ki skrbi za slikovno dokumentacijo, me je malce polenilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar