Srecen 3. marec!

Danes je z letalisca v Mumbaiu vzleteto letalo Turkish Airlinesa, navsezgodaj zjutraj, ko se je - predstavljam si, ker v Mumbaiju se nisem bila - mesto sele prebuja. Potniki so se avtomatsko, pocasi, eno nogo pred drugo, pomikali med sedezi in se borili za prostor za svojo prtljago v kabinah nad sedezi.  Na svetu obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki na letalo zaradi takega ali drugacnega razloga s sabo vzamejo kovcke, za katere nikomur ni jasno, kako so prelisicili pravila o velikosti rocne prtljage; in tisti, ki jim gre prva skupina blazno na zivce vsakic, ko se vkrcavajo na letalo. Pred vzletom so nasmejane stevardese prijazno opozorile neposlusne potnike, naj ugasnejo telefone, nehajo fotografirati svojo otrocad (ki bo kake tri ure kasneje kratila pocitek ostalih potnikov) in se pripnejo z varnostnim pasom. Kmalu po vzletu so razdlile posebne, bojda tipicne turske oreske.

Jaz sem se tisti cas sele prebujala na drugem koncu podceline. Kako torej vem za to letalo? Ker sem se v nekem vzporednem vesolju tudi sama vkrcala nanj. A v tej nasi dimenziji sem nekje slaba dva meseca nazaj sprejela odlocitev, da ostanem. Ostanem v mestu, ki mi je nagnalo strah v kosti prvi dan in vsak naslednji dan. Mestu, ki je tako eksoticno, da te vrze naravnost iz tvojega obmocja udobja in ti po zilah poslje dozo cistega adrenalina. V zadnjih mesecih sem veckrat slisala vprasanje "Zakaj Dhaka?" Verjetno je bila Dhaka tisti trenutek tocno to, kar sem potrebovala. Zmeda na ulicah Stare Dhake je bila tolazece vecja od zmede, ki je vladala znotraj mene same. Ko sem hodila po njenih ulicah, so vame iz vseh koncev udarjali zvoki, vonji, prizori, da o fizicni nevarnosti prometa sploh ne govorim, ki so tako zelo zaposlili vsa moja cutila, da preprosto ni bilo casa misliti na nic drugega. In po intenzivnih dvanajstih dneh pred mojim odhodom od doma, ko se moje misli niso in niso mogle umiriti, ko sem premlevala desetine kaj-pa-ce scenarijev, ko sem se v nespecnih noceh vracala v mesece pred odhodom in britka psihoanaliticna dejstva o vedno znova ponavljajocih napakah, neverjetno dobro delo. Kdo bi si mislil, da bom v glasnem, prenaseljenem, onesnazenem in kaoticnem mestu, kot je Dhaka, nasla tak mehak oblak miru.

. . . 

Danes sem bila v centru mesta. Prizori tam in na poti tja so me globoko uzalostili. Na cestah ni prometa. Trgovine so tesno zaprle svoja vrata. Mnozice radovednih ljudi, vedno pripravljenih na klepet in skupno fotografiranje, so se razgubile neznano kam. Intenzivnost je zbledela z ulic, ogenj in megalomanska energija tega betonskega ljudozerskega bengalskega tigra sta poteptana v prahu. Ukrocen, s sklonjeno glavo tiger zdi in caka, da grom in blisk mineta. Rdeci madezi ob plocnikih ze dolgo niso vec le od vztrajnih uzivalcev paana. Tiger, mogocni betonski ljudozerski bengalski tiger, krvavi. In videti ulice prazne, tihe, ukrocene, me zalosti. Pretrese me in spodbudi, da napisem zgodbo moje Dhake. Zgodbo mojega Bangladesa. Ker nekje v zadnjih tednih leta 2012 se je najna zgodba prepletla. Zgodba krvavece Dhake, njeni revolucionarni kriki po spremembah, zelja po tem, da bo tokrat drugace, zgodba o koraku naprej, je postala tudi moja zgodba.