Prvi dez

Pred dvema dnevoma sem docakala svoj prvi bangladeski dez. Dejstvo, da zivimo v najvisjem nadstropju stavbe, pod plocevinasto streho, je ustvarilo obcutek ponesrecenega poletnega dopusta v prikolici. Le da so kaplje udarjale z vecjo silo in bolj vztrajno kot kadarkoli med ponesrecenimi poletnimi dopusti. Ko je dezevje ponehalo in sem stopila na ulico na poti v trgovino, sopara se ni popustila. Blizajo se najbolj naporni meseci v letu, s temperaturami preko 40 stopinj in tropsko vlago v zraku.

Smesno pri bangladeskih vodah je, da ne glede na to, da ves zahodni svet misli, da ve vse o njih, se ne bi mogli bolj motiti. Toliko mitov (in stereotipov), kot je stkanih o njegovih poplavah, jih najbrz ni o nobenem naravnem pojavu. Da, v casu dezevja je pod vodo precej vecji del drzave kot v susnem delu leta. In ne, to samo po sebi ni nobena naravna nesreca. Banglades zivi s naravnim ciklusom dezevnih dob. Poleti poplavna voda s polj odnese izcrpano prst in prinese svezo. Problem nastane, ce reke poplavijo vec, kot je obicajno. Besen kot je bil slisati tisti prvi dez zadnjic, glavni razlog poletne povodnji ni v dezevju, temvec v naraslih rekah visje po toku, v Indiji in na Kitajskem. Reke narascajo zaradi dezevja pod Himalajo in topljenja snega v visokogorju.

. . .

Banshkhali je mesto juzno od drugonajvecjega mesta Chittagong. Obmocje je dom nekaterih raztresenih hindujskih vasi. Z Ayonom sva se zacetek tega tedna, nekaj dni pred prvim dezevjem, zelela odpraviti tja. Ayon po fotografije, jaz po zgodbe. Na koncu se je moral Ayon odpraviti sam, saj so mu policisti popoldne pred odhodom dali jasno vedeti, da mene ne bodo spustili blizu. Razlog, ki ga ponudijo, je ocitno naucen iz nekega ucbenika za policiste, ki ga je spisal nekdo s policiske postaje v Chittagongu. (Ne)varnost. Le da tega ne znajo nikoli dokoncno definirati. Sama sem prepricana, da je razlog drugje, v zelji po tem, da bi nekatere stvari ostale tujcem prikrite. Pa ne le tujcem.

Ena izmed hindujskih vasi na tistem obmocju je, kot stevilne druge v preteklih tednih po vsej drzavi, pred dnevi dozivela razdejanje. Pa ne od narave, ne od vode, ki ji zahodni svet pripisuje vecino razdejanja v Bangladesu. Cloveske roke so bile tiste, ki so spremenile podobo vasi in zivljenja njenih prebivalcev. Se huje, po besedah vascanov so bili to otroci, mladostniki. Pozgali so hise in nagnali strah v kosti njihovim prebivalcem. Eden izmed starejsih moskih, ki je bil na obisku pri sorodnikih, jim ni uspel ubezati. Zaklenil se je v kolibo, kar je v mladcih sprozilo se vecji srd. S palicami so ga pretepli do smrti. Grozljive Ayonove fotografije prikazujejo kravo, hindujsko sveto zival, ki so jo napadalci simbolicno zivo zazgali (reva je bila dneve po napadu se vedno ziva kljub hudimi opekljinami). Ljudje so me sprejeli z nasmehi, pove Ayon. Z nasmehi? Da, samo smejijo se se, od soka. 

Dalec stran od tam, v glavnem mestu Dhaki, potekajo sojenja domnevnim vojnim zlocincem iz osamosvojitvene vojne leta 1971. Tedaj se je Banglades zelel odcepiti od Pakistana in v vojni, eni najbolj krvavih v prejsnjem stoletju, naj bi na stran Pakistancev stopilo tudi nekaj Bangladescev. Ti naj bi zakrivili smrti na tisoce sonarodnjakov in posilstva nepredstavljivega stevila zensk (po nekaterih ocenah naj bi bilo v devetih mesecih vojne posiljenih okoli 200.000 zensk, mnoge med njimi sistematicno v posebnih taboriscih. Zgodovinarji pripisujejo bangladeski osamosvojitveni vojni neslavni naziv prve vojne, kjer se je posilstvo uporabljalo kot mnozicno orozje). Proti enajstim od njih so pred meseci koncno spisali obtoznice in sojanja so se zacela. Trije so bili ze obsojeni, dva na smrt z obesanjem (eden v odsotnosti, saj je prebegnil v Pakistan), eden na dosmrtno zaporno kazen. Prav slednja obsodba je sprozila jezo v stevilnih ljudeh, zeljnih dokoncne resitve in med mladimi je po druzabnih omrezjih kot iskra zaokrozil poziv k gibanju, ki je preraslo v mnozicna zborovanja po celi Dhaki, s centrom na trgu Shahbag.

A ne delijo vsi enakega mnenja. Nekateri vidijo v obsojenih svetnike, ucenjake, pomembne ljudi za Islam. Sojenja in proteste oznacujejo za protibozje. Manjse skupine podpornikov obsojenih (gre za pomembne ljudi iz skrajno islamske stranke Jamaat e Islami) ustrahujejo drugace mislece in se spopadajo s policijo v nasilnih protestih. Vso dogajanje ocitno podziga radikalna (verska) prepricanja.

Dalec stran od ulicega dogajanja Dhake je skupina mladih ucencev iz bliznje verske sole verjetno pod ukazom uciteljev npadla hindujsko vas, jo pozgala in ubila enega cloveka. Niti en sam medij se ne zgane, ne tuj, ne domac. Ko je Ayon poskusal svoje fotografije prodati, so mu jasno dali vedeti, da jih ne zanimajo, saj bralci o tem nocejo brati. Umori in napadi na ljudi na podlagi verske usmerjenosti ne zanimajo nikogar vec. Niti zahodni svet se ne zgane. Ko se je podobno zgodilo v eni izmed budisticnih vasi, je bilo obmocje preplavljeno s tujimi medijskimi hisami. Hindujci pac niso obozevani budisti in v tisto vas ni bilo nikogar. Verjamem, da apatija bralcev in gledalcev ni razlog, da zgodba za medije ni zanimiva. Zelim, si, da ne bi bil.

Vodja opozicijske BNP, Khaleda Zia, zaradi po njihovo zreziranih sodnih procesov in smrtnih zrtev med protestniki, podporniki opozicije, ki se spopadajo s policijo, obtozuje koalicijo genocida, hujsega od tistega leta '71. Le da se zdi, da genocid iz leta '71 se vedno steje zrtve.