torek, 28. december 2010

Okus Evrope

Cuenca, še ena kljukica več na Unescovemu seznamu kulturne dediščine, je najbrž najbolj evropsko mesto v celi regiji. Združuje lepote Quita in elegantnost bolivijskega Sucreja. In čeprav je (pssst, to je le moje osebno mnenje, ki ga ni potrebno deliti s cuencenos) po veličastnosti cerkva za Quitom in ji primanjkuje svetovljanskega pridiha glavnih mest, je popolno mesto za kratek mestni oddih. Tlakovane ulice, ki vodijo proti lepo urejenemu glavnemu trgu so se ravno začele bleščati v božičnih lučeh in iz kotličkov pouličnih prodajalcev se je širil omamen, topel vonj evkaliptusovega lesa. Ko se je temperatura zaradi rahlega pomladnega dežja nekoliko spustila, me je mesto, če sem zamižala na eno oko, nekoliko spominjalo na ljubljanske ulice.
Verjetno je ravno zaradi tega dostojanstvenega evropskega priokusa Cuenca polna v tujcev, ki so našli bolj ali manj stalno prebivališče v Ekvadorju. Številne kavarne, bari in restavracije so v lasti tujcev in prefinjeni (ali pa le preprosti tradicionalni) ponudbi lokalne hrane dodajo raznolikost. Tako sem v čakanju, da nas obide deževni oblak, pila klasični evropski capuccino, ob sacher torti in časopisu v angleškem jeziku v eni izmed prefinjenih kavarnic. Restavracije z kvalitetno mednarodno hrano po mednarodnih cenah se zvečer napolnijo s tujci in lokalnim jet-setom. Kot študentsko mesto pa ima seveda tudi kar nekaj manj sofisticirane zabave, kjer so tehno-salsa in koktejli glavni vir zabave.
Morda je bila prav ta domačnost Cuence razlog, da tudi, če bi imela do konca potovanja več časa, verjetno ne bi tam preživela več kot kak dan. Moja zadnja postaja v Ekvadorju, Vilcabamba, je že klicala.

Opičji posli

Banos je mestece na varni strani takrat ravno bruhajočega vulkana (moj drugi aktivni vulkan v letu in pol... Ali imam srečo ali pa nadnaravne sposobnosti), ki ima pravzaprav vse, kar gringo na poti čez Južno Ameriko potrebuje. Restavracije vseh cenovnih razredov, od dragih mednarodnih, do manj kot $2 vrednih kosil na lokalni tržnici, turistične agencije, številne trgovinice z običajno turistično kramo, hoteli, da ne veš katerega izbrati. Povrhu vsega pa je blagoslovljeno s čudovito pokrajino, ki ga obdaja in prej omenjenim vulkanom, ki, kadar ni preveč zaposlen z odnašanjem cest, predstavlja glavno turistično atrakcijo. Ko sem bila tam jaz, je z grožnjami lokalnim cestam in vasem za kako leto, dve sicer že zaključil in je od predstave ostal le bel dim, ki se je valil v nebo. Nekega dne, na poti nazaj v mesto, se je dim sicer obarval črno, a (žal) je bilo le veliko (črnega) dima za nič.
Prvi dan sem vstala precej zgodaj in se z belgijskim navdušencem nad planinarjenjem odpravila pogledat nekaj slapov, po katerih je znana pot med Banosom in Puyem niže dol proti Amazonasu. Ker je celo prejšnjo noč deževalo, je bila pot blatna in spolzka, a kljub temu sva se po slabi uri in pol prebila do ljubkega, a ne ravno impresivnega slapu.
Cela blatna sva pot nadaljevala z avtobusom do nečesa, kar se je kljub majhnosti in preprostosti (in odsotnosti iz večjih turističnih vodičev) izkazalo za eno najboljših doživetji na moji poti.
Že v Boliviji mi je takratni irski sopotnik pripovedoval o zavetišču za opice nekje blizu Banosa, kjer opice prosto živijo in skačejo okoli in se obešajo po obiskovalcih. Večkrat je poudaril, da je bil obisk zavetišča najbolje zapravljenih $10 na potovanju. A žal ni znal povedati, kje točno je to zavetišče, ali kako se imenuje. Izkazalo se je, da gre za Paseo de los monos, majhno, zasebno zavetišče nekoliko ven iz mesta Puyo (dve uri vožnje iz Banosa).
Najprej te na vhodu pozdravita dva prijazna psička, ki se med navihanimi opicami očitno odlično znajdeta. Kmalu se znajdeš obdan z opicami, pa če ti je to všeč ali ne. Eden izmed opičjakov še posebej obožuje, da se ga nosi okoli in če tega nočeš je precej jezen. Tako sem se ga usmilila in je splezal za moj vrat in me vso pot skozi park cukal za lase in mi, v prizadevanju, da ne bi zgrmel z mene, ovijal tace in rep okoli vratu. Ste že kdaj prenašali opico za vratom? Ne? Precej zanimivo. Ko sem, z opičjim mladičkom v naročju in prej omenjenim gospodičem za vratom poskušala fotografirati neke nenavadne živali z dolgimi nosovi, je k meni na crkljanje prišel še manjši od kužkov in nekaj sekund kasneje sta mi v naročje poskušala zlesti tudi objekta mojega fotografiranja. Tisti trenutek sem bila najbrž obkrožena z največ različnimi živalskimi vrstami kadarkoli v življenju, ampak kljub temu, da se to sliši rahlo nelagodno, tega občutka ne pozabiš nikoli.
Živali v parku so rešili iz zasebnih lastništev ali pred tihotapci živali. Nekatere med njimi so prenevarne, da bi živele na prostem (ali pa so zelo na robu tega, kot opičji vodja Milford, ki zna biti na trenutke prav zloben), zato morajo bivati v kletkah, a oskrbniki se trudijo, da jim kjub temu omogočijo življenje lepše, kot so ga poznale prej. Park sprejema tudi prostovoljce. Program na teden stane $100, v zameno za kar dobiš bivališče v parku (a stran od opic) v hisši z ostalimi prostovoljci in topel obrok. Naloga prostovoljcev je pomagati pripravljati hrano za živali, opravila okoli kletk in morebitna sprotna dela ter vodenje obiskovalcev po parku. Pravzaprav dela ni veliko in večino časa so prostovoljci prepuščeni sami sebi - in seveda opicam, s katerimi se lahko cel ljubi dan igrajo.
Nslednji dan sem opravila še nekaj božičnih nakupov in se popoldne odpravila v Cuenco.

torek, 14. december 2010

Welcome to the jungle, baby!

Mestne ulice Quita sem tako zamenjala za gozdne potke dezevnega gozda.
Iz Quita sem se napotila v mesto Tena na zahodu regije Oriente, ki je pokrita z amazonskim pragozdom. Regiji kraljuje reka Napo, ki je pritok slavne juznoameriske reke. Tena je dobro izhodisce za trekkinge v dzunglo, vendar bolj divjo izkusnjo hoces, dlje v pragozd moras. To je sicer mozno organizirati tudi iz Tene, ampak ponavadi vkljucuje transport do katerega drugega mesta dlje na vzhod. Vec dni pomeni tudi vec stroskov. Najbolj osnovni trekkingi se zacnejo pri nekje $45 na dan, vkljucno s hrano, vodo in prevozom.
Najprej me je presenetilo, kako malo turistov je pravzaprav v Teni. Tako malo, da so ze tako malostevilne agencije preprosto zaprte. Ko sem le staknila turisticnega agenta v eni izmed agencij, sem ugotovila, da preprosto nimajo programov za naslednjih nekaj dni, saj ni nikogar prijavljenenega, programe pa izvajajo za najmanj dva. Nekako smo nasli moznost, da se pridruzim paru, ki je ze sredi ture in program opravim v obratnem vrstnem redu. Tako smo prvi dan odsli na precej zabavno pot po okoliskem gozdu, po majhni recici navzgor. Najbolj zanimiv del je bil plezanje po slapovih, predvsem, ker smo bili popolnoma premoceni. Zvecer so me odpeljali v koco, ki je v lasti turisticne agencije. Koca je pribljizno 20 minut iz Tene in stoji 100 metrov visoko na pecini nad reko. Razgled je naravnost fantasticen. Koca je precej ogromna, a zaradi prej omenjenega pomanjkanja turistov tudi popolnoma prazna. Ce ne stejem osebja, sem bila v lesenem dvorcu popolnoma sama. Dodelili so mi najboljso kocico, nekoliko na hribcku, z lastno teraso, viseco mrezo in najboljsim razgledom. Drugi dan je bil bolj izobrazevalne narave. Vodic nama je z Nemko, ki se mi je zjutraj pridruzila, na sprehodu skozi gozd razlagal o zdravilnih rastlinah v gozdu. Pot je vsebovala tudi nekaj soteskanja skozi naravnost cudovito sotesko gozdne recice. Po kosilu smo se odpravili k reki pod naso koco in iskali zlato. Nekaj smo ga tudi nasli, a premalo, da bi zbudilo moje zanimanje. Kopanje v osvezilni reki je bilo bolj zanimivo. Zadnji dan smo obiskali lokalno druzino in spoznali njihov nacin zivljenja, popoldne pa se v velikih zracnicah spustili po nasi reki vse do reke Napo. Vecinoma mirna reka nas je nesla mimo vasic in predvsem veliko temno zelenega gozda. Tisti, ki ste bili kdaj v Gardalandu, morda poznate atrakcijo, kjer se v velikoh okroglih colnih spustis po umetni reki. No, nas tubing me je nekoliko spomnil na to, le da je bila voznja daljsa in dzungla bolj pristna.
Zal pa mi boste vecino od napisanega morali verjeti na besedo, saj sem redko imela s sabo fotoaparat, ki je nad vodnimi aktivnostmi navdusen precej manj od mene.

Danes sem spet v visavah, v mestecu Baños. Nisem se se odlocila, kaj bom pocela, saj so moznosti razlicnih aktivnosti ogromne. Vsekakor porocam.

četrtek, 9. december 2010

Mestno zivljenje

Quito je se eno veliko juznoamerisko mesto, o katerem ne slisis veliko lepega. Vecina ljudi pohvali lep stari del mesta, tu pa se vse konca. In s tem mu naredijo veliko krivico. Lepota Quita se seveda zacne v Starem mestu, kjer kraljuje ena najlepsih kolonialnih arhitektur v Juzni Ameriki. A le kratek sprehod severneje te po sirokih avenijah pelje skozi zelene parke kjer se domacini sprehajajo med odmori za kosilo, posedajo na travi po soli ali dremajo na svoj prost dan. Siroke avenije te nato pripeljejo do Novega mesta, urejenega in cistega. Stevilne mednarodne restavracije, lokali in diskoteke so zrasli v soseski Mariscol Sucre, kjer je tudi najvec hotelov vseh cenovnih razredov. Urejeni domacini v kravatah in kostimih hodijo po pescu prijaznih plocnikih ob boku s poptniki v trekking obutvi. Javni prevoz je poceni in pregleden, tudi sam promet ni pol tako kaoticen kot v nekaterih drugih vecjih mestih. In vse to ob pobocju zelenih hribov.
Poleg tega pa lezi skoraj na ekvatorju, ki poteka kako uro voznje severneje iz mesta, zaradi cesar je vreme kljub visini celo leto prijazno in prijetno toplo vecino dni.

Mestno zivljenje bom kmalu zamenjala za amazonski pragozd...

Kako sem ponovno nasla bozicnega duha

Canoa je precej umirjena vasica, z hoteli in hostli z ogromno lesenimi in bambusovimi detalji, visecimi mrezami in surfi za najem. Ob plazi je vrsta majhnih lesenih hisic, ki v boljsih casih prodajajo hitre obroke cevicheja in koktejle. Vreme je prijetno toplo in sonce prijazno deli svoje zarke vsaj nekaj ur dnevno. Valovi tu so odlicni, surferjev pa vecino dni malo. Tako imas celotni koscek plaze in pripadajocega breaka le zase.
Tudi v Ekvadorju se pocasi prebujajo v predbozicno vzdusje. Hostel, v katerem sem bivala, je v lasti amerisko-mehiskega para. Americanka Lisa je se posebej navdusena nad bozicem in je v vzdusje poskusala potegniti tudi nas. Tako smo s skupniki mocmi okrasili bozicno drevesce (da bi vendarle ostali nekoliko v obmorskem stilu je bilo med klasicnimi bozicnimi okraski tudi nekaj skoljkic) in skupni prostor. Okrasevanje drevesca v kopalkah, ko namesto bozicnih pesmi poslusas bucanje valov nekaj metrov stran, je vsekakor moj stil bozica. Morda je bilo prav to tisto, kar je manjkalo v mrzlih decemberskih dneh preteklih let.

Zjutraj sem se zbudila in ugotovila, da je moj cas na plazah in valovih potekel in moram naprej. Kljub dejstvu, da je Canoa resnicno ljubko mestece, sem se zacela pocutiti9 slabo. Preprosto zacutila sem ponovno potrebo, da grem na avtobus in se odpeljem dalec stran, zamenjam se tako prijetno okolje za redek gosrki zrak. Moj sopotnik je odpotoval ze dan prej proti Kolumbiji, morska hrana me ni vec navdusevala in moje razpolozenje je mocno padlo. Ampak tsiti trenutek, ko se je avtobus za Quito zacel premikati, sem se pocutila bolje, iz minute v minuto. Spet sem bila na poti.

ponedeljek, 6. december 2010

Ekvadorska obala

Moja prva postaja v Ekvadorju je bila vasica Montañita. Montañita je kraj, kjer mnogo ljudi ostane dlje, kot so nacrtovali. Zdi se, da je to ena velika surferska skupnost, ki se je zbrala skupaj z namenom narediti surfersko mestece. Prav vsak bar in hotel je, ne glede na splosni stil notranje opreme, opremljen vsaj z enim surfom obesenim s stropa ali vsaj plakati s surferskimi motivi. Sprosceno vzusje, reagge in nocne zabave so nacin zivljenja. Kljub vsemu pa to ni glasni resort, kot Mancora, od katere jo loci predvsem bolj lokalno vzdusje.
Pot po obali se je nadljevala do mesta Puerto Lopez, ki je baza za ogled narodnega parka Mochalilla. Mochalillo sestavlja obalni del in otok Isla dela Plata. Prvi dan sva si sopotnikom ogledala celinski del. Skozi suhi gozd (ki si resnicno zasluzi ime, saj so drevesa popolnoma suha in siva, le kaktusi dodajo obcasno zeleno) se sperhodis po ne pretezki dveurni poti mimo stevilnih razglednih tock, gnezdisc pelikanov in dveh lepih plaz, dokler ne dosezes cudovitega pasu kot puder drobnega belega peska, ki ustvarja osamljeno plazo. Plaza me je sicer nekoliko spominjala na plaze v okolici Kute na indonezijskem otoku Lomok, ki jih ustvarja precej toplejsi Indijski ocean.
Na otok Isla dela Plata je mozno priti le v organizirani skupini, saj tako zagotavljajo zascito zivali na otoku. Voznja z ladjico po razburkanem morju traja dobro uro. Na poti na otok smo videli skupino delfinov, na samem otoku pa stevilne vrste ptic, ki se ljudi ne bojijo, zato se jim lahko priblizas na kak meter (blizje vodici niti ne pustijo). Kasneje smo videli se zelve, vcasih je mozno videti tudi morske leve. Ob otoku so tudi koralni grebeni z zanimivim podvodnim zivljenjem.

Se isti vecer naju je sopotnikom pot vodila naprej proti severu, v mestece Canoa, kamor sva prispela danes zjutraj. Canoa bo verjetno moja zadnja postaja preden koncno spet odrinem v notranjost.

sobota, 27. november 2010

Sonce, plaze, valovi

Po Limi je bilo na vrsti nekaj bolj sproscujocega. Pot sem nadaljevala po Panamericani proti severu, naprej do obmorskega mesta Trujillo, od koder je le kratka voznja do mesteca Huanchaco. Huanchaco je vedno bolj priljubljeno letovisko mestece, katerega plaze se cez vikend napolnijo z dnevnimi obiskovalci iz bliznjega Trujilla. Kljub temu je ohranil mirno, sprosceno vzdusje. Plaze sicer v tem casu niso ravno idealne za kopanje, saj je voda mrzla. So pa nekaj metrov od obale valovi, primerni za surfanje. Zvecer ozivijo stevilne restavracije, ki ti pred ocmi na zaru pripravijo najboljso in najbolj svezo morsko hrano.
Se ena obmorska destinacija je Mancora, poredni brat Huanchaca. Ob Panamericani, ki tece naravnost skozi mestece, se zvecer prebudijo stevilni bari, ki ohranjajo goste budne dolgo v noc. Mancora je sicer prvovrstna destinacija za kajtanje in seveda surfanje, ki je mozno skozi celo leto. Zal pa so v tem casu pogoji se bolj slabi, surferjev pa prevec, zato sem po prvem dnevu obupala. K sreci je vreme cudovito in morje toplo, tako da se tudi malo manj aktivne pocitnice prilezejo.
Pot po soncu in plazah bom nadaljevala v Ekvadorju, kamor se odpravljam v kratkem.

ponedeljek, 22. november 2010

Favela objemov

Morda je nekoliko kriva poklicna deformacija, a podobne zgodbe me vedno najdejo. Tokrat sem imela priloznost videti drugacno Limo, Limo, kot jo pravzaprav zivi na tisoce in stotisoce prebivalcev tega mesta.
Liz, uciteljica, ki sem jo spoznala med nesrecno cestno blokado, dela za cerkeveno organizacijo v revnem okolisu na obrobju Lime. Povabila me je k sebi, saj sem imela do odhoda avtobusa za Trujillo celo popoldne casa. Vzela me je s sabo na obhod po revni cetrti okolisa, kjer zivi. To je nekaksna favela, barkarsko naselje, zgrajeno na pescenih pobocjih zunanjega roba Lime. Hise so zgrajene iz cesarkoli pac ljudje najdejo. Elektriko vecina his sicer ima, a na crno, preko javne razsvetljave. Vecina his nima ne vode, ne kopalnice. Ker so hise zgarjene na pescenih pobocjih, verjetno v casu mocnega dezja precej his odnese. Na obrobju naselja je sola, a veliko otrok je ne obiskuje, saj sola stane, njihovi starsi pa nimajo denarja niti za osnovne potrebe. Tako je tem otrokom pravzaprav nemogoce izstopiti iz tega zacaranega kroga revscine.
Spoznala sem druzino, mati, ki zivi s svojimi hcerami in njihovimi hcerami. V druzini ni moskega oziroma oceta, kar je v Peruju pogost pojav. Ocetje svoje druzine zapustijo ali pa se odpravijo iskati delo dalec stran. Ena izmed hcera je hendikepirana, saj ne more hodit. Kvalitetna terapija seveda stane prevec. Za zasluzek plete kape in njena mati jih prodaja na trznici. Hci njene sestre je gluho-nemo slepa. Puncka je stara kaksna 4 leta in ni in verjetno tudi ne bo nikoli videla primerne terapije, ce ta v Peruju sploh obstaja. Dekletce cele dneve tako prelezi v svoji sobici, popolnoma odvisna od pomoci matere in babice.
Ljudje nimajo denarja za zdravnika, niti za zdravila. Zanasajo se na tradicionalno medicino, dokler ni prepozno.
Kar pa me je med vsemi temi zalostnimi zgodbami najbolj presenetilo, je bil topel sprejem. Prav vsi so me sprejeli neverjetno odprtih rok, kljub skromnemu domu. Prav vsak me je toplo objel, otroci so bili objemov se posebej veseli. Ti ljudje pravzaprav nimajo nicesar, prav nicesar ne pricakujejo in ze stisk roke in spodbudna beseda jim pomeni neverjetno veliko. Ta cloveska toplina, ki je sevala iz domov barakarskega naselja, me je neverjetno ganila.
Edini, ki se trudijo izboljsati zivljenja prebivalcev favel, so redke cerkvene organizacije. A pomoc le teh je omejena, tako financno kot s tem, da je vezana vecinoma na obiskovanje cerkve. Malo nevladnih organizacij se potrudi priti do favel. V Juzni Ameriki je sicer zelo razvito turisticno prostovoljstvo. Mladi se na poti cez kontinent za manj ali vec casa ustavijo, da bi pomagali v eni od stevilnih NVO. A te NVO ponavadi zrastejo v mestih po odmevnih katastrofah (kot je bil potres pred leti) in so - zal - velikokrat same sebi namen. Njihovi nameni so dobri in verjetno kljub stevilnim napakam vsaj nekaj pripomorejo k zivljenju prizadetega prebivalstva (in zivali, v nekaterih, zelo priljubljenih primerih). A ko vidis ljudi, ki zivijo v razmerah, kot so zgoraj opisane in ves, da so tam vedno, ze od nekdaj, ze pred, med po potresih, se vprasas, kje so vse NVO. So favele premalo zanimive za njih? Za mlade popotnike, ki seveda mislijo s svojim prostovoljstvom le dobro?

nedelja, 21. november 2010

La Paz, drugic

Po Tupizi sem se vrnila v La Paz, kjer sem se nekoliko spocila in nakupila se nekaj nepotrebnih stvari. Tokrat sem mesto videla v nekoliko drugacni luci. Niti ne vem, zakaj, morda ker sem tokrat poiskala hostel nekoliko ven iz klavstrofobicnega centra.
Sicer pa sta v La Pazu dve stvari, skoraj enako razvpite, mimo katerih ne mores, ce se v mestu ustavis za vec kot nekaj ur. Prva je zapor San Pedro. San Pedro je nekaksna glavna in zelo neuradna znamenitost La Paza. Ne gre namrec za Alkatraz, San Pedro je se delujoc zapor. Pojma nimam, kdaj ali kako se je pravzaprav vse skupaj zacelo, a danes se precej turistov odpravi na te popolnoma neuradne oglede zapora. Ne le neuradne, celo ilegalne. Ogledov seveda ne organizirajo uradne agencije, temvec ponavadi pazniki v sodelovanju s samimi zaporniki. V cem je pravzaprav problem? Poleg tega, da ni legalno, ti nihce ne more zagotoviti varnosti znotraj zapora. Ker se vlada trudi omejiti te ekskurzije, so omejili obiske za zapornike, kar je prizadelo svojce le teh. Kljub vznemerljivosti, zaradi stevilnih razlogov se, ce vas pot zanese v La Paz, temu ogledu na dalec izognite!
Druga razvpita institucija celotne regije pa ima precej bolj ljubko ime: Loki. Gre za verigo hostlov, ki so jih ustanovili backpackerji sami. Loki seze s svojimi lovkami od Mancore na severu Peruja do La Paza in slovi kot najbolj party hostel dalec naokoli. V primeru, da na potovanjih radi vidite cim manj, popijete cim vec piva v druzbi s celega sveta, le z drzave v kateri ste, ne, nosite trapaste majice z motivi lokalne pijace in hkrati trdite, da ne marate "skomercializiranih" krajev, well, potem je Loki pravi hostel za vas. V vsakem nasprotnem primeru obstaja precej drugih hostlov, tudi takih bolj druzabne narave. (Tudi novovalovski backpackerji, ki jih je J amerika in Tajska polna si zasluzijo svojo kritiko, a o tem kdaj drugic, od doma.)

Iz La Paza sem se napotila na dolgo voznjo v Limo, ki se je izkazala za daljso, kot sem pricakovala. Malo cez mejo, nekaj minut iz Puna se je pot zacasno koncala zaradi cestne blokade. Tina, dobrodosla v J Ameriki! Avtobus se je vrnil v mestece ob meji in cakali smo. Denarja za vozovnico nisem dobila nazaj, zato mi druga ni preostalo. Vendar je bilo po 2 dneh dovolj. S uciteljico iz Lime sva se sami odpravili nazaj v Puno. Tam so uredili obvoz cez skoraj neobstojeco cesto po okoliskih hribih. Nabasali so nas v star avtobus, ki si je ze v stratu zasluzil aplavz, ko ga je soferju po nekaj minutah le uspelo vzgati. Proti pricakovanjem je zmogel pot, ki bi lahko konkurirala tisti, prevozeni s terencem po salarju in v Juliaci na drugi strani blokade so nas vkrcali n pravi bus za Limo. Koncno.

nedelja, 14. november 2010

Salar in okolica

V Tupizi smo oblikovali super skupinico za Salar. Ze prej sem bila dogovorjena z Ircem, s katerim sva se spoznala v Sucreju in je v Tupizo prispel dan za mano. V Tupizi sem, izgubljena v zgodnjih jutranjih urah, spoznala podobno zgubljeno Francozinjo, s katero sva najprej delili sobo v hostlu in nato kombinirali moznosti za Salar. Izkazalo se je celo, da se Irec in Francozinja ze poznata od prej, iz Peruja, kjer sta oba sodelovala kot prostovoljca pri neki nevladni organizaciji. Pridrizili smo se nizozemskemu paru, ki je iskal skupino, saj je polovica njune skupine popoldne zbolela in je bil njun odhod v Salar do nadaljnega prestavljen, dokler se nismo pojavili mi in resili dan. Tako smo se ze naslednji dan zjutaj z vodicko Jenette in soferjem Carlosom odpravili na pot. Prvi dan smo se srecevali predvsem s tipicno pokrajino okoli Tupize - kanjoni, kaktusi, majhnimi rudarskimi vasicami ter veliko lamami. Bolj kot smo se blizali Salarju, bolj se je pokrajina spreminjala. Ogromne lagune nezemeljskih barv s pisanimi flamigi, vrhovi vulkanov, prazne ravnine. Zadnji dan smo priseli do same slane puscave. Kamorkoli pogledas, je en sirok in predvsem bel nic. Salar ima nekaj otokov, kjer raste nekaj rastlin, predvsem kaktusov, drugace pa je ena sama slana ravnina. Vreme zna biti prav dvoumno na tistih koncih. Medtem ko je bilo soncno in precej vroce, je na trenutke pihal ledeno mrzel veter. Tudi noci so ledeno mrzle, saj temperatura pade pod ledisce. Nastanjeni smo bili v zelo osnovnih hostlih, brez elektrike ali tople vode (seveda tudi brez ogrevanja). Tako je bila nasa edina kopel v 4 dneh drugi dan, ko smo prispeli do vrocih vrelcev. Temperatura vode je bila blagodejnih 30 stopinj in skoraj nemogoce je bilo zlezti iz vode nazaj v mrzlo, kruto realnost.

Tura po Salarju je lahko nepozabna izkusnja. Vendar je treba vedeti nekja stvari. Bolje je, ce skupino njades pred rezervacijo na agenciji, saj te lahko agencija namesti v skupino, ki ti po dinamiki niti najmanj ne ustreza. S temi ljudmi namrec prezivis 4 dni vsak trenutek skupaj. Tu ni dobro varcevati. Ce bo agencija bistveno spustila ceno, jo bo na racun kakovosti. V jeep bodo stlacili dodatno osebo, zmanjsali obroke hrane in podobno. Ni vredno. Kot receno, je precej mrzlo, zato so topla oblacila obvezna. Ceprav vecina turistov naredi turo iz Uyunija, mesta na robu Salarja, je veliko bolje (in ne drazje) za izhodisce vzeti Tupizo. Kljub majhnosti ima Tupiza dovolj agencij, ki vecinoma ponujajo enako. Tudi kvaliteta agencij naj bi bila v Tupizi vecja kot v Uyuniju. Najvecja prednost pa je dodaten dan. Medtem, ko je standardna tura iz Uyunija 3dni/2 noci, imajo ture iz Tupize dodaten dan in noc, saj naredijo daljso pot, a vidis stvari, ki jih na turi iz Uyunija ne. In ko se prikljucis standardni poti po Salarju, jo naredis v obratni smeri, kar pomeni, da si ob znamenitostih ob drgacnem casu kot vecina in da si med drvenjem cez prazne ravnine resnicno sam, brez enega samega jeepa dalec naokoli.

Zame je bil ta izlet vrhunec potovanja po Boliviji, vreden vsakega evra, mraza in enolicnega zajtrka.

Kjer sta svojo pot koncala Butch Cassidy in The Sundance kid

Da, slavna bandita ameriskega Divjega zahoda bi naj koncala v Boliviji, bolj natancno na njenem jugozahodu. Po ropu slabo zastrazenega denarja, namenjega placam rudarjev, so ju spravili v v brezizhoden polozaj blizu vasi San Vincence. The Sundance kid je bil smrtno ranjen, nakar je Butch milostno ustrelil njega in nato se sebe. Trupli je lastnik denarja sicer prepoznal kot roparja, a sta bila pokopana kot anonimneza, tako da danes ni znano, kje natancno naj bi bil njun grob. Po nekaterih govoricah naj bi se vrnila v ZDA, zato ostaja njuna smrt ovita v tancico skrivnosti.
Tupiza je mestece sredi bolivijskega Divjega (jugo)zahoda. Glavna privlacnost je naravnost umirjeno ozracje ter preprosto cudovita okolica. V Tupizi skoraj ni avtomobilov, taksijev ali kombijev, nikakor pa ni semaforjev. Zdi se, da cas tece za nekaj odtenkov pocasneje kot drugje. Najbolj nepozabna izkusnja pa je raziskovanje grobe, rdeckaste pokrajine le nekoliko ven iz mesta. Najbolje seveda na kavbojski nacin, s konjskega hrbta. Agencije ponujajo nekajurne do nekajdnevne izlete s konji in pravgoto je to ena boljsih izkusenj v Boliviji. Pokrajina s svojimi kanjoni, susnimi kanali rek, ogromnimi kaktusi in nenavadnimi skalnatimi formacijami resnicno spominja na Divji zahod. Prav lahko se je vziveti v svet zgoraj omenjenih banditov.

Tupiza pa je tudi manj ocitna, a veliko boljsa izbira za izhodisce za turo s terenci po Salarju, najvecji slani puscavi na svetu in ostalih naravnih cudesih jugozahodnega kroga.

petek, 5. november 2010

Delovno mesto v Peklu

Potosi je bilo nekoc eno bogatejsih mest pod spansko vladavino, zahvaljujoc gori Cerro Rico, kjer so ze v 16. stoletju odkrili bogata nahajalisca srebra in drugih rudnin. Nihce ne ve natancno, koliko bogastva se se skriva pod povrsjem, a danes je mesto skoraj popolnoma odvisno od svojih rudnikov. Ko enkrat rude ne bo vec, bo Potosi postal mesto duhov, ce le ne bodo zaceli intenzivneje vlagati v druge vire (turizem je ena od obetavnih panog, a tudi ta temelji na rudnikih).
Rudniki okoli Potosija so kooperativni, kar pomeni, da so v lasti rudarjev samih, oziroma v nekaksnem najemu. Rudarji v rudniku delajo sami zase (v razlicno velikih skupinh) in obdrzijo dobicek, le 15% zasluzka gre glavni organizaciji. Tako so mocno odvisni od dobre letine.
Delo v rudnikih je izredno nevarno in naporno. Zaradi izpostavljenosti strupenim plinom in prahu, je povprecna doba dela v rudniku 10 do 15 let. V tem casu vecina rudarjev zboli za smrtonosno silikozo. V lokalni bolnisnici imajo oddelek, namenjen uirajocim bivsim rudarjem.
To seveda ni edino tveganje dela v rudniku. Rudarji verjamejo, da rudniki pripadajo hudicu (oziroma nekaksnemu priblizku katoliskemu vladarju Pekla). Zato je v vsakem rudniku postavljen kip prikazni, ki spominja na hudica in ga imenujejo Tio. Tiu darujejo dobrine kot so cigareti, kokini listi in alkohol, da bi jih obvaroval pred nevarnostmi in jim namenil cim vec rude. Ob letnem praznovanju duhovom drujejo tudi lamino kri, ki jo med obredom poskropijo nad vhod rudnika. Vec lamine krvi pomeni manj krvi rudarjev.
Rudnike je mooce obiskati kot del organizirane skupine. To so se delujoci rudniki, kjer lahko opazujes rudarje pri vsakodnevnem delu, v njihovi peklenski pisarni. Ker si morajo rudarji vso orodje za delo kupiti sami, je mocno zazeljeno, da se jim prinese darila. Ta skupina pred ogledom samih rudnikov ponavadi kupi na rudarski trznici, kjer prodajajo vse od koke do dinamita. Dinamit z vsem potrebnim za delovanje stane 20 bolivjanov, kar je nekje 2 evra. Kupi ga lahko vsak v trgovinicah, med policami s kokakolo in prigrizki. Se ena posebnost rudarjev je skoraj stoodstotni alkohol, ki ga pijejo ob praznovanjih ter ga ob tem darujejo duhovom. Liter 98% alkohola za pitje stane 10 bolivjanov ali 1 evro. Tako za 3 evre dobis precej nevarno kombinacijo in ob vsem tem se cudim, da Potosi sploh se stoji.

Ogled samih rudnikov je bil brez nepotrebne drame ena njhujsih izkusenj v mojem zivljenju. To, da se dosti plazis skozi ozke predore, kar je zame ze samo po sebi ponavadi precej neprijetno, pravzaprav niti ni najhujsi del. Tako kot rudarji si ves cas izpostavljen zdravju skodlivim plinom (kratkotrajna izpostavljenost sicer naj ne bi povzrocala trajnejsih posledic). Zato je priporocljivo v rudniku nositi cez obraz ruto, a kmalu je zaradi napora in vrocine tako tezko dihati. Temeratura v rudniku obsega vse od mraza do skoraj neznosne vrocine. Zrak je poln prahu, ki ga vidis in predvsem cutis. V samih jaskih smo preziveli morda uro in pol do 2 uri. Po tem casu so nas pekla pljuca, vso pot nazaj smo kasljali. Se sedaj, vec ur po tem, me zaboli, ko globoko vdihnem. Misel, da nekateri tam prezivijo vec let, tudi desetletji, je naravnost grozljiva. Mnogokrat v rudnikih delajo tudi otroci, saj pravzaprav ni nobenega nadzora nad tem. Trenutno je najmlajsi rudar star 12 let.
To vsekakor ni ogled muzeja in oglede rudnikov agencije in vodici jemljejo izredno resno. Pred odhodom moras podpisati izjavo, da se tja podajas na lastno odgovornost, saj agencija in vodic ne moreta zagotoviti popolne varnosti (pobegli vozicki, padajoce kamneje...). Ko opozorijo, da ogled ni primeren za astmatike in ljudi, ki ne marajo majhnih prostorov, mislijo smrtno resno.
Vecina agencij nameni del prihodka rudarjem, ki kljub temu, da lahko, ce imajo sreco, zasluzijo stririkranik povprecne place v Potosiju, zivijo precej socialno tezko zivljenje. Za zdravstveno varstvo ni poskrbljeno, prav tako je slabo poskrbljeno za pokojnine in druzine umrlih rudarjev. Njihov prihodek je odvisen od tega, koliko rudnin jim je pripravljen odstopiti Tio.
Tudi nas vodic je bil 8 let rudar v rudnikih nad Potosijem. Imel je neverjetno sreco, da je nasel sluzbo najprej kot pomocnik vodica, nato pa se je z znanjem anlescine prebil do dela vodica. Razlog, zakaj se je odlocil za to delo, je, kot sam pravi, da je zdravje precej bolj pomembno od morebitnega glavnega dobitka v jaskih rudnikov.

Vsem priporocam ogled filma A devil's miner, dokumentarnega filma o rudarjih Potosija, ki se osredotoca na zgodbo 14-letnega decka, ki ze 4 leta dela v rudniku. Film zelo dobro prikaze vsakdan tega dela, ki je verjetno res zelo blizu pekla in Pekla, ce ta obstaja.

Belo mesto

Sucre imenujejo "belo mesto," in to z razlogom. Mesto, kjer se je odvijal pomemben del bolivijske zgodovine, je polno sirokih ulic, zelenih parkov, kjer se v senci sprehajajo parcki ter belih, kolonialnih zgradb, zaradi katerih mesto deluje cisto in prefinjeno. Pio napornem La Pazu je pravi balzam za duso, zato sem se odlocila ostati nekoliko dlje, kot sem sprva nacrtovala.
Prvi dan je bil namenjen predvsem sprehajanju po mestu, brez posebnega cilja. Drugi dan sva se z irskim sostanovalcem odpravila plezat na obrobje mesta. S mednarodno obarvano skupino smo preziveli cudovit dan na svezem zraku.
Moja pot se je nadaljevala proti jugu, v rudarsko mesto Potosi.

sobota, 30. oktober 2010

Divji, divji La Paz

Zgodbe s poti o neuradnem glavnem mestu Bolivije so med potovanjem po regiji skoraj institucija. Ni ga popotnika, ki ne bi vedel povedati anekdote, vecinoma iz druge ali celo tretje roke, o nevarnostih, ki nate prezijo na ulicah La Paza. Se preden prispes, si zelis pobegniti. Ime (paz = mir) tega niti milionskega mesta se zdi kot posmeh zloglasnemu od-ust-do-ust izrocilu.
Ko pa prvic uzres polje opecnatih stavb, ki se razlivajo cez pobocja kanjona proti notranjosti, ti vzame dih. Sam center mesta je od letalisca na njegovem obrobju nizji za pribljizno 400 metrov. Ulice se v centru spouscajo proti ogromni cerkvi na glavnem trgu. Prvi vtis pusti nekoliko kavstrofobicen priokus, saj so ulice ozke in omejene z visokimi sivimi procelji. Tudi skozi najozje ulice se agresivno prebijajo avtomobili in celo avtobusi, ozke plocnike zasedajo mnozice pescev in poulicnih prodajalcev. Trg pred cerkvijo ravno prenavljajo, zato izgleda precej manjse, kar daje se dodaten utesnjujoc obcutek.
Ulice La Paza so raj za nakupovanje. Okoli centra je moc najti predvsem obicajni turisticni kic: od magnetkov do puloverjev in salov iz alpakine volne. Ob eni izmed ulic pa se vije nekaj precej bolj neobicajnih stojnic. Iz poplave klobukov in majic vate zrejo posuseni listi, koreninice, nenavadne ampule in kamnine. To je takimenovana carovniska trznica, kjer prodajajo zel za vsakodnevne tezave. Morda ena najbolj bizarnih stvari, kar sem jih kjerkoli na svetu videla, so lamini zarodki razlicnih velikosti, neklateri ze z dlako. Bojda jih za sreco zakopljes k temeljem hise. Ce to kombiniras z daritvami bogovom, ki jih prav tako lahko kupis tu, gotovo ne more iti nic narobe. Ker hise zaenkrat se ne nameravam graditi, sem za nekaj evropskih centov kupila talisman, ki mi bo prinesel sreco v ljubezni.
La Paz je, kot receno, upravno sredisce drzave, v bolivijski ustavi pa je kot glavno mesto zapisan Sucre. To mesto na Unescovem seznamu kulturne dediscine bo tudi moja naslednja postaja.

Isla del Sol

Otoki na jezeru Titicaca precej spominjajo na sredozemsko obalo. Isla del Sol je precej hribovit otok slabi 2 uri voznje s colnom iz Cope. Ladje vozijo na juzni ali severni del otoka. Sama sem se ustavila na juznem delu. Najprej je bilo treba do vasi na hribu nad pristaniscem, kar nikakor ni bila lahko naloga. Ze brez tezkega nahrbtnika je pot strma in brez sence. Ko sem prilezla do hotela, sem se odlocila, da se odpravim na sprehod po otoku. Vecina turistov pride na otok le v okviru enodnevnega izleta, pa se to vecinoma na severni del. Zato je lahko pohod po vasicah otoka precej umirjena izkusnja. otok se da prehoditi v enem dolgem dnevu, vendar bi za to najbrz potreboval podroben zemljevid. Stevilne poti se koncajo kot kozje stezice v visokem gmicevju.
Ker je na otoku malo turistov, je tezko najti odprto restavracijo. Vecina restavracij je na vrhu hriba, ki ponuja razgled na soncni zahod. Pizze so glavi hit tam, saj jih ponuja vsaka druga restavracija.
Naslednji dan sem se zjutraj odpravila nazaj v Copo in ujela avtobus za bolivijsko upravno in financno sredisce - La Paz.

sreda, 27. oktober 2010

Jezero, ki ti dobesedno vzame dih

Kar se sprva zdi, kot eno bolj dolgocasnih, sivih mest na svetu, ima v resnici dva obraza. Cez dan je Puno le se eno v vrsti kolonialnih mest z Plaza de Armas kot srediscem dogajanja. Glavna znamenitost je ogromna kolonialna cerkev in nekaj manjsih. A prvi vtis ne bi mogel biti bolj napacen. Ko zadusljiva vrocina popusti, na plan pride pravi temperament tega andskega mesta in njegovih prebivalcev. Ulice preplavijo naskoncni festivali in parade, ljudje plesejo, pojejo, cez kamnite ulice odmevajo bobni. Preprosto ne mores ostati resen, ko opazujes pisane sprevode in ljudi, ki v resnici ne potrebujejo posebnega praznika, da priredijo parado.
Glavni razlog, ki privlaci mnozice v Puno, pa je pravzaprav jezero Titicaca, najvisje lezece plovno jezero na svetu. Zaradi visine skoraj 4000m ti dobesedno vzame dih.
Prvi dan sem se odpravila na plavajoce otoke, ki so jih prebivalci zgradili pred 200 leti, ko so se umikali pred sovrazniki. Ceprav so danes vglavnem le vaba za turiste (ljudje seveda se vedno zivijo na njih), so impresivni in vredni kratkega ogleda. Drugi otok je nekoliko bolj oddaljen in prav tako precej turisticen. Kjub temu pa je razgled na jezero cudovit in sam otok je posejan s tradicionalnimi vasicami, kjer cas stoji.
Sita organiziranih turisticnih ogledov sva se s sopotnikom iz nasih koncev naslednji dan odpravila po okoliskih vasicah. Na tak nacin lahko vidis precej vec tradicionalnih andskih vasi, kjer zenske se vedno hodijo okoli v tradicionalnih nosah, kjer je dan, ko je trznica, najvecji dogodek in te otroci veselo pozdravljajo na cesti. Da o lamah ne govorimo. Take vrste raziskovanje je seveda tudi zelo poceni, saj me je celodnevno potepanje stalo le kakih 10 dolarjev ali se manj, vkljucno s hrano.
Naslednji dan sem se odpravila na drugo stran jezera, v Bolivijo. Mejne formalnosti tokrat niso bile tako bolece, le veliko cakanja v razlicnih vrstah. Po kakih 3 urah smo prispeli v mesto z najlepsim imenom na svetu - Copacabana. Mesto ima obmorski utrip, stevilne turisticne agencije, poceni hrano in stojnice in - seveda ima tudi plazo. Jutri se odpravljam za vsaj 2 dneva na Isla de Sol.
To je zaenkrat to... Grem uzit zadnje vroce soncne zarke, preden se ohladi in na precej poceni vecerjo ob obali.
Zanimivost: Ce koga zanima, kako mocno je sonce na tej visini... Kljub rednemu mazanju s kremo za soncenje - otrosko, najvisji zascitni faktor, me je sonce rahlo opeklo. Da ne slisim komentarjev na temo, kje je zagorelost, ko pridem domov! Izpostavljati se soncu tu je kot prosenje za soncarico.

ponedeljek, 25. oktober 2010

Cusco in Machu Picchu

Voznja do Cusca je trajala 22 ur in to ni niti pribljizno tako grozno, kot se slisi. Za daljse razdalje se v Peruju lahko uporablja takimenovane cama-buse (cama = postelja). Ze semi cama je pravzaprav dovolj, da kolikor toliko nebolece prezivis noc.
Cusco je najbrz najlepse kolonialno mesto, kar sem jih kdaj videla. Okoli glavnega trga (ki se, kot v vecini perujskih mest) imenuje Plaza de Armas je nesteto lepih kolonialnih stavb in cerkva. Mesto samo je sicer zelo turisticno in okoli glavnega trga je nesteto trgovinic, ki sluzijo turistom. Kljub temu, da znajo biti zenske, oblecene v tradicionalno noso, ki ti za nekaj denarja porinejo v roke mlado (naravnost ljubko) lamo in te slikajo, nadlezne, je mesto kljub temu prijetno. Zvecer sem se dobila s sopotnikom, ki je v Peru prispel kak teden pred mano.
Naslednji dan sem nadaljevala proti glavni turisticni atrakciji, Machu Picchuju. To zna biti precej drag sport. Vlak, ki vozi 4 ure stane od $48 naprej v eno smer. So se nekoliko cenejse moznosti, najcenejsa vsebuje dveurno hojo do mesta Aguas Calientes, ki je izhodisce za MP.
AC je pravzaprav nekaksen turisticni kamp, kjer lazje najdes mehisko kot perujsko hrano. Cene so seveda temu primerne. MP vsakodnevno sprejme nesteto obiskovalcev, zato je priporocljivo iti dovolj zgodaj. Sama sem imela budilko naravnano za prvi jutranji bus, a se zal ni izslo. Kljub temu ob pol devetih, ko sem prispela na MP ni bilo posebne gnece.
Sprva sem se vzpela na visji nivo, kjer je odlicen razgled na celoten kompleks. In ja, je tako cudovito, kot izgleda na slikah. Ceprav je MP zelo obiskan in tezko najdes koticek zase, je vec kot vreden ogleda. Izpustiti nekaj takega bi bil zlocin.
Zaradi vrocine ter visoke nadmorske visine se hitro utrudis. Tudi sonce ter komarji znajo biti zelo neprijetna zadeva. Vendar je bilo dopoldne preziveto na MP vredno vsega. Resnicno, niti ne morem opisati obcutkov, ko sem stala tam, s pogledaom na to cudovito starodavno mesto. Neverejetno.
Po vrnitvi v AC sem uredila prevoz nazaj v Cusco. Tam sem se dobila z Americanom, ki sem ga spoznala v AC. V Cuscu sem prespala se eno noc - in to resnicno prespala - in se naslednji dan odpravila se juzneje proti mestu Puno na obali jezera Titicaca. Zadnji dan v Cuscu je minil lezerno, v znamenju hrane, piva in ameriskega nogometa, zahvaljujoc ameriskemu spremljevalcu. Zvecer sem se odpravila na bus in proti Punu, kamor sem prispela danes v zgodnjih jutreanjih urah.
Hostel v katerem sem nastanjena, je najbrz eden najboljsih. Soba je sicer precej skromna (a poceni), a prijazni lastnik vse odtehta. Zaradi kombinacije nocne voznje, nadmorske visine in slabe izbire restavracije sem se dopoldne pocutila precej slabo. Ker me ni bilo iz sobe vse do pol enih, je risla do moje sobe prijaza zenska in vprasala, ce je vse vredu. Ko sem ji povedala, da me boli trebuh, mi je cez nekaj minut prinesla odlicen zeliscni caj.
Ko sem se pocutila bolje, sem se sprehodila do glavnega trga - da Plaza de Armas - Puna. Puno ni posebej lepo mesto, ceprav premore nekaj kolonialnih stavb. Je pa sredisce kulture in to se je odrazalo tudi danes, ko sem ravno ujela nekaksno folklorno prireditev.
Jutri se odpravljam na celodnevni izlet po jezeru, zvecer pa se mi pridruzi sopotnik iz AC. Verjetn bom ostala se kak dan in si ogledala okoliske vasice, preden se bom odravila proti Boliviji in Copacabani takoj za mejo.

torek, 19. oktober 2010

Misterij letenja z letali

Pot do Lime je bila tako dolga, da je vsekakor vredna odstavka. Let iz Benetk do9 Madrida je bil brez posebnosti, le strasno neudoben. Potem pa Madrid. Madrid Barajas je najvecje letalisce, kar sem jih do sedaj videla. Posledicno je supre, da sem imela med letoma celo noc casa, saj bi drugace zamudila let. Namrec pol ure sem porabila samo, da sem ugotovila, da niti priblizno nisem na pravem terminalu in se niti ne da do njega pesaciti. Pa je bila razlika le v crki S: terminal 4 in terminal 4S. Pritavala sem do svojega terminala (vmes je bilo treba na podzemni vlakec) in najprej poskusala kaj pojesti. Restavracije so mi zapirali pred nosom kot po tekocem traku. Namrec cez noc se vse zapre. Sem pa nasla Starbucks in se celo noc veselila jutranje kave. Nasla sem relativno miren koticek na koncu terminala in se pripravila za prenocevanje. Problem pri madridskem letaliscu je, da imajo prav vsi sedezi naslonjala za roke, zaradi cesar se ne mores zlekniti cez vec sedezev. Tako sem si bila primorana spalno vreco razgrniti po tleh. Noc je bila presentljivo mirna. Obvestila po zvocniku so zmanjsali na minimum, letov prakticno ni bilo. Ko sem se zjutraj okoli sedmih zbudila, dalec naokoli ni bilo zive duse. Okoli osmih sem odtavala po kavo in opazovala letalisce, kako se prebuja. V resnici bi bilo prav zabavno ziveti na letaliscu, kot Tom Hanks v tistem filmu.
Let je trajal 12 ur, a je v resnici minil hitreje, kot se slisi. Zadnje 2 uri sta bili nekoliko naporni, saj je bilo vreme katastrofalno. Za namecek smo leteli skozi tako goste oblake, da nisi videl niti krila letala.
Me pa vedno fascinirata dva zelo skrivnostna dejstva. Prva je letaliska hrana. Tokrat je bila sicer celo bolj okusna, kot je izgledala, a to le zato, ker je izgledala res katastrofalno. Veste, kako ima vse na svetu pravzaprav okus po piscancu? Ko koga vprasas, kako ima neka stvar okus, jo vedno opise s "hm, malo po piscancu." 95% hrane na svetu ima okus po piscancu. Razen piscanec na letalu. Kadar je izbira, vedno izberem piscanca, ker, hej, s piscancem res ne mores zgresiti, kaj ne? Seveda lahko. Letaliski piscanec je edina hrana na svetu, ki NIMA okusa po piscancu. Tako sem tokrat obupala in narocila pasto. In obcutila pomirjujece zadovoljstvo, ko so ravioli s paradiznikovo omako imeli okus pa - piscancu.
Druga stvar pa je presenetljivo natancni clen Murphyjevega zakonika, ki pravi, da ko postrezejo kavo na letalu, letalo zapelje v turbolenco, torej strezenje kave na letalu povzroca turbolence. Presenetljiva natnacnost tega izreka je grozljiva. Kavo so samo na zadnjem letu postregli trikrat in vsakic se mi je skoraj polila.
Hm...
In potem Lima. Mesto je precej veliko in v trenutku, ko je taksi zapeljal na ulice, sem dozivela nekaksen deja-vu, a nisem vedela, od kod. Ko je mimo nas svignilo nekaj na las podobnega tuk-tuku, sem vedela: Bangkok. Promet je celo bolj kaoticen, videti je, da velja se manj pravil. Hise so vecinoma sive skatle, ki jim sivo nebo nad mestom v tem casu da se dodaten brezbarven pridih. Vsake toliko so se izmenjavale majhne restavracije in trgovinice, ki jih mi v casu mercatorjev ne poznamo vec. Ko smo se blizali predelu, kjer je moj hostel, so se zacele vrstiti drugacne soseske - z lepimi, modernimi hisami, ki bi jih clovek cisto lahko postavil v kako amerisko predmestje. Le da so bile obdane z visoko ograjo in bodeco zico na vrhu.
Miraflores je moderna soseska, polna restavracij, trgovin in nakupovalnih centrov. In tam je moj hostel, cez cesto od Park Kennedy, ki je kot nekaksen Times Squere Mirafloresa. Ceste so zivahne pozno v noc, tudi varnost je popolnoma na vrhuncu, saj kar mrgoli policistov. Ljubljana se pred taksnim utripom lahko le zakoplje kak kilometer pod zemljo. Vendar ima Miraflores na nek nacin manj sarma in manj karakterja od sivih sosesk, ki lezijo na poti na letalisce. Oboje skupaj pa je Lima, naravnsot fascinantno mesto, polno temperamenta.
Ko sem vceraj legla v posteljo, sem zaspala kot ubita. Po krepcilnem spancu in ubijalski dozi kave danes zjutraj sem kot nova (kava je bila bozanska, mimogrede). Po kratkem sprehodu odrinem naprej, na skoraj celodnevno voznjo na jug proti starodavni inkovski prestolnici Cuzco. Od tam pa naprej priti glavni atrakciji Peruja...

sobota, 16. oktober 2010

Odštevanje

Jutri se spet odpravljam na pot. Od Misije: Indonezija je minilo že več kot eno leto. Meni čas teče od enega potovanja do drugega. Torej je moje leto 4 trajalo od prve polovice septembra in se bo končalo proti koncu koledarskega leta, ko se vrnem nazaj v resnično življenje. Še prej pa nova epična pot od Pacifiške obale preko Andov in Amazonskega pragozda nazaj na valove pacifiške obale.
To bo moja prva pot v Latinsko Ameriko. Vajena kaotične Azije, ki sem jo vzljubila bolj, kot sem kdaj mislila, da jo bom, ne vem, kaj pričakovati. Ko sem lani stopila skozi vrata letališča v indonezijski Jakarti, sem se v trenutku počutila kot doma. Vsak trenutek sem vedela, kako stvari potekajo, kaj mi je storiti. Ne vem, kaj naj pričakujem v ponedeljek zvečer. Ampak to je tisti čar, mar ne?

Za zdaj pa le še eden mojih najljubših popotniških citatov: Svet je kot knjiga in kdor ne potuje, prebere le stran.

Se beremo v Peruju!

sobota, 2. oktober 2010

Po zadnjih informacijah...

...je meja med Ekvadorjem in Perujem zaprta. Letališči v Quitu in Guayaquilu sta sicer že odprti, a mednarodnih letov še ni. Nasilje naj bi se že umirjalo, a sama situacija še ne.
V Ekvadorju je namreč izbruhnila stavka policistov, ki so iz nasprotovanja nameri, da jim ukinejo nekatere ugodnosti, obkolili bolnišnico, v kateri je bil predsednik Rafael Correa. Vojska, ki je uradno na predsednikovi strani, je slednjega rešila, a v protestih so umrli trije ljudje.

Seveda, to dobiš, če potuješ v Latinsko Ameriko. Politične nemire, proteste, cestne zapore. Tako kot se moraš v Indoneziji spopasti s bombnimi napadi in na Tajskem s (vsakoletnimi) protesti, ki lahko vodijo do zaprtja letališča. Moja zadnja tri potovanja. Bila bi seveda presenečena, če bi letos šlo gladko.
Torej, načrt je tak, da bom potovanje obrnila. Najprej se bom iz Lime podala proti Boliviji. Po prvotnem načrtu bi naj Ekvador dosegla kak mesec od danes. Čeprav ne dvomim, da se bodo do takrat razmere stabilizirale, mi bo tuhtanje o tem prihranjeno, če Ekvador prestavim za kak mesec na konec potovanja.

Drugače pa: Opravila sem cepljenje proti rumeni mrzlici. Nakupiti moram še nekaj zadev, obnoviti popotniško lekarno in dobro razmisliti, kaj vzeti s sabo. Čez 2 tedna pa na pot.

ponedeljek, 19. julij 2010

Od valov do Andov

Postopoma in s precej razmišljanja, branja in kombiniranja mi je uspelo sestaviti pot za moje južnoameriške sanje. Seveda, ne slepimo se, pri tovrstnih načrtovanjih ne gre za samo potrebo po tem, da je pot razdelana do dneva natančno. Praktični vidik je bolj v tem, da se vsaj malo pozanimaš, kaj je tisto, kar se ti zdi vredno ogledati, katere poti so časovno izvedljive in podobno. Glavna funkcija tega mojega navdušenega planiranja pa je čisto preprosto sanjarjenje, kaj vse bom doživela čez tri do pet mesecev. Od nakupa karte do dejanskih priprav (dejanske priprave se, razen manjših kozmetičnih opravil kot so cepljenje ali nakup nove pohodniške obutve, zame začnejo šele kak teden pred odhodom) namreč mine nekaj mesecev in v tem času se mora nekaj dogajati.

Torej...

Pot bom začela 18. oktobra v Limi, kjer se bom aklimatizirala, morda naredila kak izlet na valove, kak muzej ter poizvedela, katero pivo je v Peruju No.1. Pot bom nato nadaljevala na sever, v mestu Huaraz, kjer bom šla na kak trekking ter si v bližini ogledala prve predinkovske ruševine na poti - Chavin de Huantar. Z Andov nazaj na obalo v Trujillo oziroma v mestece Huanchaco, kjer bom pokušala ujeti prve valove na surfu. Seveda ne bo šlo brez zgodovine: templji Chan Chan in Huacas del Sol y de la Luna. Od tam pa naprej na sever na prvo surfersko postojanko, letoviško mesto Mancora. Pot bom nadaljevala proti meji, kjer bo Tumbes s svojim naravnim rezervatom moja zadnja postaja pred Ekvadorjem.
Pot po Ekvadorju bom začela v enem izmed obalnih mest, verjetno Guayaquilu, od koder bom nadaljevala v Montanito, drugo surfersko postojanko. Nato pa v notranjost, v glavno mesto Quito. Sledil bo šoping na slavnih tržnicah Otovala nekoliko severneje in nato na rob Amazonskega pragozda, v Teno za nekaj adrenalinskih doživetji. Ta se bodo nadaljevala v gorskem mestu Banos, od koder bom nekako našla prevoz do Vilacambe, kjer se bom nekoliko spočila v tej mirni vasici med vrhovi Andov. Od tam pa nazaj v Peru.
Drugi del poti po Peruju se bo začel na busu med Piuro in Limo. Tokrat se v Limi ne bom zadrževala dolgo, ampak bom nadaljevala dolgo pot na jug, v Cuzco, starodavno inkovsko prestolnico. Od tam bom naredila še stransko pot v Pisac na še nekaj lekcij iz predkolumbovske zgodovine, nato pa do enega izmed vrhuncev poti... Preko mesteca Aguas Calientes se bom povzpela do svetovno znanega starodavnega mesta Macchu Pichu. Od tam pa do čudovitega najvišje ležečega jezera na svetu, jezera Titicaca, kjer bom prespala na enem od otokov in raziskovala vasi okoli jezera. Tako bom prispela na bolivijsko mejo.
Zadnja etapa se bo nadaljevala na bolivijski strani Titicace, najprej v mestu s čudovitim imenom Copacabana, nato še na enem izmed otokov, Isla de la Luna ali Isla del Sol. Sledil bo mestni utrip najvišje ležeče prestolnice na svetu, La Paza. Pot bom nadaljevala proti jugu v kulturno središče Bolivije, Sucre, ter nato okusila Divji zahod, rudnike in naravo s konjskega hrbta v Potosiju in nato Tupizi. Od tam se bom odpravila proti še eni popotniški poslastici, slani puščavi Uyuni. Vrnila se bom v La Paz in od tam naravnost v Limo, kjer bom poskušala na dan odhoda dopoldne, se pravi na božično jutro, najti še čas za hitro surfanje.
Možni so še nekateri dodatni scenariji, recimo obisk vračev v Huancabambi v Peruju, trekking v Amazonski pragozd v Ekvadorju ali Nazca v Peruju.

Tako nekako bom preživela 69 dni na poti po Andski regiji Južne Amerike. Vsaj približno. Kako bodo stvari dejansko potekale, bom seveda videla sproti in o tem poročala tu na blogu.

sobota, 15. maj 2010

Južnoameriške sanje

Ko sem bila še nekje v osnovni šoli, je bila moja najljubša zvrst literature pustolovski romani. Jacka Londona in njegove opise časov zlate mrzlice na ameriškem Divjem Zahodu sem dobesedno požirala. A še posebej so me fascinirale zgodbe o indijanskih plemenih v pragozdovih Latinske Amerike. Skrivnostne piramide, vrači, nenavadni, včasih prav grozljivi obredi, romantične podobe daljnih dežel, za katere si tisti čas niti nisem mogla predstavljati, kje se v resnici nahajajo. Spominjam se, ko sem kot otrok prvič uzrla tisto klasično podobo starodavnega mesta Machu Picchu. Tako čudovit in zunajzemeljski se mi je zdel. Ves ta svet se mi je zdel tako oddaljen in težko dosegljiv.
V zadnjih letih pa se je svet zmanjšal. Prepotovala sem dobršen del JV Azije, del Bližnjega vzhoda, Južno Kalifornijo. Najbolj oddaljeni koščki sveta se danes zdijo kot na dosegu roke. Z vsakim novim potovanjem sem postajala zrelejša in danes si brez obotavljanja lahko rečem popotnica. In vendar; ne glede na to, kam me je vodila pot v zadnjih letih, Južna Amerika mi je bila popotniški ideal, velike sanje še od tistih otroških dni.
17. oktobra 2010 se odpravljam ujeti te svoje sanje. V žepu imam letalsko karto za Limo, Peru.
Pot me bo vodila od Ekvadorja, preko Peruja, vse do Bolivije in severa Čila. Od kolonialnih mest do oddaljenih indijanskih vasic. Od mogočnih Andov do surfanja na valovih Pacifika. Od Amazonskega pragozda do slanih puščav.

Naj se priprave na južnoameriške sanje začnejo!