Postopoma in s precej razmišljanja, branja in kombiniranja mi je uspelo sestaviti pot za moje južnoameriške sanje. Seveda, ne slepimo se, pri tovrstnih načrtovanjih ne gre za samo potrebo po tem, da je pot razdelana do dneva natančno. Praktični vidik je bolj v tem, da se vsaj malo pozanimaš, kaj je tisto, kar se ti zdi vredno ogledati, katere poti so časovno izvedljive in podobno. Glavna funkcija tega mojega navdušenega planiranja pa je čisto preprosto sanjarjenje, kaj vse bom doživela čez tri do pet mesecev. Od nakupa karte do dejanskih priprav (dejanske priprave se, razen manjših kozmetičnih opravil kot so cepljenje ali nakup nove pohodniške obutve, zame začnejo šele kak teden pred odhodom) namreč mine nekaj mesecev in v tem času se mora nekaj dogajati.
Torej...
Pot bom začela 18. oktobra v Limi, kjer se bom aklimatizirala, morda naredila kak izlet na valove, kak muzej ter poizvedela, katero pivo je v Peruju No.1. Pot bom nato nadaljevala na sever, v mestu Huaraz, kjer bom šla na kak trekking ter si v bližini ogledala prve predinkovske ruševine na poti - Chavin de Huantar. Z Andov nazaj na obalo v Trujillo oziroma v mestece Huanchaco, kjer bom pokušala ujeti prve valove na surfu. Seveda ne bo šlo brez zgodovine: templji Chan Chan in Huacas del Sol y de la Luna. Od tam pa naprej na sever na prvo surfersko postojanko, letoviško mesto Mancora. Pot bom nadaljevala proti meji, kjer bo Tumbes s svojim naravnim rezervatom moja zadnja postaja pred Ekvadorjem.
Pot po Ekvadorju bom začela v enem izmed obalnih mest, verjetno Guayaquilu, od koder bom nadaljevala v Montanito, drugo surfersko postojanko. Nato pa v notranjost, v glavno mesto Quito. Sledil bo šoping na slavnih tržnicah Otovala nekoliko severneje in nato na rob Amazonskega pragozda, v Teno za nekaj adrenalinskih doživetji. Ta se bodo nadaljevala v gorskem mestu Banos, od koder bom nekako našla prevoz do Vilacambe, kjer se bom nekoliko spočila v tej mirni vasici med vrhovi Andov. Od tam pa nazaj v Peru.
Drugi del poti po Peruju se bo začel na busu med Piuro in Limo. Tokrat se v Limi ne bom zadrževala dolgo, ampak bom nadaljevala dolgo pot na jug, v Cuzco, starodavno inkovsko prestolnico. Od tam bom naredila še stransko pot v Pisac na še nekaj lekcij iz predkolumbovske zgodovine, nato pa do enega izmed vrhuncev poti... Preko mesteca Aguas Calientes se bom povzpela do svetovno znanega starodavnega mesta Macchu Pichu. Od tam pa do čudovitega najvišje ležečega jezera na svetu, jezera Titicaca, kjer bom prespala na enem od otokov in raziskovala vasi okoli jezera. Tako bom prispela na bolivijsko mejo.
Zadnja etapa se bo nadaljevala na bolivijski strani Titicace, najprej v mestu s čudovitim imenom Copacabana, nato še na enem izmed otokov, Isla de la Luna ali Isla del Sol. Sledil bo mestni utrip najvišje ležeče prestolnice na svetu, La Paza. Pot bom nadaljevala proti jugu v kulturno središče Bolivije, Sucre, ter nato okusila Divji zahod, rudnike in naravo s konjskega hrbta v Potosiju in nato Tupizi. Od tam se bom odpravila proti še eni popotniški poslastici, slani puščavi Uyuni. Vrnila se bom v La Paz in od tam naravnost v Limo, kjer bom poskušala na dan odhoda dopoldne, se pravi na božično jutro, najti še čas za hitro surfanje.
Možni so še nekateri dodatni scenariji, recimo obisk vračev v Huancabambi v Peruju, trekking v Amazonski pragozd v Ekvadorju ali Nazca v Peruju.
Tako nekako bom preživela 69 dni na poti po Andski regiji Južne Amerike. Vsaj približno. Kako bodo stvari dejansko potekale, bom seveda videla sproti in o tem poročala tu na blogu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar