Južnoameriške sanje

Ko sem bila še nekje v osnovni šoli, je bila moja najljubša zvrst literature pustolovski romani. Jacka Londona in njegove opise časov zlate mrzlice na ameriškem Divjem Zahodu sem dobesedno požirala. A še posebej so me fascinirale zgodbe o indijanskih plemenih v pragozdovih Latinske Amerike. Skrivnostne piramide, vrači, nenavadni, včasih prav grozljivi obredi, romantične podobe daljnih dežel, za katere si tisti čas niti nisem mogla predstavljati, kje se v resnici nahajajo. Spominjam se, ko sem kot otrok prvič uzrla tisto klasično podobo starodavnega mesta Machu Picchu. Tako čudovit in zunajzemeljski se mi je zdel. Ves ta svet se mi je zdel tako oddaljen in težko dosegljiv.

V zadnjih letih pa se je svet zmanjšal. Prepotovala sem dobršen del JV Azije, del Bližnjega vzhoda, Južno Kalifornijo. Najbolj oddaljeni koščki sveta se danes zdijo kot na dosegu roke. Z vsakim novim potovanjem sem postajala zrelejša in danes si brez obotavljanja lahko rečem popotnica. In vendar; ne glede na to, kam me je vodila pot v zadnjih letih, Južna Amerika mi je bila popotniški ideal, velike sanje še od tistih otroških dni.

17. oktobra 2010 se odpravljam ujeti te svoje sanje. V žepu imam letalsko karto za Limo, Peru.

Pot me bo vodila od Ekvadorja, preko Peruja, vse do Bolivije in severa Čila. Od kolonialnih mest do oddaljenih indijanskih vasic. Od mogočnih Andov do surfanja na valovih Pacifika. Od Amazonskega pragozda do slanih puščav.

Naj se priprave na južnoameriške sanje začnejo!