ponedeljek, 24. avgust 2009

Tina v Jurskem parku, antropoloskem ucbeniku in na sprehodu okoli mitloskih jezer

Ce Bi bilo zivljenje preprosto, bi dosegla Flores natanko en teden preden sem ga v resnici. Ce bi bilo zivljenje preprosto, bi trajekt med Sumbawo in Floresom vozil vsak dan. Ce bi bilo zivljenje preprosto, a zal ni.
V Maratamu, se vedno na Lomboku sem izvedela, da naslednji dan ni trajekta do Labuanbaja. Kot da sem pricakovala, da bo. No, v resnici sem pricakovala, da bo, in ponovila ze tolikokrat storjeno napako. Ne pricakuj. Ne predvidevaj. Ne nacrtuj. Kolikokrat moramo iti skozi isto lekcijo, da se naucimo? Vsaj se enkrat ocitno. Po v Mataramu preziveli noci sem se naslednji dan opremljena z upanjem in zagotovilom, da tokrat trajekt bo, odpravila na dolgo pot cez cel otok Sumbawa. Po naporni poti v Sapeju, pristaniscu na vzhodu otoka, zvem, da trajekta ni in ga do nadaljnega ne bo. Kdaj naj bi prisel, nihce ne ve. Govorice so bile, da je na poti od Sumbe, kamor gre enkrat tedensko. Lahko bi bil tudi na dnu morja, ce vprasas vascane. Naceloma imajo 3 trajekte, kje sta dva? Lahko bi bila tudi na dnu m... no, pac, ni jih.
V edinem spodobnem hotelu v Sapeju se nas je nabrala skupinica sedmih bolj ali manj navelicanih Evropejcev in tuhtali smo, kaj storiti. Nasvet vsakega domacina ni bil boljsi od cakajna in resnici na ljubo, to se velikokrat v Indoneziji zdi edina moznost, ki jo imas. Vsaka informacija, ki smo jo dobili, je bila drugacna, v pisarni pristanisca pa jasno ni bilo nikogar. Zdi se, da je bila misija Togeani le vaja za Flores. Drobna, neprimerljiva vaja.
Vedno pa se najde nekdo, ki ima nekaj zate. Tokrat je bil to moz, ki je imal, glej ga zlomka, ladjo. Coln, bolje receno. In verjetno je bil se bolj obupan od nas, saj je moral nazaj na Flores in je hlepenel po zasluzku, da ne bi vozil skoraj praznega colnica. Po precej cudaskem pregovarjanju (baranjtanje bi pogajanju o resilnih jopicih tezko rekli) smo si sli to barkaco ogledati, preden se odlocimo. Izgledala je se kar solidno, z resilnimi jopici vklucenimi v ponudbo. A ker smo se vedno oklevali, je nas kapitan spustil ceno na le se enkrat toliko kot stane trajekt. 7 evrov za tako dolgo pot je dobra cena in 5 se nas je odlocilo koncati muke in priti na Flores.
V zgodnjih jutranjih urah smo dosegli prst otoka, ki se je zdel tako dalec od dosega, po boju s popotniskimi duhovi smo zmagovalno zakorakali proti hotelu.

Labuanbajo je pristanisko mestece, katerega glavni cilj je sluziti turistu. Je odskocna tocka za bliznje otoke, Komodo in Rinca. In smo se podali na izlet na slednjega. Otoka sta dom najvecjih plazilcev, ki teptajo tla nasega planeta, komodoskih varanov. V divjini zivijo le na teh otokih, nekaj jih je najti se na celini Floresa. In vidis jih gotovo. Otok je pust, v rjavih, prasnih odtenkih. Grmicevje ponizno caka na boljse case in dezevno dobo. Cez susno planjavo se preko redkih zelenih, a nizkih dreves dvigajo visoke palme. Svet tuj, in nenavaden. Zavedanje o orjaskih posastih, ki kraljujejo otoku, temu kraju doda pridih avanture, celo rahel pridih Jurskega parka. Najprej smo prispeli do kampa, kjer je nekaj bungalovov in pisarna rangerjev, brez katerih ni priporocljivo ali dovoljeno planinarjenje po otoku. Najprej nas je pozdravila zbirka zivalskih lobanj in ob pojasnilu rangerja, da so vse to zrtve varana moras zacutiti spostovanje do tega plazilca. Komodoski varan lahko ubije bivola, clovek je zanj mala malica. Kljub vsemu ne napadajo ljudi prevec pogosto, vendarle pa so ubili nekaj vascanov v zadnjih desetletjih.
V blizini kampa se vedno potika nekaj varanov, saj jih tja pripelje oster voh, s katerim zaznajo vonje iz kuhinje. Pot nas je vodila kaki 2 uri skozi naravni park, kjer smo imeli cast videti precej orjakov. Nas ranger je nosil palico za obrambo. Kaj bi s to palico naredil, ce bi se kateremu od varanov zahotelo zahodnjaske hrane, ne vem.
Na poti v Labuanbajo smo se ustavili se na nekem malem, samotnem otocku s skoraj popolno plazo. Po snorklanju med nestetimi ribami, ki sem jih do sedaj videla le v knjigah, smo obsedeli na pesceni beli plazi in opazovali sonce, kako pocasi rise svojo rdeco predstavo na modrem nebu.

Naslednji dan sem se odpravila do 10 ur oddaljenega mesteca Bajawa v osrcju floreskih gora. Tam je bila na vrsti nova lekcija iz antropologije, saj sem si spet lahko ogledala tradicionalno zivljenje dalec od roke tehnoloskega napredka. Zaradi geoloske odrezanosti od ostalih ljudestev, so tu ljudstva razvila in ohranila precej svojih verovanj in animizem gre z roko v roki s krscanstvom.
Podobno je bilo tudi nekoliko bolj proti vzhodu, v vasici Moni in okolici. Glavni namen obiska te vasi je bil ogled kraterskih jezer na ugaslem vulkanu, imenovanih Kelimutu. Jezera so za domacine sveta in povezana z njihovo mitologijo. Vsako od treh jezer je svoje barve, ki pa se skozi mesece ali celo tedne spreminjajo. Trenutne barve so turkizna, temno zelena in rjava, skoraj crna. Temno zeleno jezero je bilo tedne nazaj barve coca-cole, in turkizno je bilo pol modro, pol zeleno. Pojav povzrocajo minerali, ki se nahajajo v jezerih.

Sedaj sem na koncu svoje poti cez Flores, v mestu Maumere. Jutri zgodaj zjutraj imam let v Denpasar, od koder bom ponovila vajo izpred 2 tednov in sla na zasluzen pocitek in hladni Bintang (v gorah je bilo za pivo preprosto premrzlo) na obale Lomboka. A ne prenaglimo se prehitro, korak za korakom....

četrtek, 13. avgust 2009

Preziveti Bali

Torek je bil precej dolg dan. Po nenaroceni budulki pred peto zjutraj sem okoli sestih vstala, pojedla rizev zajtrk in se odpravila na letalisce. Let skoraj ni imel zamude in na tla znamenitega Balija sem stopila okoli pol enajstih. Letalisce je tik ob vodi in pristajanje nudi spektakularen razgled. Najprej me je iz dremeza zbudilo obvestilo, da je treba pripeti varnostne pasove in nato me je pogled skozi okno v trenutku zbudil. Iz preproge puhastih oblakov pod nami se je dvigal mogocen, rjav vulkan, vrh katerega je nekje v nasi visini zeval velikanski krater. Skoraj v dosegu roke. Najbrz je bil Gunung Rinjani, vulkan na Lomboku. Ko smo se spuscali proti letaliscu, se nam je ponudil razgled na letovisce Kuta in Legian, center turizma na Baliju in Indoneziji. Nekaj metrov od obale so se penili prvorazredni surferski valovi.
Bali je s svojim utecenim turizmom popolnoma drug svet kot Sulawesi. Morda bi se zdel popoln kraj za pocitnice: ugodne cene, ustrezljivi domacini, raznorazna ponudba hotelskih storitev, vedno pripravljen prevoz in program po ustaljenem turisticnem urniku, dobra oskrba za druzinske pocitnice, prilagojenost hrane in celotne ponudbe za evropejski okus, bogata kultura in narava z moznostmi ogledov... A vsak, ki je pred prihodom na Bali okusil Azijo ve, da je to le povrsinski pogled. Ne ravno globoko pod tem se skriva divji boj za zasluzek, ki je glavno in prvo vodilo vseh vpletenih v ta masovni turisticni stroj. Vsi so tvoji prijatelji le mateforicno, v resnici gre za prodajni trik. Cene so v zadnjem letu poskocile za skoraj 200%. Tradicionalne vasi, ki ti jih prodajajo kot avtenticno izkusnjo Balija so ze davno zbolele za masajskim sindromom in v njih ni vec kaj veliko avtenticnosti. Bali je sov, predstava za eksoticnosti zeljne kolesckarje (ljudje, ki potujejo s kovcki na kolesa), ki pa ne premorejo dosti inovativnosti in samostojnosti, da bi si vse to sami priskrbeli. Disneyland za lene kvazi popotnike. Hurgada ali Djerba za vse tiste, ki bi radi pokazali cim vec eksoticnih zigov v svojem potnem listu. Lahko bi bil kjerkoli na svetu. In vsi ti ljudje najbrz nikoli ne bodo izvedeli, kako zelo so jih oguljufali na vsakem koraku. Za preziveti Bali rabis namrec dosti izkusenj, vec kot se morda na prvi pogled zdi.
Bali sem zapustila po vsega 4 urah. V bliznjem pristaniskem mestu sem ujela ladjo, polno turistov na poti na Gilije, ki je pot nadaljevala do Senggigija na Lomboku. Tja sem prispela pozno zvecer in nocna mora iz Balija se je nadaljevala, saj je tu zelo tezko najti sobo. S Kanadcanko, s katero sva potovali skupaj zadnji teden z nekaj premora vmes, sva nasli nekaj precej iz samega mesta, a sva zjutraj nasli nekaj blizje dogajanju.
Senggigi je bil vcasih zaspana vasica, danes pa je mesto hotelov, restavracij in barov z zivo glasbo pozno v noc. Tudi tu ne rabis popotniskih spretnosti Sulawesija in na plazi ti vsake 5 minut nekdo poskusa nekaj prodati za smesno visoko ceno. Zato sem vesela, da mi je uspelo najti pot ven iz tega letovisca.
Na eni od agencij sem uspela kupiti avtobusno karto do Sapa na vzhodo Sumbawe, od koder bom ujela trajekt do Labuanbaja na Floresu. Turistica varijanta z ladjico je polno zasedena do 20. avgusta. Turisticni busi stanejo vsaj 3x toliko, kolikor sem placala za svoj, obicajni bus. Voznja bo dolg, dolga, dolga, a nekako mi bo le uspelo priti do zeljene destinacije. Ker se sproti ucimo, sem tudi ze poskrbela za pot nazaj na Lombok in rezervirala letalsko karto Maumere-Denpasar za nenormalno visoko ceno. A zal pred koncem avgusta cene ne bodo padle. Racunam na kaj cenejsega na relaciji Mataram-Jakarta tik pred koncem potovanja. A vse ob svojem casu.

Cez 2 uri se torej odpravljam na Flores, v spet nov svet.

sobota, 8. avgust 2009

S plana A na plan B na plan C na plan Jebes-nacrte-ker-so-neuporabni

Drugi dan v Toraji je sledilo se vec grobov, se vec bivolove krvi in se vec kosti. Ta svet zivljenja, smrti in zivljenja po smrti te posrka vase in skoraj ne mores verjeti, da gre za resnicnost, vcasih se vse skupaj zdi kot pusolovski film.
Zadnji dan sem pred odhodom po dolini smrti odsla v pisrano Pelnija, nacionalnega ladijskega prevoznika in izgubila zivce. Nekaj dni nazaj sem preverila urnik trajektov na Flores in ugotovila, da je eden 8.8. ponoci. No, 2 dni kasneje mi je usluzbenec v pisarni povedal, da tega trajekta ni. Prvi mozni je sele 14 dni kasneje (ta trajekt naredi krozno voznjo od Kalimantana, preko Sulawesija in Nuse Tenggare vsake 14 dni). To pac ni bilo sprejemljivo. Po prvem soku sem se zbrala in naslednji dan odpravila v Makassar, glavno mesto Sulawesija.
Tu je najprej pravi boj za hotele. Vzela sem prvo ponujeno moznost, saj je kaksrnakoli cena pod 200000 rps dobra. Tako bivam v hotelu za 185000 rps (recimo nekje 13 evrov), sicer ima soba klimo, a skupno kopalnico s hladno vodo. Najdrazja soba brez lastne kopalnice, kar sem jih videla!
Danes sem najprej odsla na hitri ogled edine znamenitosti v mestu, Fort Rotterdam, utrdbe iz casa nizozemske kolonije. Stavbe imajo nekoliko holandski pridih gradnje, a manj, kot bi si domotozni Evropejec morda zelel. Nato sem odsla do turisticne agencije, da ponovno vzpostavim red v mojem nacrtu. Ideja je bila, da letim v Maumere na Floresu, najverjetneje preko Denpasarja na Baliju, saj od tu ni direktnih letov. Zelja se mi je uresnicila le polovicno, saj sem se zaradi cen odlocila, da zaenkrat letim le do Denpasarja (za karto sem placala cca 67 evrov) in od tam v obratni smeri (oziroma po trenutnem navdihu) do Floresa. Povezava z Seneggigijem na Lomboku bi naj bila dobra, zato bom poskusala priti do tja ze prvi dan, nato pa z ladjo na 3-dnevno voznjo okoli celega Floresa, Sumbawe, s postanki za snorkljanje in bezanje pred komdoskimi zmaji, do Labuanbaja na zahodu Floresa. Ta pot je cisto prevec neprakticna, a zal bolj ali manj edina izbira. Iz Maumera bom letala v Mataram ali Denpasar za pocitek na Lomboku.
Sedaj pa moram najti nacin, kako zabiti cas v tem prepolnem, vrocem mestu. Danes se bom verjetno sprehodila do pristanisca na svezo morsko vecerjo, pecene banane in predvsem mrzli, mrzli Bintang v eni od restavracij z razgledom na znameniti makassarski soncni zahod. Potem je tu se soping (nujno rabim knjigo) v enem od stevilnih nakupovalnih sredisc, kak izlet na morebitno okolisko plazo in torek bo kmalu tu.

torek, 4. avgust 2009

Smrt, kri in grobovi

Tana Toraja je nekaj posebnega, tega najbrz ne bi mogel nihce zanikati. Pokrajna lezi med visokimi gorami, se razteza cez doline in rizeva polja. Njeni obicaji so poleg osupljive pokrajne in edinstvene arhitekture tisto, kar jo naredi tako enkratno.
Smrt ima tu popolnoma drugo dimenzijo. Vse se zacne s pogrebom, pravzaprav drugim pogrebom. Preminulega najprej pokopljejo na manjsem pogrebu, nato pa v susni dobi sledi pravi pogreb. Vcasih preminuli do pogreba, ki je lahko tudi cez nekaj tednov, caka v posebni vezi v druzinski hisi. Na dan pogreba najprej zrtvujejo bivole, koliko je odvisno od premozenja druzine. Daruje se se druge zivali, kot so prasici. Nato sledi celodnevni obred, pri katerem se mesajo stari obicaji s krscansko tradicijo. Pogreb je veliko slavje, kamor je povabljena cela skupnost. Kam bo preminuli pokopan, je spet odvisno od statusa druzine. Naceloma so clani ene druzine pokopani skupaj. Pravzaprav je "pokopani" precej napacna beseda, saj torajanski grobovi ne izgledajo niti pribljizno podobno kot ti, ki jih poznamo v nasih kulturah. Preminule polozijo v grobnico, ki je zgrajena v posebnem torajanskem slogu gradnje his. Bolj nenavadni so grobovi v skalah. Visoko v streno skal po vec let kopljejo grobnice, kamor nato pokopljejo celo druzino. Vcasih so grobovi v naravnih grobnicah, torej jamah. Tretja moznost je morda najbolj bizarna, to so takoimenovani viseci grobovi. Krste obesijo s skal ali jih postavijo visoko na lesene odre pod previsne skale. Spet cele druzine skupaj. A tu se bizarnost se zdalec ne konca. Pred grobovi premoznejsih druzin so takoimenovani tau tau, kipi v bolj ali manj naravni velikosti po podobi preminulih. Te kipe dajo narediti iz lesa se pred svojo smrtjo in jih nato razstavijo pred grobom.
Ko se druzinska grobnica napolni, morajo narediti prostor za nove preminule, zato tiste najstarejse preselijo iz grobnic na prosto. Tako lahko na pogrebnih obmocjih vidimo precej bolj ali manj zlozenih lobanji in drugih kosti, pomesanih med cigarete in druge darove mrtvim.

Jutro se je zacelo precej intenzivno, saj smo najprej obiskali lokalno zivinjsko trznico, kjer se na veliko prodaja predvsem prasice in bivole za pogrebne obrede. Razmere so predvsem za prasice precej krute. Dobri bivoli lahko stanejo toliko kot avto, najvec so vredni crno-beli. Manjsega enobarvnega lahko dobite za nekaj milionov rupij.
Po zaslugi vodicke smo se udelezili pogreba v bliznji vasi. V dar smo prinesli velik zavoj cigaret in bili sprejeti kot vsi ostali gostje. Pogreb je bil v cast zenske, matere 3 otrok, ki je umrla pred 2 tednoma. Jutranje darovanje bivolov (na tem pogrebu so zrtvovali 3, kar pomeni, da ni bila pretirano velika slovesnost) smo zamudili, kar je najbrz bolje. Lahko pa smo bili prica zrtvovanju 3 prasicev. Dokaz jutranjega zrtvovanja je bila velika luza krvi ob cesti, nekaj nedolocljivih ostankov bivolov, rogovi in ob mizah za goste lezeca glava enega od bivolov. Sledil je obred, nekaka mesanica lokalnih obicajev in krscanske mase. Kako tesno gresta ti dve verovanji tu z roko v roki, je prical prizor duhovnika, ki je maso vodil na oltarju le lucaj stran od zlovesce bivolove glave. Po obredu je sledilo kosilo iz prasicjega in bivolovjega mesa, ki pa smo ga zamudili, saj smo se odpravili naprej.
Obiskali smo stevilne zgoraj opisane grobove in vsak nov prizor je bil bizarnejsi. Spotikanje ob ostanke ogromnih, se zjutraj zivih zivali je zamenjalo spotikanje ob sto-in-vec let stare cloveske lobanje.

Rantepao je nekaksno neuradno sredisce Toraje. Vecina obiskovalcev, ki se nameni spoznavati to nenavadno pokrajno, se nastani tu. Mestece ima nek zdrav, popotniski utrip, a ni prodalo svoje duse za nekaj tisoc rupij, kot se rado dogaja podobnim mestecem po JV Aziji. Zvecer se vsi, lokalni vodici in turisti zberejo ob pivu in petju indonezijskih pesmi.
Torajanci veljajo za izredno gostoljubne ljudi, in kot take so se do sedaj izkazali. Prebivalcem Rantepaoa in cele Toraje lahko le zelim, da tako tudi ostane, ne glede na mnozicni turizem, ki se jim obeta. Da le zvok kitare v Marts Cafeju ne bi se tako kmalu zamrl...

ponedeljek, 3. avgust 2009

Tropski raj, ki si ga moras zasluziti

Zadnji teden je bil kot voznja z vlakcem smrti (pa ne zaradi slabih cest, no, to tudi), toliko vzponov in padcev naredi iz cloveka ali zivcno razvalino ali trdovratnega popotnika. Kot sem pisala prejsnjic, je kazalo, da bom obticala v Gorontalu lep kos tedna, zaradi cesar sem bila najprej precej razocarana. A sem nasla par stvari, s katerimi bi si lahko zapolnila cas. Z enim od usluzbencev hotela sem se dogovorila za snorkeljski izlet, na cesti me je ustavil ucitelj v eni od lokalmih sol in me prosil, ce bi lahko prisla kak dan otroke uciti anglescino. V torek pa sem sla informacijo o trajektih se enkrat preverit v eno od informacijskih pisarn in izvedela, da niti petkovega trajekta ne bo. Kasneje so se sirile informacije, da se je pokvaril in bi naj ostal na kopnem se kak mesec. Vendar pa sem uspela izvedeti, da je se isti dan, torej v torek, nocni trajekt na drugo stran zaliva, do vasi Pantimana, od koder se lahko ujame bus do Ampane, pristaniskega mesta, ki je pravzaprav vez Togeanov s celino.
Receno, storjeno, cez nekaj ur sem ze bila na trajketu, presenetljivo udobnem. Po nocni voznji smo s skupino se nekaj Evropejcev (mimogrede, tu med zahodnjaki najdes edino Evropejce, zato se namesto "Zahodnjak" uporablja kar "Evropejec") ujeli minibus (smrdljiv, vroc, v zadnjih vzdihljajih) do Ampane. Po 5 urah pa v Ampani ponovno sok: nobenega javnega prevoza na otoke do sobote (bila je sreda). Namesto v zatohlem Gorontalu je kazalo, da smo obticali v prasni, od boga pozabljeni Ampani. S Nemcem, ki te konce zelo dobro pozna, saj se na Sulawesi vraca ze vec kot 15 let in je nekaj casa celo delal na Togeanih kot potapljaski vodnik, in Anglezinjo, ki je prispela z juga, smo se odlocili nekako resiti dan in najti resitev. Ob vsemu razocaranju je sledilo novo: v Ampani je zaradi slabih izkusenj s pijano mularijo alkohol popolnoma prepovedan. Vzpon: v hotelu se ga da dobiti (neuradno seveda) za zelo zasoljeno ceno. Torej ob Bintangu, ocenjenim vsaj na Heinikenovo ceno, smo dognali strategijo: najem colna do Togeanov. Cena je bila 1500000 rupij (milijon in pol), kar je nekje 100 evrov za coln. Zacelo se je mrzlicno nabiranje potnikov. Ob pomoci hotelskega osebja smo iz cele Ampane zbobnali skupaj 16 turistov, kar je zneslo pribljizno 100000 rupij na vsakega, kar je bila zelo dobra cena. Padec: v hotelu so nam povedali, da je na Togeanih vse polno, sploh Kandidiri, kamor smo bili namenjeni. Zmogljivosti so na otokih namrec omejene, na Kadidiriju so le trije resorti. Nikomur ni bilo jasno, kam bomo dali 16 ljudi, a smo vseeno sli pogumno na pot.
Na Kandidiriju se je potrdilo: le nekaj bungalovov je prostih. Vecina jih je vseeno dobila sobo, 6 pa se nas je odlocilo za improvizirano moznost: v zadnjem in najmanjsem hotelu smo prosili, ce lahko prenocimo na "njihovi" plazi, kar so nam rade volje pustili. Ob terasi z restavracijo so nam postavili nekoliko improviziran baldahin, nam obesili visece mreze in nas nahranili. Imeli smo skupno stranisce in mandi (indonezijsko kopalnico), 3 obroke na dan, budilko v obliki petelina in zastonj izlete okoli otokov. Vse to za 4 evre na dan.
Togeani so pravi raj. Nesteto otockov, vecjih, naseljenih in manjsih, osamljenih, vsi porasceni z tropskim rastjem in koralami tik ob obalah. Pescene plaze, palme in morje tvorijo cudoviti turkizno-zeleno-zlati svet, kjer se cas ustavi in lahko zadihas popolnoma drug zrak kot v glasnih Indonezijskih mestih. In to je sele zgornji svet. Pod gladino turkiznega, cistega morja se skriva spet nov svet, poln prvovrstnih potapljaskih tock. Svet, kot v akvarijih finih restavracij. Odtipakjte "Togean islands" v Googlov brskalnik, nastavite iskanje na slike in kar boste videli, no, tocno to so Togeani. Slike ne pretiravajo.
Ne morem si predstaljati, kaj bi ta tropski raj dozivel, ce ne bi bilo do njih priti taka muka. Bungalovi so polni celo sezono, predvsem zato, ker se ljudje, ko enkrat uspejo priti do cilja, velikokrat odlocijo ostati precej dlje od nacrtovanega. Neki Italijan iz Trsta (ki je znal vse pomembne slovenske kletvice) se je odlocil, da bo tu nekje do bozica. Prispel je marca. A resnicno, pot do otokov terja precej zivcev, casa, organizacijskih sposobnosti in vcasih tudi denarja, zato jih dosti obupa.

Ker pa je vse popolno lahko kmalu tudi dolgocasno, sem se po 4 dneh, v nedeljo, odlocila oditi. Resnici na ljubo mi ni bilo zal, saj sem zacela pogresati akcijo, hrup, dogajanje. Pot nazaj v Ampano je bila manj naporna, saj sem ujela trajekt z bliznjega otoka. V Ampani se je zacela organizacija poti naprej. Ena moznost je bila pot do Posa ali Tentene, mest v blizini jezera Poso ali pa voznja vse do Rantepaoa v pokrajni Tana Toraja. Pot do Toraje z busom traja nekje 20 ur, zato se je zdelo smiselno pot razdeliti na dva dela. Nato pa sem srecala prijatelja (Prav fino je imeti prijatelje v JV Aziji. To so ljudje, ki si jih nekoc nekje spoznal, si morda zapomnil njihovo ime, a imajo vedno koristne informacije. Vsi tu imajo te prijatelje, ljudi, ki jih poklicejo, ce rabijo pomoc.) s Togeanov, ki mi je pomagal najti najboljso moznost, ki se zdi kot zadetek na lotu. Za 300000 rupij, kar je le nekje 50% vec od cene za redni avtobusni prevoz, sem dobila avto s soferjem vse do Toraje. Hec je namrec v tem, da se tu nekateri turisti javnega prevoza bojijo kot hudic kriza (in razumem jih), zato za zasoljeno ceno najmajo avtomobile s soferjem. Ta moznost je sploh priljubljena med Torajo in Ampano. In ko enkrat sofer pripelje potnike v Ampano, se mu ne splaca iti nazaj s popolnoma praznim avtom, zato so pripravljeni za ceno javnega prevoza ali le malo visjo s sabo vzeti nove potnike (za primerjavo: potniki so soferju za obratno smer placali nekje sedemkrat visjo ceno na avto kot jaz).
Pot po neverjetno slabi cesti, polni ovinkov in nerazlozljivih kupov kamenja je trajala nekje 14 ur in avto se je pokvaril le dvakrat. Da ti pot se nekoliko podaljsajo, so po regiji okoli Danau Posa posejane se kontrolne tocke, kjer tako malo iz dolgega casa premecjo nekaj avtomobilov. Pri nama s soferjem niso bili prevec natancni, so pa z zanimanjem pregledovali moj potni list in se poskusali zafrkavati v polomljeni anglescini. Zanimivo, a se vedno mi ni uspelo ugotoviti, kaj je pravzaprav (bil) srz problema nemirov v osrednjem Sulawesiju.

Sedaj sem tu, na jugu otoka v pokrajni Tana Toraja. Danes zjutraj sem po dolgem casu jedla odlicen zajtrk, sestavljen iz pecenega jajca, treh kosov toasta, masla, marmelade, soka in kave. Obicajen zajtrk, pravite? Ne, ODLICEN zajtrk, ce 10 dni zivis od majhnih, praznih palacink. In v sobi imam toplo vodo. Da, ne le normalen wc in tus, celo toplo vodo.

(Mandi: nekaj, s cemer se mora budzet popotnik v Indoneziji pac sprijazniti. Tipicna Indo kopalnica namrec nima tusa, temvec vgrajeno banjico ali velik ceber, ki ga napolnis z vodo. Poleg je prilozena nekaka posodica, s katero zajemas vodo iz zbiralnika in jo polivas po sebi. Enkrat, ko osvojis sistem, je cisto prakticna zadeva)