Torek je bil precej dolg dan. Po nenaroceni budulki pred peto zjutraj sem okoli sestih vstala, pojedla rizev zajtrk in se odpravila na letalisce. Let skoraj ni imel zamude in na tla znamenitega Balija sem stopila okoli pol enajstih. Letalisce je tik ob vodi in pristajanje nudi spektakularen razgled. Najprej me je iz dremeza zbudilo obvestilo, da je treba pripeti varnostne pasove in nato me je pogled skozi okno v trenutku zbudil. Iz preproge puhastih oblakov pod nami se je dvigal mogocen, rjav vulkan, vrh katerega je nekje v nasi visini zeval velikanski krater. Skoraj v dosegu roke. Najbrz je bil Gunung Rinjani, vulkan na Lomboku. Ko smo se spuscali proti letaliscu, se nam je ponudil razgled na letovisce Kuta in Legian, center turizma na Baliju in Indoneziji. Nekaj metrov od obale so se penili prvorazredni surferski valovi.
Bali je s svojim utecenim turizmom popolnoma drug svet kot Sulawesi. Morda bi se zdel popoln kraj za pocitnice: ugodne cene, ustrezljivi domacini, raznorazna ponudba hotelskih storitev, vedno pripravljen prevoz in program po ustaljenem turisticnem urniku, dobra oskrba za druzinske pocitnice, prilagojenost hrane in celotne ponudbe za evropejski okus, bogata kultura in narava z moznostmi ogledov... A vsak, ki je pred prihodom na Bali okusil Azijo ve, da je to le povrsinski pogled. Ne ravno globoko pod tem se skriva divji boj za zasluzek, ki je glavno in prvo vodilo vseh vpletenih v ta masovni turisticni stroj. Vsi so tvoji prijatelji le mateforicno, v resnici gre za prodajni trik. Cene so v zadnjem letu poskocile za skoraj 200%. Tradicionalne vasi, ki ti jih prodajajo kot avtenticno izkusnjo Balija so ze davno zbolele za masajskim sindromom in v njih ni vec kaj veliko avtenticnosti. Bali je sov, predstava za eksoticnosti zeljne kolesckarje (ljudje, ki potujejo s kovcki na kolesa), ki pa ne premorejo dosti inovativnosti in samostojnosti, da bi si vse to sami priskrbeli. Disneyland za lene kvazi popotnike. Hurgada ali Djerba za vse tiste, ki bi radi pokazali cim vec eksoticnih zigov v svojem potnem listu. Lahko bi bil kjerkoli na svetu. In vsi ti ljudje najbrz nikoli ne bodo izvedeli, kako zelo so jih oguljufali na vsakem koraku. Za preziveti Bali rabis namrec dosti izkusenj, vec kot se morda na prvi pogled zdi.
Bali sem zapustila po vsega 4 urah. V bliznjem pristaniskem mestu sem ujela ladjo, polno turistov na poti na Gilije, ki je pot nadaljevala do Senggigija na Lomboku. Tja sem prispela pozno zvecer in nocna mora iz Balija se je nadaljevala, saj je tu zelo tezko najti sobo. S Kanadcanko, s katero sva potovali skupaj zadnji teden z nekaj premora vmes, sva nasli nekaj precej iz samega mesta, a sva zjutraj nasli nekaj blizje dogajanju.
Senggigi je bil vcasih zaspana vasica, danes pa je mesto hotelov, restavracij in barov z zivo glasbo pozno v noc. Tudi tu ne rabis popotniskih spretnosti Sulawesija in na plazi ti vsake 5 minut nekdo poskusa nekaj prodati za smesno visoko ceno. Zato sem vesela, da mi je uspelo najti pot ven iz tega letovisca.
Na eni od agencij sem uspela kupiti avtobusno karto do Sapa na vzhodo Sumbawe, od koder bom ujela trajekt do Labuanbaja na Floresu. Turistica varijanta z ladjico je polno zasedena do 20. avgusta. Turisticni busi stanejo vsaj 3x toliko, kolikor sem placala za svoj, obicajni bus. Voznja bo dolg, dolga, dolga, a nekako mi bo le uspelo priti do zeljene destinacije. Ker se sproti ucimo, sem tudi ze poskrbela za pot nazaj na Lombok in rezervirala letalsko karto Maumere-Denpasar za nenormalno visoko ceno. A zal pred koncem avgusta cene ne bodo padle. Racunam na kaj cenejsega na relaciji Mataram-Jakarta tik pred koncem potovanja. A vse ob svojem casu.
Cez 2 uri se torej odpravljam na Flores, v spet nov svet.
Bali je s svojim utecenim turizmom popolnoma drug svet kot Sulawesi. Morda bi se zdel popoln kraj za pocitnice: ugodne cene, ustrezljivi domacini, raznorazna ponudba hotelskih storitev, vedno pripravljen prevoz in program po ustaljenem turisticnem urniku, dobra oskrba za druzinske pocitnice, prilagojenost hrane in celotne ponudbe za evropejski okus, bogata kultura in narava z moznostmi ogledov... A vsak, ki je pred prihodom na Bali okusil Azijo ve, da je to le povrsinski pogled. Ne ravno globoko pod tem se skriva divji boj za zasluzek, ki je glavno in prvo vodilo vseh vpletenih v ta masovni turisticni stroj. Vsi so tvoji prijatelji le mateforicno, v resnici gre za prodajni trik. Cene so v zadnjem letu poskocile za skoraj 200%. Tradicionalne vasi, ki ti jih prodajajo kot avtenticno izkusnjo Balija so ze davno zbolele za masajskim sindromom in v njih ni vec kaj veliko avtenticnosti. Bali je sov, predstava za eksoticnosti zeljne kolesckarje (ljudje, ki potujejo s kovcki na kolesa), ki pa ne premorejo dosti inovativnosti in samostojnosti, da bi si vse to sami priskrbeli. Disneyland za lene kvazi popotnike. Hurgada ali Djerba za vse tiste, ki bi radi pokazali cim vec eksoticnih zigov v svojem potnem listu. Lahko bi bil kjerkoli na svetu. In vsi ti ljudje najbrz nikoli ne bodo izvedeli, kako zelo so jih oguljufali na vsakem koraku. Za preziveti Bali rabis namrec dosti izkusenj, vec kot se morda na prvi pogled zdi.
Bali sem zapustila po vsega 4 urah. V bliznjem pristaniskem mestu sem ujela ladjo, polno turistov na poti na Gilije, ki je pot nadaljevala do Senggigija na Lomboku. Tja sem prispela pozno zvecer in nocna mora iz Balija se je nadaljevala, saj je tu zelo tezko najti sobo. S Kanadcanko, s katero sva potovali skupaj zadnji teden z nekaj premora vmes, sva nasli nekaj precej iz samega mesta, a sva zjutraj nasli nekaj blizje dogajanju.
Senggigi je bil vcasih zaspana vasica, danes pa je mesto hotelov, restavracij in barov z zivo glasbo pozno v noc. Tudi tu ne rabis popotniskih spretnosti Sulawesija in na plazi ti vsake 5 minut nekdo poskusa nekaj prodati za smesno visoko ceno. Zato sem vesela, da mi je uspelo najti pot ven iz tega letovisca.
Na eni od agencij sem uspela kupiti avtobusno karto do Sapa na vzhodo Sumbawe, od koder bom ujela trajekt do Labuanbaja na Floresu. Turistica varijanta z ladjico je polno zasedena do 20. avgusta. Turisticni busi stanejo vsaj 3x toliko, kolikor sem placala za svoj, obicajni bus. Voznja bo dolg, dolga, dolga, a nekako mi bo le uspelo priti do zeljene destinacije. Ker se sproti ucimo, sem tudi ze poskrbela za pot nazaj na Lombok in rezervirala letalsko karto Maumere-Denpasar za nenormalno visoko ceno. A zal pred koncem avgusta cene ne bodo padle. Racunam na kaj cenejsega na relaciji Mataram-Jakarta tik pred koncem potovanja. A vse ob svojem casu.
Cez 2 uri se torej odpravljam na Flores, v spet nov svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar