Canoa je precej umirjena vasica, z hoteli in hostli z ogromno lesenimi in bambusovimi detalji, visecimi mrezami in surfi za najem. Ob plazi je vrsta majhnih lesenih hisic, ki v boljsih casih prodajajo hitre obroke cevicheja in koktejle. Vreme je prijetno toplo in sonce prijazno deli svoje zarke vsaj nekaj ur dnevno. Valovi tu so odlicni, surferjev pa vecino dni malo. Tako imas celotni koscek plaze in pripadajocega breaka le zase.
Tudi v Ekvadorju se pocasi prebujajo v predbozicno vzdusje. Hostel, v katerem sem bivala, je v lasti amerisko-mehiskega para. Americanka Lisa je se posebej navdusena nad bozicem in je v vzdusje poskusala potegniti tudi nas. Tako smo s skupniki mocmi okrasili bozicno drevesce (da bi vendarle ostali nekoliko v obmorskem stilu je bilo med klasicnimi bozicnimi okraski tudi nekaj skoljkic) in skupni prostor. Okrasevanje drevesca v kopalkah, ko namesto bozicnih pesmi poslusas bucanje valov nekaj metrov stran, je vsekakor moj stil bozica. Morda je bilo prav to tisto, kar je manjkalo v mrzlih decemberskih dneh preteklih let.
Zjutraj sem se zbudila in ugotovila, da je moj cas na plazah in valovih potekel in moram naprej. Kljub dejstvu, da je Canoa resnicno ljubko mestece, sem se zacela pocutiti9 slabo. Preprosto zacutila sem ponovno potrebo, da grem na avtobus in se odpeljem dalec stran, zamenjam se tako prijetno okolje za redek gosrki zrak. Moj sopotnik je odpotoval ze dan prej proti Kolumbiji, morska hrana me ni vec navdusevala in moje razpolozenje je mocno padlo. Ampak tsiti trenutek, ko se je avtobus za Quito zacel premikati, sem se pocutila bolje, iz minute v minuto. Spet sem bila na poti.
Tudi v Ekvadorju se pocasi prebujajo v predbozicno vzdusje. Hostel, v katerem sem bivala, je v lasti amerisko-mehiskega para. Americanka Lisa je se posebej navdusena nad bozicem in je v vzdusje poskusala potegniti tudi nas. Tako smo s skupniki mocmi okrasili bozicno drevesce (da bi vendarle ostali nekoliko v obmorskem stilu je bilo med klasicnimi bozicnimi okraski tudi nekaj skoljkic) in skupni prostor. Okrasevanje drevesca v kopalkah, ko namesto bozicnih pesmi poslusas bucanje valov nekaj metrov stran, je vsekakor moj stil bozica. Morda je bilo prav to tisto, kar je manjkalo v mrzlih decemberskih dneh preteklih let.
Zjutraj sem se zbudila in ugotovila, da je moj cas na plazah in valovih potekel in moram naprej. Kljub dejstvu, da je Canoa resnicno ljubko mestece, sem se zacela pocutiti9 slabo. Preprosto zacutila sem ponovno potrebo, da grem na avtobus in se odpeljem dalec stran, zamenjam se tako prijetno okolje za redek gosrki zrak. Moj sopotnik je odpotoval ze dan prej proti Kolumbiji, morska hrana me ni vec navdusevala in moje razpolozenje je mocno padlo. Ampak tsiti trenutek, ko se je avtobus za Quito zacel premikati, sem se pocutila bolje, iz minute v minuto. Spet sem bila na poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar