ponedeljek, 6. december 2010

Ekvadorska obala

Moja prva postaja v Ekvadorju je bila vasica Montañita. Montañita je kraj, kjer mnogo ljudi ostane dlje, kot so nacrtovali. Zdi se, da je to ena velika surferska skupnost, ki se je zbrala skupaj z namenom narediti surfersko mestece. Prav vsak bar in hotel je, ne glede na splosni stil notranje opreme, opremljen vsaj z enim surfom obesenim s stropa ali vsaj plakati s surferskimi motivi. Sprosceno vzusje, reagge in nocne zabave so nacin zivljenja. Kljub vsemu pa to ni glasni resort, kot Mancora, od katere jo loci predvsem bolj lokalno vzdusje.
Pot po obali se je nadljevala do mesta Puerto Lopez, ki je baza za ogled narodnega parka Mochalilla. Mochalillo sestavlja obalni del in otok Isla dela Plata. Prvi dan sva si sopotnikom ogledala celinski del. Skozi suhi gozd (ki si resnicno zasluzi ime, saj so drevesa popolnoma suha in siva, le kaktusi dodajo obcasno zeleno) se sperhodis po ne pretezki dveurni poti mimo stevilnih razglednih tock, gnezdisc pelikanov in dveh lepih plaz, dokler ne dosezes cudovitega pasu kot puder drobnega belega peska, ki ustvarja osamljeno plazo. Plaza me je sicer nekoliko spominjala na plaze v okolici Kute na indonezijskem otoku Lomok, ki jih ustvarja precej toplejsi Indijski ocean.
Na otok Isla dela Plata je mozno priti le v organizirani skupini, saj tako zagotavljajo zascito zivali na otoku. Voznja z ladjico po razburkanem morju traja dobro uro. Na poti na otok smo videli skupino delfinov, na samem otoku pa stevilne vrste ptic, ki se ljudi ne bojijo, zato se jim lahko priblizas na kak meter (blizje vodici niti ne pustijo). Kasneje smo videli se zelve, vcasih je mozno videti tudi morske leve. Ob otoku so tudi koralni grebeni z zanimivim podvodnim zivljenjem.

Se isti vecer naju je sopotnikom pot vodila naprej proti severu, v mestece Canoa, kamor sva prispela danes zjutraj. Canoa bo verjetno moja zadnja postaja preden koncno spet odrinem v notranjost.

Ni komentarjev:

Objavite komentar