Delovno mesto v Peklu

Potosi je bilo nekoc eno bogatejsih mest pod spansko vladavino, zahvaljujoc gori Cerro Rico, kjer so ze v 16. stoletju odkrili bogata nahajalisca srebra in drugih rudnin. Nihce ne ve natancno, koliko bogastva se se skriva pod povrsjem, a danes je mesto skoraj popolnoma odvisno od svojih rudnikov. Ko enkrat rude ne bo vec, bo Potosi postal mesto duhov, ce le ne bodo zaceli intenzivneje vlagati v druge vire (turizem je ena od obetavnih panog, a tudi ta temelji na rudnikih).
Rudniki okoli Potosija so kooperativni, kar pomeni, da so v lasti rudarjev samih, oziroma v nekaksnem najemu. Rudarji v rudniku delajo sami zase (v razlicno velikih skupinh) in obdrzijo dobicek, le 15% zasluzka gre glavni organizaciji. Tako so mocno odvisni od dobre letine.
Delo v rudnikih je izredno nevarno in naporno. Zaradi izpostavljenosti strupenim plinom in prahu, je povprecna doba dela v rudniku 10 do 15 let. V tem casu vecina rudarjev zboli za smrtonosno silikozo. V lokalni bolnisnici imajo oddelek, namenjen uirajocim bivsim rudarjem.
To seveda ni edino tveganje dela v rudniku. Rudarji verjamejo, da rudniki pripadajo hudicu (oziroma nekaksnemu priblizku katoliskemu vladarju Pekla). Zato je v vsakem rudniku postavljen kip prikazni, ki spominja na hudica in ga imenujejo Tio. Tiu darujejo dobrine kot so cigareti, kokini listi in alkohol, da bi jih obvaroval pred nevarnostmi in jim namenil cim vec rude. Ob letnem praznovanju duhovom drujejo tudi lamino kri, ki jo med obredom poskropijo nad vhod rudnika. Vec lamine krvi pomeni manj krvi rudarjev.
Rudnike je mooce obiskati kot del organizirane skupine. To so se delujoci rudniki, kjer lahko opazujes rudarje pri vsakodnevnem delu, v njihovi peklenski pisarni. Ker si morajo rudarji vso orodje za delo kupiti sami, je mocno zazeljeno, da se jim prinese darila. Ta skupina pred ogledom samih rudnikov ponavadi kupi na rudarski trznici, kjer prodajajo vse od koke do dinamita. Dinamit z vsem potrebnim za delovanje stane 20 bolivjanov, kar je nekje 2 evra. Kupi ga lahko vsak v trgovinicah, med policami s kokakolo in prigrizki. Se ena posebnost rudarjev je skoraj stoodstotni alkohol, ki ga pijejo ob praznovanjih ter ga ob tem darujejo duhovom. Liter 98% alkohola za pitje stane 10 bolivjanov ali 1 evro. Tako za 3 evre dobis precej nevarno kombinacijo in ob vsem tem se cudim, da Potosi sploh se stoji.

Ogled samih rudnikov je bil brez nepotrebne drame ena njhujsih izkusenj v mojem zivljenju. To, da se dosti plazis skozi ozke predore, kar je zame ze samo po sebi ponavadi precej neprijetno, pravzaprav niti ni najhujsi del. Tako kot rudarji si ves cas izpostavljen zdravju skodlivim plinom (kratkotrajna izpostavljenost sicer naj ne bi povzrocala trajnejsih posledic). Zato je priporocljivo v rudniku nositi cez obraz ruto, a kmalu je zaradi napora in vrocine tako tezko dihati. Temeratura v rudniku obsega vse od mraza do skoraj neznosne vrocine. Zrak je poln prahu, ki ga vidis in predvsem cutis. V samih jaskih smo preziveli morda uro in pol do 2 uri. Po tem casu so nas pekla pljuca, vso pot nazaj smo kasljali. Se sedaj, vec ur po tem, me zaboli, ko globoko vdihnem. Misel, da nekateri tam prezivijo vec let, tudi desetletji, je naravnost grozljiva. Mnogokrat v rudnikih delajo tudi otroci, saj pravzaprav ni nobenega nadzora nad tem. Trenutno je najmlajsi rudar star 12 let.
To vsekakor ni ogled muzeja in oglede rudnikov agencije in vodici jemljejo izredno resno. Pred odhodom moras podpisati izjavo, da se tja podajas na lastno odgovornost, saj agencija in vodic ne moreta zagotoviti popolne varnosti (pobegli vozicki, padajoce kamneje...). Ko opozorijo, da ogled ni primeren za astmatike in ljudi, ki ne marajo majhnih prostorov, mislijo smrtno resno.
Vecina agencij nameni del prihodka rudarjem, ki kljub temu, da lahko, ce imajo sreco, zasluzijo stririkranik povprecne place v Potosiju, zivijo precej socialno tezko zivljenje. Za zdravstveno varstvo ni poskrbljeno, prav tako je slabo poskrbljeno za pokojnine in druzine umrlih rudarjev. Njihov prihodek je odvisen od tega, koliko rudnin jim je pripravljen odstopiti Tio.
Tudi nas vodic je bil 8 let rudar v rudnikih nad Potosijem. Imel je neverjetno sreco, da je nasel sluzbo najprej kot pomocnik vodica, nato pa se je z znanjem anlescine prebil do dela vodica. Razlog, zakaj se je odlocil za to delo, je, kot sam pravi, da je zdravje precej bolj pomembno od morebitnega glavnega dobitka v jaskih rudnikov.

Vsem priporocam ogled filma A devil's miner, dokumentarnega filma o rudarjih Potosija, ki se osredotoca na zgodbo 14-letnega decka, ki ze 4 leta dela v rudniku. Film zelo dobro prikaze vsakdan tega dela, ki je verjetno res zelo blizu pekla in Pekla, ce ta obstaja.