Po Tupizi sem se vrnila v La Paz, kjer sem se nekoliko spocila in nakupila se nekaj nepotrebnih stvari. Tokrat sem mesto videla v nekoliko drugacni luci. Niti ne vem, zakaj, morda ker sem tokrat poiskala hostel nekoliko ven iz klavstrofobicnega centra.
Sicer pa sta v La Pazu dve stvari, skoraj enako razvpite, mimo katerih ne mores, ce se v mestu ustavis za vec kot nekaj ur. Prva je zapor San Pedro. San Pedro je nekaksna glavna in zelo neuradna znamenitost La Paza. Ne gre namrec za Alkatraz, San Pedro je se delujoc zapor. Pojma nimam, kdaj ali kako se je pravzaprav vse skupaj zacelo, a danes se precej turistov odpravi na te popolnoma neuradne oglede zapora. Ne le neuradne, celo ilegalne. Ogledov seveda ne organizirajo uradne agencije, temvec ponavadi pazniki v sodelovanju s samimi zaporniki. V cem je pravzaprav problem? Poleg tega, da ni legalno, ti nihce ne more zagotoviti varnosti znotraj zapora. Ker se vlada trudi omejiti te ekskurzije, so omejili obiske za zapornike, kar je prizadelo svojce le teh. Kljub vznemerljivosti, zaradi stevilnih razlogov se, ce vas pot zanese v La Paz, temu ogledu na dalec izognite!
Druga razvpita institucija celotne regije pa ima precej bolj ljubko ime: Loki. Gre za verigo hostlov, ki so jih ustanovili backpackerji sami. Loki seze s svojimi lovkami od Mancore na severu Peruja do La Paza in slovi kot najbolj party hostel dalec naokoli. V primeru, da na potovanjih radi vidite cim manj, popijete cim vec piva v druzbi s celega sveta, le z drzave v kateri ste, ne, nosite trapaste majice z motivi lokalne pijace in hkrati trdite, da ne marate "skomercializiranih" krajev, well, potem je Loki pravi hostel za vas. V vsakem nasprotnem primeru obstaja precej drugih hostlov, tudi takih bolj druzabne narave. (Tudi novovalovski backpackerji, ki jih je J amerika in Tajska polna si zasluzijo svojo kritiko, a o tem kdaj drugic, od doma.)
Iz La Paza sem se napotila na dolgo voznjo v Limo, ki se je izkazala za daljso, kot sem pricakovala. Malo cez mejo, nekaj minut iz Puna se je pot zacasno koncala zaradi cestne blokade. Tina, dobrodosla v J Ameriki! Avtobus se je vrnil v mestece ob meji in cakali smo. Denarja za vozovnico nisem dobila nazaj, zato mi druga ni preostalo. Vendar je bilo po 2 dneh dovolj. S uciteljico iz Lime sva se sami odpravili nazaj v Puno. Tam so uredili obvoz cez skoraj neobstojeco cesto po okoliskih hribih. Nabasali so nas v star avtobus, ki si je ze v stratu zasluzil aplavz, ko ga je soferju po nekaj minutah le uspelo vzgati. Proti pricakovanjem je zmogel pot, ki bi lahko konkurirala tisti, prevozeni s terencem po salarju in v Juliaci na drugi strani blokade so nas vkrcali n pravi bus za Limo. Koncno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar