Favela objemov

Morda je nekoliko kriva poklicna deformacija, a podobne zgodbe me vedno najdejo. Tokrat sem imela priloznost videti drugacno Limo, Limo, kot jo pravzaprav zivi na tisoce in stotisoce prebivalcev tega mesta.

Liz, uciteljica, ki sem jo spoznala med nesrecno cestno blokado, dela za cerkeveno organizacijo v revnem okolisu na obrobju Lime. Povabila me je k sebi, saj sem imela do odhoda avtobusa za Trujillo celo popoldne casa. Vzela me je s sabo na obhod po revni cetrti okolisa, kjer zivi. To je nekaksna favela, barkarsko naselje, zgrajeno na pescenih pobocjih zunanjega roba Lime. Hise so zgrajene iz cesarkoli pac ljudje najdejo. Elektriko vecina his sicer ima, a na crno, preko javne razsvetljave. Vecina his nima ne vode, ne kopalnice. Ker so hise zgarjene na pescenih pobocjih, verjetno v casu mocnega dezja precej his odnese. Na obrobju naselja je sola, a veliko otrok je ne obiskuje, saj sola stane, njihovi starsi pa nimajo denarja niti za osnovne potrebe. Tako je tem otrokom pravzaprav nemogoce izstopiti iz tega zacaranega kroga revscine.

Spoznala sem druzino, mati, ki zivi s svojimi hcerami in njihovimi hcerami. V druzini ni moskega oziroma oceta, kar je v Peruju pogost pojav. Ocetje svoje druzine zapustijo ali pa se odpravijo iskati delo dalec stran. Ena izmed hcera je hendikepirana, saj ne more hodit. Kvalitetna terapija seveda stane prevec. Za zasluzek plete kape in njena mati jih prodaja na trznici. Hci njene sestre je gluho-nemo slepa. Puncka je stara kaksna 4 leta in ni in verjetno tudi ne bo nikoli videla primerne terapije, ce ta v Peruju sploh obstaja. Dekletce cele dneve tako prelezi v svoji sobici, popolnoma odvisna od pomoci matere in babice.

Ljudje nimajo denarja za zdravnika, niti za zdravila. Zanasajo se na tradicionalno medicino, dokler ni prepozno.

Kar pa me je med vsemi temi zalostnimi zgodbami najbolj presenetilo, je bil topel sprejem. Prav vsi so me sprejeli neverjetno odprtih rok, kljub skromnemu domu. Prav vsak me je toplo objel, otroci so bili objemov se posebej veseli. Ti ljudje pravzaprav nimajo nicesar, prav nicesar ne pricakujejo in ze stisk roke in spodbudna beseda jim pomeni neverjetno veliko. Ta cloveska toplina, ki je sevala iz domov barakarskega naselja, me je neverjetno ganila.

Edini, ki se trudijo izboljsati zivljenja prebivalcev favel, so redke cerkvene organizacije. A pomoc le teh je omejena, tako financno kot s tem, da je vezana vecinoma na obiskovanje cerkve. Malo nevladnih organizacij se potrudi priti do favel. V Juzni Ameriki je sicer zelo razvito turisticno prostovoljstvo. Mladi se na poti cez kontinent za manj ali vec casa ustavijo, da bi pomagali v eni od stevilnih NVO. A te NVO ponavadi zrastejo v mestih po odmevnih katastrofah (kot je bil potres pred leti) in so - zal - velikokrat same sebi namen. Njihovi nameni so dobri in verjetno kljub stevilnim napakam vsaj nekaj pripomorejo k zivljenju prizadetega prebivalstva (in zivali, v nekaterih, zelo priljubljenih primerih). A ko vidis ljudi, ki zivijo v razmerah, kot so zgoraj opisane in ves, da so tam vedno, ze od nekdaj, ze pred, med po potresih, se vprasas, kje so vse NVO. So favele premalo zanimive za njih? Za mlade popotnike, ki seveda mislijo s svojim prostovoljstvom le dobro?