Kampala

Namenoma še nisem napisala nič o ogromnem skupku betona in prahu, imenovanem Kampala. Odločila sem se dati mestu čas, saj sem vedela, da bom tam preživela nekaj več kot le dan, dva.

Kampala je glavno mesto Ugande, le nekaj kilometrov od severne obale Viktorijinega jezera. Menda ima okoli milijon prebivalcev, nekaj več pravzaprav, ampak pri teh mestih ne moreš nikoli zagotovo vedeti. Razprostira se čez številne griče, ki mesto delijo na soseske. Te se širijo okoli živahnega, glasnega centra.

Večina ljudi, ki pripotuje v Ugando, zadrži sapo in zbeži iz Kampale takoj, ko je možno, kar naredi to mesto verjetno najbolj off the beaten track glavno mesto na svetu. Turistov ni najti na ulicah, niti v številnih mednarodnih restavracijah ali na kaotičnih tržnicah. Edini tujci, ki se v mestu zadržujejo, so zaposleni v katerem od mednarodnih podjetji, študenti na študijski praksi pri kateri od številnih nevladnih organizacij ali prostovoljci, ki so čez čas ugotovili, da Kampala ni tako zelo slabo mesto in ostali nekoliko dlje.

Prvi vtis pravgotovo ne more biti dober. Ulice so prašne, dokler se na nebu ne utrga tropska nevihta, tedaj se spremenijo v reko rdečega blata, ki ga za lepa ne spraviš z obleke. Promet je kaotičen in niti znotraj kaosa ni moč najti nobenega reda, kot je to ponavadi v tovrstnih kaotičnih mestih. Ob prometnih konicah se center duši v izpušnih plinih prastarih avtomobilov in avtobusov, zrak je zaradi onesnaževanja tako gost, da ga skoraj lahko okusiš.

Pravzaprav ne morem nasprotovati turistom, ki pobegnejo, takoj ko je možno.

Po povratku s safarija sem se nastanila v soseski Mengo, ki leži na griču zahodno od centra Kampale. Je pravzaprav dokaj tipična kampalska soseska, ne ravno elitna, ampak verjetno prav prijetna za živet za ugandske razmere. Po naključju so bile vse organizacije, ki sem jih obiskala v okviru svoje raziskave, prav v tem delu mesta, zato sem Mengo prehodila po dolgem in počez. Kar je pravzaprav v Kampali najbolj zanimivo, je podeželski vtis, ki ga dobiš, pa tudi če si le tri kilometre iz strogega centra. Glavna vpadnica, ki teče čez Mengo, je dokaj solidna cesta, a vse ostale prečne in vzporedne in diagonalne ceste, ki prepletajo sosesko, so le blatne poti, široke, a polne lukenj, ki se po dežju še poglobijo. Niti tiste ceste, ki premorejo asfalt, nimajo pločnikov. Pločniki so zunaj poslovnega dela Kampale neobstoječ pojem. Tako je hoja precej naporna, saj se ves čas spotikaš čez rdeče kupe zbite zemlje, občasne globoke jarke in luknje, blatne luže in kup smeti ob cestah. Pločniki seveda niti ne bi imeli smisla, saj kjer se že pojavi kak, ga za svojo vozno površino posvojijo boda-boda vozniki in tako pešci od njega spet nimajo pravzaprav nič, le zavede jih v popolnoma zmotno prepričanje, da so tam varni pred norimi vozniki.

Koze. Precej pogosti hišni ljubljenček v Kampali. Da, celo soseska tik ob centru mesta, kot je Mengo, je polna koz, ki se smukajo okoli hiš in blejajo na obiskovalce. To doda še en kamenček v mozaik podeželske slike milijonskega mesta.

Downtown Kampala leži na svojem lastnem griču in naokoli njega. Če vstopiš v mesto z zahodne smeri, te pozdravi imenitna mošeja, ki jo je v svojem času dal zgraditi zloglasni diktator Idi Amin. Amin je bil sin krščanske matere in muslimanskega očeta, a se je v Islam spreobrnil šele za čas svojega vladanja, kar je bila bolj kot osebna odločitev dobra politična poteza, saj je tako dobil močnega zaveznika v libijskem voditelju Gadafiju. Ta je tu še vedno velika zvezda, ljudje ga spoštujejo in Kampala je polna plakatov in napisov njemu v čast. Tudi časopisi veliko prostora namenjajo situaciji v Libiji.

Od mošeje se cesta spusti v dolino, kjer domuje največji kaos v centru Kampale. Tu so prostor našle lokalne in medkrajevne avtobusne postaje (teh je več in so pravzaprav nemogoče za razumeti) ter tržnica, kjer je naprodaj pravzaprav vse, kar bi lahko nekdo potreboval za preživetje v urbani džungli Kampale. Ko se prebijaš naprej, po hribu navzgor, se okolje počasi spreminja. Na nasprotnem koncu centra se odprejo široke avenije, pločniki (da, pločniki!), varni za pešce, zelenje in sodobna arhitektura. Tu kraljujejo najboljši hoteli, sedeži podjetji in organizacij ter dva velika nakupovalna središča, od katerih ima bolj priljubljen, Garden City, svoj kino kompleks. Garden City je pravzaprav kraj, kjer lahko naletiš na največ tujcev. S svojim generičnim izgledom, ki bi ga lahko postavil pravzaprav kamorkoli na svetu, ob bok kateremukoli nakupovalnemu središču v zahodnem svetu, najbrž nudi zavetje pred kulturnim šokom in domotožjem, ki ga povzroča Kampala tam zunaj. Le kratko vožnjo z boda-bodo naprej je imenitno golf igrišče, zapuščina iz imenitnejših kolonialnih časov.

To je bil moj svet prve štiri dni v Kampali.

Vendar če ostaneš v mestu dovolj časa, se ti odpre in te spusti vase. Spusti te do plasti pod hrupom in prahom in kaosom.

V hostlu, kjer sem bila nastanjena sem spoznala mladega, nadarjenega lokalnega umetnika, ki me je povabil v svoj atelje na severnem koncu mesta. Naslednji dan bi naj zapustila Kampalo, ampak sem se odločila, da en dan več ne bo preveč škodil mojemu načrtu. Zvečer se je v okviru nekega sejma odvijal koncert priljubljenega ugandskega glasbenika Maurica Kirye. Glasba, ki jo izvaja, je nekakšna mešanica jazza, hiphopa in vplivov afriške tradicionalne glasbe. Kirya je izredno karizmatičen in na njegovem nastopu je vladala posebna energija. Najstnice ga obožujejo in ni težko razumeti zakaj.

Po koncertu se je v enem od lokalov odvijala zabava ob skorajšnjem začetku festivala This is Uganda in moji novi družbi je uspelo, da so me prepričali, da se jim pridružim. Pravzaprav bi bil greh izpustiti petkov večer v Kampali. Kljub izpadom elektrike, ki pestijo celo Ugando, je uspelo organizatorjem zabave zadevo izpeljati z odliko. Pa tudi sicer, kdo bi se pritoževal ob dejstvu, da veliko pivo stane en evro.

Tako z mojim odhodom v soboto zjutraj ni bilo nič. Po prespanem dopoldnevu sem se odpravila na prizorišče prej omenjenega festivala, ki se je začel z nastopom mladih talentov v plesu, poeziji in glasbi. Na odru so se zvrstili vsi, od breakdancerjev do energičnih tradicionalnih bobnov, pospremljenih s pisanimi kostumi plesalcev. Moj novi prijatelj je na festivalu prodajal svoje izdelke, zato sem mu pomagala okoli stojnice. Njegovi prodajni hit so poslikave na majice, kape in celo čevlje.

V nedeljo smo skupaj urejali fotografije (in se ob mojih slovenskih windowsih in pripadajočih programih za urejanje fotografij učili Slovensko) in se zvečer odpravili na večerjo, saj je bil vendarle čas, da po dobrem tednu zapustim Kampalo.

Ko tole pišem ob zvokih Justina Bieberja, nekje jugozahodno od Kampale, v mestu Kabale, moram priznati, da se veselim povratka v mojo Kampalo. K mojim prijateljem, ki so mi predstavili drugo plat mesta, drugačen sloj tega kaotičnega mesta, k živahnemu kulturnemu dogajanju, ki ga premore le prestolnica, k adrenalinskim vožnjam z motorjem po luknjastih cestah naravnost mimo v prometnem zamašku stoječih vozil, k rdečkastemu blatu in kozam sredi mesta.

Nekje med nerodno vožnjo na motorju, z velikim nahrbtnikom na hrbtu, stiskajoč se za boda-boda voznikom in preprostim kosilom na tleh ateljeja s svojimi prijatelji ti Kampala zleze pod kožo.