Pot v Ashulio

Najbrz nikomur izmed vas ime Ashulia ne pove veliko. Pravzaprav ni razloga, da bi vam. Mnogi med vami so, sem prepricana, to ime, vede ali nevede, ze slisali, a je ime spolzelo mimo. Pa vendar, Ashulia je ime, ki bi moralo vsem nam nekaj povedati.

Ashulia je predmestje Dhake. Do tja iz sredisca mesta ne vozi noben direkten avtobus. Ce ti uspe prelisiciti gosti promet, te avtobus ob glavni medkrajevni cesti, ki nadaljuje proti severozahodu, odlozi po kaki uri voznje skozi tipicno bangladesko okolje. Ravna, poplavljena rizva polja in lene reke. Edino, kar v tej pokrajini  strli proti nebu, so visoki dimniki, ki se dvigajo nad tovarnami opek in skupaj z zimsko meglico, ki je sonce ne more prebiti, rise melanholicno podobo industrijskega Bangladesa.

Mesto je pravzaprav le nekaj vijugajocih, zbitih in prasnih ulic, po katerih zna biti tudi najkrajsa voznja z rikso precej neudobno dozivetje. Ulice so presenetljivo mirne, pravi kontrast Dhaki tam zadaj. Ob ulici stojijo cajnice in stojnice s prigrizki, kjer jedo delavci med odmori za malico. Mesto, ceprav le del ogromne  ljudozerske posasti, imenovane Dhaka, ima celo svojo specialiteto, ki je ne najdes nikjer drugje, posebno krhko testo, ocvrto in nato prelito s stopljenim sladkorjem. Ljudje se premikajo nekako pocasi, zamisljeno, nic drugace ni z vozniki riks ali redkimi motoriziranimi vozili. Celo ogromni tovornjaki, ki obcasno prihrumijo mimo, si zacuda ne lastijo ceste in uvidevno upocasnijo voznjo, ko naletijo na oviro ob cesti. Kaj kmalu si izven mesta in pot lahko nadaljujes med drevoredi in otroci, ki igrajo kriket med starimi, propadajocimi stavbami. Edine omembe vredne stavbe so mogocni betonski bloki z enolicnimi fasadimi ob glavni cesti proti Dhaki.

Nihce nikoli ne bi spoznal Ashulie, ce se ne bi tu 24. novembra lani zgodila tragedija. 

Banglades zal le redkokdaj pride v dnevne novice svetovnih medijev, pa se takrat ponvadi zaradi stvari, ki mecejo senco in ustvarjajo stereotipe o tej drzavi. Made in Bangladesh ali obsezna in kontroverzna tekstilna industrija je eden od teh stereotipov. Ze pred leti je Banglades zadela slaba publiciteta zaradi otroskega dela, ki se vedno ni redek pojav. Le da je po glasnem protestu svetovne javnosti, ki je pritisnila na korporacije, ta postal ocem bolj skrit, varen pred jeznimi aktivisti v nelegalnih tovarnah s se slabsimi pogoji dela. Verjetno se vsi zavedamo, da so nasa oblacila sesita dalec stran od nasih oci v pogojih, v katerih sami ne bi na noben nacin zeleli delati. A kaj lahko storimo glede tega, skomignemo z rameni. Slabo placani delavci v Aziji, ki garajo v neustreznih (in zato cenejsih) pogojih zagotavljajo, da je cena nasega H&M puloverja konkurencno nizka. Da, H&M ima eno od svojih tovarn v okolici Dhake. Standardi v tovarni ustrezajo vsem primernim predpisom, a kaj, ko so ti v Bangladesu tako nizki. Prepoved otroskega dela je bila le kaplja v oceanu. Place delavcev so mizerne, delajo 10 ur na dan, sest dni na teden v vecih smenah in varnostni pogoji so slabi, preslabi. Kot je pokazala Ashulia.

Oblacila, ki nastajajo v teh tovarnah, so namenjena izkljucno za zahodni trg. Tovrstnih stvari tu na trznicah, niti v trgovinah ne najdes. Preprosto ne sodijo sem. Le ljudje, ki nam jih zagotavljajo, nimajo od zahodno usmerjene izdelave, krojev, materialov... cisto nic. Vsemu temu dodati se zahodno normo clovekovih pravic bi stalo preprosto prevec. A kaj lahko storimo glede tega. Svoja oblacila imamo pac radi poceni...

Ashulia je eden izmed okolisev, ki zivi od tekstilne industrije. Vsa skupnost je zgrajena okoli enolicnih betonskih stavb, ki delujejo kot cloveska mravljisca. Tovarne so ponavadi obdane z visokim betonskim zidom in oborozenimi varnostniki. Ne marajo obiskovalcev, je tvoja prva misel. Ali pa zid preprecuje, da bi kaj odslo ven. V dveh izmed teh tovarn so nas obisk zavrnili, ces da ni v tovarni vodilnih, ki bi lahko odobrili nas ogled. Vecja izmed tovarn zaposluje na tisoce ljudi, ki so se v skupnost ob tovarnah priselili z vseh koncev drzave. Tekstilna industrija je del njihovega zivljenja in stevilna dejstva, ki zbujajo pomisleke na Zahodu, se ljudem, ki so vanjo neposredno vpleteni, ne zdijo sporna. Vecina ljudi na ulicah Ashulie bo kratko in skromno potrdila, da se jim tekstilna industrija zdi za Banglades nekaj dobrega. Nesrecam navkljub daje kruh mnozicam delavcev in njihovim druzinam.

Tazreen Fashion je bila tovarna, nekoliko odmaknjena od glavne ceste. Do tja vodi pot cez trznico in mimo preprostih his, kjer so morda ziveli delavci. Stavba stoji za zeleznimi vrati, ki danes ostajajo trdno zapahnjena; v ozki ulici, ki jo hladijo visoka drevesa, katerih veje segajo vse cez betonsko ograjo in so zacuda ostala neposkodovana. Delo tu je dobilo vec tisoc delavcev, cele druzine so hodile sem na delo. Kot stevilne druge tovarne, Tazreen ni sival za domac trg, temvec tuja podjetja, tudi velike korporacije. Sodelovanje s trgovsko verigo Walmart je bil razlog, da je nesreca odmevala v ameriskih medijih, od evropskih druzb pa je med drugim z njmi sodeloval tudi pri nas poznani C&A.

Kaj se je pravzaprav zgodilo v tovarni Tazreen Fashion tistega 24. novembra, najbrz ne bo nikoli popolnoma znano. Zgodbe in pripovedi ljudi so prevec zmedene in polne lukenj, da bi si lahko ustvaril nekaksen zakljucek. Uradni podatki so se mesec in pol po dogodku precej skopi. Pozno popoldne naj bi slaba elektricna napeljava sprozila pozar v pritlicju vecnadstropne stavbe. Pozar se je hitro razsiril in zaradi pomanjkanja zasilnih izhodov ujel stevilne delavce v notranjosti stavbe. Po uradnih podatkih naj bi v pozaru umrlo okoli 130 ljudi, deset od tega zaradi skokov skozi okna v cetrtem nadstropju. Razen dveh varnostnikov in treh nadzornikov, so bile vse zrtve navadni delavci.

Ljudje ti bodo povedali, da skoraj nic od uradne razlage ni res.

Stavba stoji tam kot nekaksen okostenjak. Sivi beton je pocrnel od dima, stekla na oknih so razbita. V nadstropjih, s katerih so ljudje v obupu skakali skozi okna, jim je uspelo odlomiti zelezne resetke, ki jih najdemo na prav vseh oknih v Bangladesu. Od tovarne se cez ozko dvorisce siri vonj po zoglenelem materialu. Ko stojimo pred zidom, se okoli nas kmalu nabere nekaj radovednezev. Povprasamo, ali lahko vstopimo v tovarno. Ena od zensk, ki nas opazujejo z varne razdalje, potrka na zelezna vrata. Najprej se odpre majhno okno, nato se majhna vrata. Mlad varnostnik nam pomaha, naj vstopimo. Ob strani na dvoriscu se vedno lezi kup pozganih ostankov blaga. Neprijeten vonj je vse mocnejsi, z vsakim korakom cez ozko dvorisce. Ko negotovo stojimo na pragu glavnih vrat, v nas udari mocan obcutek brezizhodnosti, ki so jo morali cutiti delavci, ujeti v stabi. Tla so posuta z zgorelimi ostanki, crne stene pogoltnejo se tisto malo svetlobe, ki jo prodre skozi majhna, od dima potemnela okna. Na vsaki strani dolge hale vodijo stopnice v prvo nadstropje. Na enem koncu visi gola zarnica, ugasnjena, najbrz v pomoc preiskovalcem. Vzamem fotoaparat in zacnem slikati, ceprav ni nic. Prav nic ni razen kupa pepela in pocrnelih sten. Previdno stopam dlje od vhoda v notranjost tovarne. Navdaja me obcutek, da ne smemo biti tukaj. Namenim se proti stopnicam, a me zacne prevzemati tesnoba. Ko ravno razmisljam o pepelu in nerazpoznavnih crnih gmotah, cez katere stopam, se od zunaj zaslisi oster glas. Nekdo, verjetno nadrejeni mlademu varnostniku nam jezno ukaze, da odidemo. Skoraj oddahnem si, ko zapuscamo temno jamo in se cez dvorisce odpravimo mimo jeznega varnostnika skozi kovinska vrata spet na ulico. Vrata se za nami s tleskom zaloputnejo. Imeli smo neznansko sreco, da smo imeli teh deset, petnajst minut znotraj tovarne.

Ljudje, ki se naberejo okoli nas, nam z vso vnemo razlagajo, kaj se je po njihovo v resnici zgodilo. Najprej odlocno povedo, da je uradna stevilka smrtnih zrtev preprosto napacna. Stevila, ki jih prebivalci navajajo, se giblje precej vise od dobrih sto. 800 do celo 1000 ljudi naj bi po njihovo vzel pozar v Tazreenu. Prav tako nihce ne verjame, da je bil pozar nesreca. Vecina ljudi je prepricana, da je bil pozar podtaknjen. Lastnik naj bi ga podtaknil, da bi dobil denar od zavarovalnice, saj naj ne bi imel denarja za placila delavcem. In po njihovih besedah vec ljudi, kot umre, vecja je vsota, ki jo prejme od zavarovalnice. Nekateri so sli celo se dlje in trdili, da so lastnika videli oditi tik pred pozarom. A drugi trdijo, da tisti dan nobenega od vodilnih ni bilo nikjer blizu tovarne. Vrata so bila v casu pozara zaklenjena, se izvemo, in nikoli prej niso bila. Zakaj je temu tako? Zgodba, ki nam jo uspe iz pripovedovanj sestaviti, gre nekako tako: ko je v pritlicju izbruhnil pozar, se je vest o tem razsirila v zgornja nadstropja. V vsakem nadstropju je bil varnostnik, ki je delavcem ukazal, naj ostanejo na mestih, sami pa so odsli pogledat, ali je v resnici pozar. Ko so odsli v spodnja nadstropja, so zaklenili vrata, ki so med vsakim od nadstropji, domnevno zato, da ne bi ljudje kradli oblacil. A niso se vec vrnili, da bi vrata odklenili, razen enega varnostnika, ki se je vrnil, da bi poiskal svojo zeno in tako tudi sam umrl v pozaru. Nekaj ljudem se je uspelo resiti skozi okna na juzni strani, kjer je bil postavljen oder zaradi pleskanja stene. A tudi na tej strani so bile na oknih resetke, kar je ljudem onemogocalo izhod.

Ljudje so zelo glasni v svojih razlagah dogodka. Zanj krivijo lastnika in varnostnike, ki jim tudi sodijo. A ko smo jih vprasali, kaj si zelijo, da se zgodi, je med mnozico zavladala tisina. Po kaki minuti razmisleka eden izmed moskih le odvrne, da si zelijo, da krivce obsodijo. Presenetljivo malo zelje po pravici so pokazali. Zakaj je ne zahtevajo? Zakaj nihce niti ne ve, kje je lastnik tovarne in kaj se z njim dogaja? Nihce resnicno odlocno ne zahteva odgovorov, vse kar vedo, pravzaprav vedo iz medijev. Ce bi hoteli oditi v Dhako in zahtevati svojo pravico, bi policija grobo posredovala, to so nam zagrozili, pove nekdo in ostali prikimajo.

Pozar je gotovo grobo posegel v skupnost. Stevilne druzine so v zalosti odsle nazaj v svoja mesta in vasi. Trgovine in njihovi nekdanji domovi samevajo. Vsake toliko zalosten obraz v mnozici pove, da je izgubil bliznjega.

Ashulia je mesto, ki bi ga morali poznati. Ashulio in stevilna druga mesta sirom Bangladesa. Morda imamo svoja oblacila res radi poceni, a najmanj kar lahko storimo je, da pomislimo, od kod so prisla. Tragedija tovarne Tazreen je le praska na povrsini problematike ogromne tekstilne industrije v Bangladesu, ki skupno zaposluje vec ljudi kot je prebivalcev Slovenije.

Nekoc je tovarna Tazreen zaposlovala stevilne ljudi iz skupnosti v predmestju Dhake, danes pa je le se opmnik, da je nekaj hudo narobe s stanjem v tekstilni industriji Bangladesa.

Pred tovarno so se vedno ostanki blaga, ki bi naj postali oblacila, namenjena zahodnim trgom. "Delavci ne dobijo nic od cene, ki jo placate za oblacila," izpostavi ocitno dejstvo eden izmed nasih sogovornikov.

Mnozica, ki se je nabrala okoli nas pred tovarno, je zelo zavzeto delila svoje teorije, stevilne med njimi so mejile na teorije zarote, a kljub zavzetosti se zdi, da odgovorov v resnici ne bo zahteva nihce.

V tovarni je po besedah ljudi izgubilo zivljenje vec sto ljudi. Kaj tocno se je zgodilo, morda ne bo nikoli znano. Se bolj zalostno pa je, da verjetno ne bo epiloga, ki bi pomagal podobne zgodbe preprecevati v prihodnje.

Nesrece in pozari so zaradi slabih varnostnih pogojev v tekstilnih tovarnah stalnica, a ni videti, da bi se razmere v prihodnje kaj izboljsale.

Zogleneli ostanki blaga so vse, kar je ostalo za zidovi tovarne. Okoliski prebivalci so nas odpeljali v majhno pisarno, kjer nam je eden izmed fantov pokazal posnetke s kraja pozara, ki jih je posnel s kamero na telefonu. Zelo nazorni posnetki so prikazovali vse od pozara, odstranjevanja zoglenelih trupel do protestnih shodov mescanov nekaj dni po pozaru.