Ali namen res šteje? Pomisleki o prostovoljskem turizmu

Že nekaj let je praksa, da si številni mladi, posebej je ta ideja razširjena v anglo-saksonskem okolju, pred, med ali po šolanju vzamejo takoimenovno "gap" leto. V tem letu poskušajo pridobiti nove in predvsem drugačne izkušnje, ki jim tako ali drugače koristijo v nadaljnjem življenju. Mnogi to leto izkoristijo za potovanje po svetu in spotoma opravijo še nekaj prostovoljnega dela. Prostovoljstvo je dober način, da svoje potovanje poceniš, saj so prostovoljci velikokrat nastanjeni pri lokalnih družinah, naučiš se lahko lokalnega jezika in spoznaš pristno življenje dežele. Hkrati pa narediš nekaj dobrega in se konec koncev zato tudi sam bolje počutiš. Ampak ali je to delo resnično tako dobro? Ali morda lokalni skupnosti prinese celo več škode kot koristi?

Zaradi naraščajočega povpraševanja po prostovoljstvu v državah v razvoju v zadnjih letih agencije, ki ponujajo posredovanje med posameznikom in lokalno organizacijo, rastejo kot gobe po dežju. Tudi samih organizacij v lokalnem okolju je več. Prostovoljski turizem je zato postal velik posel, komercialno naravnan posel, katerega glavni cilj je predvsem finančni. Mladi turisti so pripravljeni plačati različne vsote tem agencijam, ki jim v zameno ponujajo avtentično izkušnjo dežele in predvsem igrajo na noto sočutja pri bogatih, privilegiranih zahodnjakih. A zdi se, da se je kljub pomoči revnim državam, ki drvi z vseh koncev sveta, glavni namen prostovoljstva v lokalnih skupnostih izgubil. Organizacije se včasih zdijo celo same sebi namen.

NOVODOBNI KOLONIALIZEM?

Na svojem potovanju po Južni Ameriki sem srečala več prostovoljcev, ki so delali pri znani organizaciji, ki deluje v mestu Pisco na jugu Peruja. Pisco je bil pred leti razdejan v uničujočem potresu in mesto si še do danes ni popolnoma opomoglo. Omenjena organizacija je nastala z namenom pomagati tamkajšnji skupnosti pri spopadanju s posledicami potresa. Glavni namen je pomoč pri obnovi infrastrukture kot tudi programi v sami skupnosti (učenje angleščine, aktivnosti za otroke). Ponujajo različne programe za popotnike, ki se ustavijo pri njih. Trajanje prostovoljnega dela je karkoli med nekaj dnevi in nekaj meseci, poč odvisno od tega, koliko časa je prostovoljec pripravljen vložiti. Prostovoljcem za določeno plačilo pripada soba v hiši v lasti organizacije.

Pred kratkim je vodenje organizacije prevzel nov vodja iz Evrope. Ob prihodu ni znal špansko in se po besedah prostovoljcev v svojem enoletnem mandatu ni bil niti pripravljen naučiti. Ob stikih z lokalnimi partnerji ali uporabniki je imel ob sebi prevajalca. Domačini pravzaprav niti ne vedo, kaj organizacija počne in to kljub temu, da bi naj bila tam za njih. Mnenje o tej organizaciji je, da se mladi iz vsega sveta pridejo v Pisco predvsem zabavati, hiša v kateri živijo pa je hotel za tujce. Ob takem odnosu organizacija-skupnost se postavi vprašanje, kaj je pravzaprav tisto, kar organizacija doprinese skupnosti. Kako jih vključi v svoje delo, kar bi moralo biti ključno? Ali jih skupnost sploh hoče v svoji bližini? So bile pred vzpostavitvijo programov sploh izvedena kakšne študije o potrebah in željah lokalnih ljudi? Se sploh izvaja kakšna evalvacija programov?

Ian Birrell v svojem članku v The Guardianu sodobni razcvet prostovoljstva primerja s kolonializmom. Pri vključevanju v tovrstne programe bi naj šlo bolj za potešitev svoje slabe vesti kot resnično željo pomagati afriškim sirotam. Tako zahodna mladina dere v države v razvoju in kot že tolikokrat poprej v zgodovini kljub dobremu namenu skupnosti bolj škodi, kot koristi.

Še en, precej debatiran primer tega kolonialističnega načina razmišljanja so popularne posvojitve otrok iz držav v razvoju, ki se jih kot po tekočem traku poslužujejo nekatere zvezdnice.

PROBLEM PLAČLJIVEGA PROSTOVOLJSTVA KOT NAČINA FINANCIRANJA PROGRAMOV

Ne le organizacije, ki posredujejo pri nameščanju prostovoljcev v programe, tudi lokalne organizacije so ugotovile, da se da s sočutnostjo zahodnih turistov zaslužiti. Pa naj gre zaslužek mimo uporabnikov v zasebne žepe ali pa ga vsaj delno uporabijo za delovanje programa. Na prvi pogled se druga možnost pravzaprav sploh ne zdi sporna: zakaj si ne bi organizacije v državah, kjer praktično ni vladnega denarja za socialne programe, pomagala na tak način? Ne le pri pomanjkanju finančnih sredstev, tudi pomanjkanje osebja je lahko velik problem in poskušajo le-tega rešiti z namestitvijo prostovoljcev za različno časovno obdobje. A ker so organizacije tako odvisne od prostovoljcev in njihovega denarja, mnogokrat namenijo več skrbi, energije in konec koncev denarnih sredstev za zadovoljitev potreb in želja prostovoljcev kot prvotnim ciljem organizacije. Številni programi v zameno za plačilo ponujajo prostovoljcem poleg dela tudi številne prostočasne aktivnosti in vodene oglede. In ker je potreba po prostovoljcih velika, so pripravljeni znižati minimalne standarde, ki bi se jih pri sprejemanju prostovoljcev v dobro svojih uporabnikov morali držati.

Eden od teh standardov je usposobljenost prostovoljcev. Prav vsak je primeren za vsako delo, ne glede na to, ali ima v resnici kompetence za delovno mesto, ki ga - sicer prostovoljno - opravlja. Sami si nikakor ne moremo predstavljati, da bi svoje otroke prepustili slabo usposobljenim skrbnikom. Zakaj si tega ne moremo predstavljati za otroke iz držav v razvoju?

Prostovoljni projekti so ponavadi vzpostavljeni v revnih skupnostih, kjer sta brezposelnost in revščina visoki. Med tem, ko prostovoljci od drugod za hrano in prenočišče opravljajo neko delo, bi prav gotovo v teh revnih skupnostih našli domačine, ki bi delo opravili za enako plačilo.

Števili prostovoljci se ustavijo le za kratek čas in čez nekaj tednov organizacijo zapustijo z mislijo o pozitivnem prispevku, ki so ga pustili za sabo. A študija, ki so jo izvedli v afriških sirotišnicah, kaže drugačno sliko. Prostovoljci, ki v programu delajo le kratek čas, lahko naredijo za otroke več škode kot koristi. Raziskave psihičnega razvoja otrok so pokazale, da se otroci, ki odraščajo v institucijah, veliko bolj navežejo na vsakega odraslega, s katerim imajo stik, medtem ko se otroci, ki odraščajo v družinskih skupnostih, tesno navežejo le na starša in bližnje sorodnike, do neznancev pa so bolj zadržani. Prostovoljce v sirotišnicah spodbujajo, da stkejo z otroci čim bolj pristen stik. Otroci se nanje močneje navežejo, kot se otroci zunaj institucionalne oskrbe in vsakič, ko jih prostovoljec zapusti, da se vrne domov, ponovno čutijo stisko odtujitve. Starega prostovoljca nadomesti novi in krog se vedno znova ponavlja ter tako škodi otrokovemu psihosocialnemu razvoju. Ta problem je še posebej viden pri zelo majhnih otrocih.

Za otroka je najboljša oskrba v družini. Veliko otrok v južnoafriških ali kamboških sirotišnicah ima vsaj enega starša ali druge še živeče sorodnike. A ker so sirotišnice v zadnjem času zelo donosen posel, veliko tovrstnih sirotišnic pa niti ne deluje legalno, ni posebnega interesa, da bi se za otroke poskrbelo zunaj zidov institucij. Mar ne bi bilo smiselneje denar porabiti za pomoč družini, da bi lahko za otroka poskrbela?

PREDLOGI

Prostovoljec bi moral dobro premisliti, preden se zaveže nekemu programu. Žal le misliti dobro ni dovolj. Čeprav je prostovoljski turizem odličen način, kako določeno državo spoznati nekoliko drugače kot le preko standardnih turističnih ogledov, se moramo zavedati, da bi naj bil glavni namen vedno nekaj prinesti skupnosti ali posameznikom. Tega pa ne moremo brez sodelovanja same skupnosti tako pri načrtovanju kot izvedbi. Naš cilj naj bo, da nas skupnost nekoč ne bo več potrebovala.

• Prostovoljci naj bodo za svoje delo ustrezno usposobljeni in njihove kompetence naj se vnaprej preverijo
• Prostovoljci naj se zavzemajo, da bodo svoja znanja predali skupnosti in tako delali na tem, da skupnost ne bo večno odvisna od kolonialistične dobrodelnosti
• Prostovoljci naj preverijo organizacijo, preden z njo sodelujejo
• Nič ni narobe s plačljivimi programi, če se le sredstva transparentno porabijo. Prostovoljci naj si sami krijejo stroške namestitve, hrane in prostočasnih dejavnosti
• Prostovoljci ne smejo zasedati delovnih mest lokalnemu prebivalstvu
• Kratkotrajni prostovoljski programi naj bodo dovoljeni le tam, kjer je to smiselno in ni škodljivo za uporabnike
• Prostovoljec naj se o organizaciji in problemu, ki ga obravnava pozanima že pred priključitvijo programu. Program naj bo resnično zastavljen na način, da bo koristil ljudem, ki jim je namenjen, skupaj z njimi.

DODATNO BRANJE

• Jane Nethercote:Responsible volunteering: things to know before you go (Lonely Planet)
• Ian Birrell: Before you pay to volunteer abroad think of the harm you might do (The Guardian)
• HSRC: Inside the thriving industry of AIDS orphans turism
• Muzi Muhale: Code of Good Practice Responsible Volunteering in South Africa