Zadnji dnevi

... Ko sem stala pod zasilno streho nekakšnega avtobusnega postajališča, so moje misli intenzivno obdelovale možnost, da se preprosto obrnem, ujamem avtobus nazaj proti Loji in še isti dan mahnem na perujsko obalo. V Vilcabambi, majhni vasici med zelenim hribovjem, uro stran od Loje, je namreč lilo kot za stavo in ni bilo videti, da bo kdaj kmalu prenehalo. Bil je že 18. december in zadnjih nekaj dni, preden bi se morala vrniti v Limo, nikakor nisem hotela preživeti sredi deževne dobe iz nočne more. Sredi globokega premlevanja možnosti, ki je bilo v resnici bolj obupano čakanje, da se nekaj - po možnosti sonce - vendarle zgodi, je ob meni ustavil prijazen voznik in mi ponudil prevoz. Tako sem se odločila, da dam vasici, za katero je moj rešitelj zatrdil, da je popolnoma drug svet, kljub vsemu možnost.

Hotel Izhcayluma je par kilometrov nad vasjo in se hvali, da je resort za backpackerje. Soba v prostornem dormu, ki je najlepši, kar sem jih do sedaj videla, stane sicer $10 na noč, vendar je vredno vsakega centa. Šele zjutraj, ko sem se prebudila v sončno in toplo jutro, sem ugotovila zakaj. Hišice stojijo v urejenem, zelenem vrtu, center katerega je bazen v podobi lagune. Razgled z odprte restavracije na dolino je pomirjujoč. Da, pomirjujoč. To je pravzaprav beseda, ki opiše Vilcabambo in njeno okolico. Dolina je sicer (ne ravno znanstveno dokazano upravičeno) znana po tem, da veliko prebivalcev doživi stoti rojstni dan. In ni si težko predstavljati, da je zgodba o stoletnikih, ki je bila pred leti objavljena v Reader's Digest, resnična. Čist gorski zrak, zelenje in umirjeno življenje ti najbrž dodajo nekaj dni na življenjskem koledarju.

V dormu sem spoznala tudi nekaj prijetnih ljudi, s katerimi smo večere v baru preživljali ob igranju kart. Izkazalo se je, da se jih večina odpravlja za prihajajoče praznike v perujsko Mancoro, trije celo z istim avtobusom do Piure kot jaz.

Vreme je naslednje 2 dni zdržalo in tako sem si privoščila še izlet na konjskem hrbtu in nekaj malega trpljenja na ležalniku ob bazenu.

In tako je prišel dan, ko se je bilo treba posloviti tudi od Ekvadorja. Na nočnem busu sem še tretjič prečkala perujsko mejo in pot smo nadaljevali do mesta Piura, od koder sem imela namen počakati na večerni bus do Lime. A Piura se je izkaza za grdo, prašno mesto in ideja, da 10 ur čakam na prevoz na jug, mi ni bila niti najmanj všeč. In tako sem v nekaj sekundah sprejela odločitev in se pridružila sopotnikom iz Vilcabambe na poti v le štiri dolge ure oddaljeno sončno Mancoro. Odločila sem se sprehoditi po plaži in nato od tam poiskati bus do Lime. Čakati v Mancori se je zdelo vsekakor bolje od čakanja v Piuri. Seveda, še preden nas je razmajan bus odložil na severnem koncu mancorske Panamericane, sem vedela, da se bom prijavila v hotelu. Do leta domov sem imela še 3 dni in zakaj hiteti v Limo, če pa sem lahko še nekaj dni na počitniškem zraku? Tako sem se naužila še zadnjih morskih valov in zabav v decembrsko vzdušje prebujene Mancore, preden sem se 23. podala na neskončno vožnjo proti perujskemu glavnemu mestu.