Božični večer sem preživela v Limi, ob prijetnem klepetanju s popotniki s celega sveta. Vreme je bilo toplo, prav takšno, kot sem si ga za božične praznike vedno želela. V deželi, kamor sem si vedno želela potovati.
Naslednji dan me je čakal let domov, vedno najbolj osovražen del potovanja. Ko se odpravljaš na potovanje, te vedno nekje stiska, nekaj običajne popotniške treme, nekaj pričakovanja. Ko odhajaš domov je ta občutek precej, precej bolj turoben. Več sopotnikov je že izreklo ta stavek in sedaj ga bom zapisala: Potovanje te zasvoji. Preprosto kar nadaljeval bi, šel dalje in dalje. Čile. Argentina. Brazilija. Preko mej, ki si jih prvotno zastavil. A sedež na letalu te čaka, da te odpelje stran od tvoje droge.
Ko čakaš, da se vkrcavanje na letalo začne, nehote pomisliš, kje si bil toliko in toliko dni, tednov in mesecev nazaj, ko si šele začel s popotovanjem. In pomisliš na vse kraje, ljudi in doživetja. Kar je bilo 10 tednov nazaj le golo pričakovanje, je sedaj spomin. Del tebe, ker mraz Uyunija ne gre iz tvojih kosti. Trenutek, ko zreš dol na Machu Picchu se ne zdi več tako veličasten, ker je resničen. In ljudi, ki si jih spoznal na poti, pogrešaš prav enako, kot svoje prijatelje doma.
Nekateri ljudje preprosto ne sedejo več na sedež letala in ostanejo, ker najdejo svoj dom na drugem koncu sveta, na nekoč svoji sanjski popotniški destinaciji. Drugi pa nikoli ne nehajo potovati, ker je biti na poti njihov dom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar