V mojo glavo se je prikradla ideja. To ponavadi ne pomeni nič dobrega. Ali pač?
Vsi imamo svoje sanje, pa če se še tako slepimo, da živimo z nogami trdno na tleh. Živeti z nogami trdno na tleh seveda ni nič slabega, a zakaj ne bi tvegal? Zakaj ne bi na lep poletni dan legel na travnik in zaprl oči? Se spomnil vseh malih fantazij, ki smo jih vsi kot otroci gojili. Kaj vse smo želeli postati. Astronavt. Veterinar. Z Oskarjem nagrajeni filmski režiser. Čarobne zgodbe, ki smo jih brali. Pustolovščine iz daljnih dežel. Velike ljubezni. Kam vse to izgine, ko imamo končno sredstva in moč, da zaplavamo naravnost v sredino svojih sanj? Ko odrastemo? Biti z Oskarjem nagrajeni režiser terja več od običajnega poteka dogodkov: mladost, šola, študij, zaposlitev. Z vmesnimi postanki za bolj ali manj uspešne zveze, ena izmed katerih se konča z družino. 1,3 otroka. Lastniško stanovanje ali hiša. Pohištvo iz Ikee. Pes. Monotona služba. In ker od naših otroških sanj ni ostal niti S, raje rečemo, da sanjarjenje ni za nas, da v naš svet ne sodi. Le z nogami na tleh bomo prišli do nam ljubega življenja. V le-tega sodijo seveda bolj ali manj le zgoraj našteti elementi.
Novo leto 2013 bi dočakala v New Yorku, ker si ne morem zamisliti boljšega kraja za začetek svetovne odisejade. Pot bi nato vodila čez ZDA do zahodne obale, kjer bi se nadaljevala v Mehiko ter čez Honduras, Gvatemalo, Belize, Panamo, Morda Kubo in Male Antile do Kolumbije. Skok v Ande: Ekvador, obvezni Peru, Bolivija in Čile ter nato Argentina, morda Brazilija. Zadnji prihranki gredo za letalsko karto do Sydneya in potem s trebuhom za kruhom po Avstraliji in Novi Zelandiji. Ko si denarnica opomore spet na pot: preko Papue Nove Gvineje na Irian Jayo v Indoneziji, preko Molokov ter obisk prijateljev v Toraji na Sulawesiju in nato Kalimantan; od tam morda Malezija, po možnosti filipinski otok Palawan in od tam v Manilo. Morda pa iz avstralskega Darwina v Kupang na indonezijskem Timorju in čez Sumbo do moje ljube Kute na Lomboku ter nato Sumatra, Malezija, Filipini. Iz Manile skok v mesto templejev in kaosa, Bangkok, in let naprej v Burmo. Povratek nazaj v Bkk in preko severa Laosa na Kitajsko. Tu se pot spet razcepi: Čez južni del Kitajske do Mongolije in potem s Transibirsko železnico proti zahodu (možnost od Mongolije tudi nazaj na jug, smer Indija) ali pa naravnost čez Tibet in Nepal v ultimativno popotniško destinacijo - Indijo. Po več mesecih potepanja po tej ogromni deželi po kopnem preko Stanov v Evropo ali pa preprosto: na letalo in domov.
Predviden prihod domov nekje v poznojesenskih dneh 2014, torej po dobrem letu in pol.
Seveda so sanje nekaj čudovitega. A kot take jih lahko jemljemo le, če jih imamo namen tudi uresničiti. Drugače je bolje, da se ne slepimo z otroško sanjavostjo. Včasih to zahteva veliko odpovedovanja, prilagajana. Zgoraj opisana pot bi od sanjalca zahtevala veliko. Morda preveč. Sanjalec bi se moral namreč za 2 leti odpovedati največji razvadi: potovanjem. A misel na Veliko svetovno odisejado je za sanjalca mikavna, morda celo dovolj, da bi zdržal veliko preizkušnjo trdnosti duha. Ta preizkušnja pa se pri zbiranju finančnih sredstev šele začne.
Sanje... Zanimiva tvorba so sanje. Pa naj nosijo vesoljsko obleko ali rumen nahrbtnik.
Vsi imamo svoje sanje, pa če se še tako slepimo, da živimo z nogami trdno na tleh. Živeti z nogami trdno na tleh seveda ni nič slabega, a zakaj ne bi tvegal? Zakaj ne bi na lep poletni dan legel na travnik in zaprl oči? Se spomnil vseh malih fantazij, ki smo jih vsi kot otroci gojili. Kaj vse smo želeli postati. Astronavt. Veterinar. Z Oskarjem nagrajeni filmski režiser. Čarobne zgodbe, ki smo jih brali. Pustolovščine iz daljnih dežel. Velike ljubezni. Kam vse to izgine, ko imamo končno sredstva in moč, da zaplavamo naravnost v sredino svojih sanj? Ko odrastemo? Biti z Oskarjem nagrajeni režiser terja več od običajnega poteka dogodkov: mladost, šola, študij, zaposlitev. Z vmesnimi postanki za bolj ali manj uspešne zveze, ena izmed katerih se konča z družino. 1,3 otroka. Lastniško stanovanje ali hiša. Pohištvo iz Ikee. Pes. Monotona služba. In ker od naših otroških sanj ni ostal niti S, raje rečemo, da sanjarjenje ni za nas, da v naš svet ne sodi. Le z nogami na tleh bomo prišli do nam ljubega življenja. V le-tega sodijo seveda bolj ali manj le zgoraj našteti elementi.
Novo leto 2013 bi dočakala v New Yorku, ker si ne morem zamisliti boljšega kraja za začetek svetovne odisejade. Pot bi nato vodila čez ZDA do zahodne obale, kjer bi se nadaljevala v Mehiko ter čez Honduras, Gvatemalo, Belize, Panamo, Morda Kubo in Male Antile do Kolumbije. Skok v Ande: Ekvador, obvezni Peru, Bolivija in Čile ter nato Argentina, morda Brazilija. Zadnji prihranki gredo za letalsko karto do Sydneya in potem s trebuhom za kruhom po Avstraliji in Novi Zelandiji. Ko si denarnica opomore spet na pot: preko Papue Nove Gvineje na Irian Jayo v Indoneziji, preko Molokov ter obisk prijateljev v Toraji na Sulawesiju in nato Kalimantan; od tam morda Malezija, po možnosti filipinski otok Palawan in od tam v Manilo. Morda pa iz avstralskega Darwina v Kupang na indonezijskem Timorju in čez Sumbo do moje ljube Kute na Lomboku ter nato Sumatra, Malezija, Filipini. Iz Manile skok v mesto templejev in kaosa, Bangkok, in let naprej v Burmo. Povratek nazaj v Bkk in preko severa Laosa na Kitajsko. Tu se pot spet razcepi: Čez južni del Kitajske do Mongolije in potem s Transibirsko železnico proti zahodu (možnost od Mongolije tudi nazaj na jug, smer Indija) ali pa naravnost čez Tibet in Nepal v ultimativno popotniško destinacijo - Indijo. Po več mesecih potepanja po tej ogromni deželi po kopnem preko Stanov v Evropo ali pa preprosto: na letalo in domov.
Predviden prihod domov nekje v poznojesenskih dneh 2014, torej po dobrem letu in pol.
Seveda so sanje nekaj čudovitega. A kot take jih lahko jemljemo le, če jih imamo namen tudi uresničiti. Drugače je bolje, da se ne slepimo z otroško sanjavostjo. Včasih to zahteva veliko odpovedovanja, prilagajana. Zgoraj opisana pot bi od sanjalca zahtevala veliko. Morda preveč. Sanjalec bi se moral namreč za 2 leti odpovedati največji razvadi: potovanjem. A misel na Veliko svetovno odisejado je za sanjalca mikavna, morda celo dovolj, da bi zdržal veliko preizkušnjo trdnosti duha. Ta preizkušnja pa se pri zbiranju finančnih sredstev šele začne.
Sanje... Zanimiva tvorba so sanje. Pa naj nosijo vesoljsko obleko ali rumen nahrbtnik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar