Narejeno v Bangladesu

Skupina devetih ljudi je bila tri dni ujeta pod rusevinami stavbe, med njimi devetnajstletno dekle, delavka v tekstilni tovarni, ki je se pred kratkim stala na tem mestu. V zepu, kjer so bili ujeti, so imeli na voljo nekaj vode, hrane in kisik, a ne prav dosti. Veckrat so slisali mehanicne zvoke resevalcev nekje za njihovo krsto iz cementa in zeleza, a so le ti vedno zamrli skupaj z upanjem na resitev. Kmalu so skoraj popolnoma obupali. Na listke papirja so napisali svoja imena in naslove in jih stlacili pod obacila, da bi svojcem olajsali identifikacijo njihovih trupel, ce jih kdaj najdejo. Po treh dneh so jih vendarle resili in  ker so preziveli, je dekle zgodbo kasneje v bolnisnici lahko zaupalo novinarjem lokalnega casopisa. Mnogi drugi svojih zgodb ne bodo nikoli povedali.

Sreda je bila soncen in soparen dan, vlaga v zraku se je ze nekaj dni stopnjevala proti nevihti, ki neznosen krog vrocine za nekaj ur prekine. Bil je drugi dan 36-urnega vsedrzavnega hartala, sklicanega zaradi tega ali onega razloga, od te ali one politicne skupine. Obicajen dan v Bangladesu. Potem pa se je zjutraj zrusila devetnadstropna stavba in pod sabo pokopala na tisoce ljudi.

V teh dneh se mi spomin veckrat vraca k nekemu dnevu, se enem obicajnem dnevu v Bangladesu, le manj soparnem, ko smo s prijatelji obiskali Ashulio, predmestje Dhake, kjer je konec novembra v sumljivih okoliscinah v pozaru umrlo vec kot sto ljudi, delavcev v se eni tekstilni tovarni. Le nekaj dni kasneje se je zgodna ponovila na drugem koncu mesta. Med pogovorom z okoliskimi prebivalci, nekaterimi med njimi delavci v zgoreli tovarni in svojci umrlih, smo razbrali dvom o uradni razlagi dogodkov. Ne le dvom, trdno prepricanje, da je bil pozar podtaknjen, delavcem pa je bila z zaklenjenimi vrati nastavljena past, namenoma ali nenamenoma. Uradne stevilke smrtnih zrtev niso niti slucajno prave, so nam povedali. Iz razlicnih ust smo slisali o 800 do celo vec kot tisoc umrlih. Nekaj pa je jasno, ne glede na govorice: delovni pogoji v tovarni so bili neprimerni, varnostni sistemi, neobstojeci pravzaprav, pa so ocitno zatajili. V tovarni ni bilo pozarnega alarma, niti pozarnih izhodov in izkusnje zadnjih dni iz mojega lastnega stanovanja mi pravijo, da so standardi gradnje precej pod nivojem zahtevane varnosti na Zahodu.

Savar je mesto na severozahodnem obrobju metropolitanske Dhake. Do srede ga je vecina ljudi poznala  po nekaksnem pomembnem drzavnem spomeniku. Zunaj Bangladesa ga ni poznal nihce, kljub temu, da je marsikdo nosil spominek iz tega kraja. Rana Plaza je bila stavba, ki je gostila nekaj tekstilnih tovarn, trgovin in banko. Na obicajen dan je tam delalo vec tisoc delavcev. V torek so stavbo evakuirali. Na enem izmed stebrov so namrec opazili razpoke. V sredo zjutraj so lastniki tovarn delavcem ukazali, naj se vrnejo na delovna mesta. Trgovine in banka so (verjetno predvsem zaradi hartala) ostale zaprtih vrat.

Po zadnjih podatkih je resevalcem izpod rusevin uspelo izveci krepko preko 400 trupel. Vec deset ljudi je bilo skoraj cudezno potegnjenih iz rusevin, a ta stevilka se z vsakim dnem zmanjsuje. Danes je verjetno zadnji dan, ko se iscejo prezivele. Verjetnost, da bi kdo prezivel brez hrane in vode, je z vsakim dnem manjsa. Ljudje s fotografijami v rokah obupano tavajo po prizoriscu, iscoc kakrsnekoli novice o svojcih, med trupli ali v bolnisnicah. Med tem jezne mnozice zahtevajo aretacije odgovornih, od lastnika stavbe do inzenirjev, ki so zgradili stavbo in jo potrdili kot varno. Svoje frustracije izrazajo z zaziganjem vozil in napadi na tekstilne tovarne, katerih lastniki delavcem niso odobrili prostega dneva, da bi se lahko udelezili protestnih shodov.

Pred nekaj dnevi sem na eni najvecjih mestnih trznic iz kupa oblacil na eni od stojnic izbrskala hlace pri nas zelo dobro poznanega in priljubljenega spanskega proizvajalca. Na vecini so sicer izdajalski nasitek odrezali, a na nekaterih je ostal in razkrival izvor oblacila. Ne gre za ponaredke, saj resnici na ljubo Zarini ponaredki v Bangladesu ne bi imeli posebnega smisla. Ta znamka je tu popolnoma nepoznana, saj nima svojih trgovin. Ima pa svoje tovarne. In obcasno se iz teh tovarn na lokalne trznice razlije nekaj kosov oblacil, ki se nekako izmuznejo strogemu nadzoru. V sali sem to poimenovala pravicna trgovina po bangladesko. Izhodiscna cena je bila 450 tak, kar je nekje 4 in pol evra, na koncu sem placala 350 tak. Prodajalec je bil mlad fant, presramezljiv, da bi mi izmeril obseg pasu za lazji nakup. Ko sem postavila ceno 300 tak, je odvrnil, da je to nabavna cena. Moje izkusnje z barantanjem mi pravijo, da sem, ne glede na to, kako poceni sem jo odnesla, hlace precej preplacala. 3 evre za hlace, ki bi v Sloveniji stale - recimo, ce poznam Zarine cene - vsaj 20 evrov in se to je bila cena precej napihnjena. Seveda to ni nic novega, boste rekli. Jasno je, da oblacila, ko dosezejo nase trgovine, izgubijo realno ceno. Jasno je tudi, da so izdelana za smesno nizko ceno, to ve prav vsak, ki se je kdaj jezil nad po dveh pranjih raztegnjenem kosu precenjenega oblacila nekega pri nas priljubljenega spanskega proizvajalca oblacil.

Kitajska v zadnjih letih postaja predraga. Stevilna podjetja svojo proizvodnjo selijo v Banglades, ki je zaenkrat se obcutno cenejsi. Tekstilna industrija zaposluje ogromno ljudi in je prisotna v vseh kotickih dezele. Daje kruh vsem slojem ljudi, od navadnih delavk za sivalnimi stroji do vodji tovarn v klimatiziranih pisarnah nekje v Gulshanu in tujim vlagateljem na poslovnih vizah z vseh koncev sveta, ki sodelujejo z bangladeskimi tovarnami. Pravzaprav tezko mine dan, ko ne srecas nekoga, vpetega v kolesje tekstilne industrije. Mladi nizozemski raziskovalci v iskanju drugacne zivljenjske izkusnje, ki raziskujejo zivljenjske pogoje delavcev, prijazna Filipinka na imigracijskem uradu, s katero se smejis obupni birokraciji, vodja tehnicnega oddelka tovarne, ki objokuje dejstvo, da se je moral v Banglades preseliti s Kitajske. Vse te svetovne tekstilne korporacije v Bangladesu nimajo svojih lastnih tovarn. Najemajo podjetja, ki potem v lokalnih tovarnah sivajo po njihovem narocilu. Pred casom se je za trenutek zbudila vest zahodnih potrosnikov in v jeznih kampanjah so s pritiski na korporacije zahtevali vecji nadzor nad tovarnami, v katerih nastajajo oblacila za svetovni trg. Ves ta bes, skupaj s trenutnimi (beznimi) protesti tu in tam po svetu, je pravzaprav le pesek v oci in dokazuje precej slabo poznavanje sirse slike problema.
Tu je, za zacetek, vprasanje otroskega dela. Vecje tovarne z mednarodnimi pogodbami si ne drznejo vec uporabljati otroske delovne sile (nekatere tovarne, med drugim zgorela tovarna v Ashulii imajo nad vhodi celo nalepke, ki to ponosno razglasajo), a to samo po sebi se otrok ni spravilo nazaj v sole in na otroska igrisca. Ce otroci niso smeli vec delati v velikih, legalnih tovarnah, so nasli delo v nelegalnih, s se slabsimi delovnimi pogoji, ali preprosto v drugi panogi. Boj proti otroskemu delu ni tako preprost, resitev ni le gola prepoved. Otroci, ki so prisiljeni delati, so v tem polozaju zaradi revscine in njihov, ce tudi mizerni, dohodek njihovi druzini morda pomeni razliko med polnim in praznim zelodcem, med zivljenjem na cesti ali vsaj pod streho borne barake. Zato je prepoved le prvi korak, ki mu mora slediti se precej naslednjih korakov, ce zelimo priti problemu do dna.
V indijski Kolkati sem obiskala mlado nevladno organizacijo, nekje sredi kaosa betonske dzungle. Ustanovitelj je bil mlad fant, mlajsi od mene, iz zvezne drzave Bihar, ki je pred manj kot letom dni zacel iz dobesedno nicesar. S prijateljem naju je sprejel v prostorih njihove organizacije, ki ni vec kot revna dvonadstropna stavba z nekaj okoliskimi barakami. Zacel je popolnoma sam in do sedaj pritegnil se nekaj somisljenjakov, ki prav vsi delujejo brez placila. Vsi so studentje, s predavnanji in popoldanskimi sluzbami, ki vmes najdejo cas za pomoc otrokom, ki so jih resili iz primeza revscine in otroskega dela. Otroke iscejo po restavracijah, cajnicah, ulicah, kjer delajo in poskusajo prepricati starse, da bi bla izobrazba za te otroke boljsa nalozba. Otroci zivijo v prostorih, ki jih s svojim lastnim denarjem najemajo zagnani clani organizacije, tam pridobivajo izobrazbo in bolj brezskrbno otrostvo. Ustaviti otrosko delo je glavni cilj organizacije.
Zahtevati, da so pogoji tovarn v skaldu z normativi v dezeli, kot je Banglades, je pravzaprav smesno. Ti normativi so namrec se vedno precej nizki. Pa se tiste, ki obstajajo, je lahko obiti s podkupninami. Ker velike tekstilne korporacije, katerih oblacila nosimo, oblacila dobavljajo preko pogodbenih izvajalcev, je nadzor tezji, saj delovnih pogojev ne vzpostavijo sami. Ce je podkupljivi inspektor zagotovil, da razpoke v steni tovarne ne predstavljajo nevarnosti, potem je temu ze tako. Nihce ne bo preveril dvakrat. Pritiski na proizvajalce so zaradi velikega povprasevanja ogromni. Proizvajalci poskusajo izpolniti norme in te pritiske najbolj obcutijo sivilje v tovarnah. Stevilni hartali zadnjih mesecev so tekstilni industriji povzrocili veliko skodo. Delo je zastalo, posiljke so zaradi zaustavljenega prometa obticale in nezadovoljni poslovni partnerji se zaradi nestabilne politicne situacije ze obracajo proti Vietnamu in Kambodzi, katerih izvoz tekstila se je v zadnjih mesecih obcutno povecal. Razlog, da Banglades se vedno ostaja v prednosti, so poceni stroski izdelave; ti so tisti, ki privlacijo podjetja, da svoje tovarne selijo v Banglades. Dvig standardov (tako varnostnih, kjer bi bil, glede na sedanje stanje, financni vlozek precejsen, kot delovnih in s tem plac delavcev) bi jasno pomenil dvig stroskov. Dviga stroskov prav gotovo ne bi zeleli nositi proizvajalci, niti izvozniki. Posledicno bi se dvignila cena koncnega izdelka v trgovini nekje v modernem nakupovalnem srediscu v vzporednem potrosniskem svetu. Dvig cen bi razjezil potrosnike in povzrocil nekonkurencnost proizvajalca, ki bi zahteval zvisanje standardov na zacetku verige. Po drugi strani bi drazja proizvodnja pomenila, da bangladeska tekstilna industrija ni vec konkurencna. Proizvajalci bi pobrali sila in kopita v drugo drzavo pri dnu cloveske prehranjevalne verige. Zgodilo bi se, kar se dogaja z naso tekstilno industrijo, ko je proizvodnja preprosto predraga, stevilne sivilje pa so ze davno brez zaposlitve.
Lahko se tako kazemo s prstom na pogoltne uvoznike, izkoriscevalske lastnike tovarn ali brezbrizne politike, dejstvo je, da se veriga konca pri nas samih, potrosnikih. Ne zavedamo se, da imamo v denarnicah moc, da tovrstni sistem podpiramo. Seveda je lahko zavzdihniti, da si dragih oblacil niti ne moremo privosciti, da o problematiki nimamo dovolj informacij, da ni alternative. Grdobije se vsaj dogajajo dalec od dosegov nase zavesti in tako lahko zvecer mirno zatisnemo oci v pizami, sesiti v tempirani bombi. Ponosno locujemo odpadke, saj zivimo na ekolosko zavednem kontinentu, ki pusti, da njegovo umazano delo opravi zlobnez tam dalec cez Ural.
Koliko izmed nas bi bilo pripravljenih placati nekoliko vec za kos oblacila, ki bi bil sesit v cloveka vrednih pogojih? Brez izgovora o plitkih denarnicah, ko so nase omare polne oblacil, ki jih redko oblecemo, prosim. Gre za necimernost, ki se ji nasa potrosnisko naravnana druzba pac ni pripravljena odpovedati. In ce se je tale zapis o slabih pogojih in izkoriscanju in kapitalisticnem nacinu delovanja sveta koga vsaj malo dotaknil, da se je zamisli nad nepravicnostjo sveta - nehajte. Nehajte in pojdite naprej s svojim zivljenjem, v katerem ste tako ali tako proti sistemu nemocni, saj dokler po oblacila zaidete v katerokoli od trzno naravnanih tekstilnih korporacij, je vasa skrb le se en dokaz vase zagledane zdolgocasenosti Zahodnega sveta, ki ga bo neiskrena zaskrbljenost minila se preden predvidoma danes tezka mehanizacija dokoncno zravna z zemljo ostanke stavbe v Savarju.