Manj kot glamurozna pesnitev

Burigange ne boste nasli na nobenem svetovnem seznamu. Vsaj nobenem omembe vrednem ne. Manjka ji velicine. Je brez mogocne zgodovine. O njej nikoli nihce ni spisal pesnitve. Celo njeno ime je ime podloznice, velikih besed nevrednega stranskega junaka, katerega vloga v bollywoodskem filmu je zgolj osvetliti sijaj nekoga bolj obozevanega.

Pa vendar je Buriganga mila boginja in grozeca nevarnost in ranjena zival in zivljenjska energija, vse ob enem, vse v temnem kraljestvu, ki objema jug Stare Dhake. Buriganga je reka, ki ji Dhaka dolguje svoje zivljenje.

Njen dom je dezela voda. Vodovje narekuje ritem vdihovin izdihov rizevih polj, raztresenih vasi, nestrpnih popotnikov, rise zemljevid vodnih poti, ki se spreminjajo in preoblikujejo povrsje z vsako novo sezono monsunov. Reke, recice, nepoimenovani tokovi so ozilje, ki nosi zivljenje gor in dol po dezeli. Ljudje zivijo z rekami in njihovimi muhami. Buriganga se v tem svetu ostaja skoraj neopazena v senci vecjih tokov. S severa se, opremljena s stopljenim himalajskim snegom, vali mogocna Jamuna, ki jo visje po toku ves svet pozna pod ponosnim imenom Brahmaputra. Z druge strani Indije proti Bengalskem zalivu reka Padma nosi velicastne mite in legende svojega avatarja svete reke Ganges.

Po slednji je Buriganga poimenovana. Njeno ime, ime starke, razkriva njen izvor, ki se zdi v zmedi pritokov in recic popolnoma izgubljen. Nekoc je bila stranski tok mogocne Padme, a so stoletja monsunov preoblikovala povrsje in njuna tokova locila. Ime - Stara Ganges - ostaja.

Pravzaprav se je Buriganga vendarle znasla na nekaj svetovnih seznamih, takih precej necastne vrste. Redno se uvrsca med najbolj onesnazene reke na svetu, zahvaljujoc tezki industriji in pomanjkanju zadovoljivega kanalizacijskega sistema v milijonski Dhaki. Stopnja onesnazenosti je tako huda, da ze desetletja v njenem nederju ne prebiva nobeno zivo bitje.

Zato pa je zivljenje na njenem povrsju toliko bolj zivahno. Sadarghat je srce, ki poganja kri po lenem toku, glavni arteriji velemesta. Od tu na pot krenejo ladje vseh velikosti in oblik. Sem taiste ladje prinesejo potnike iz daljnih mest vzdolz dezele voda, tezke vrece, ki jih sem in tja po nabrezju prenasajo skljuceni mozje, zaboje sadja, sanje o mestnem zivljenju. Majhni leseni colni ob stranskih ghatih cakajo na potnike, da jih popeljejo cez reko, majhne lesene lupine na eno veslo proti tezkim tovornim ladjam. Na drugi strani lenobne temacne vode se rojevajo ladje, njihovo rojstvo pospremljeno z enakomernimi udarci tezkih kladiv ob kovino in slavljeno z ognemetom svetlih isker varilcev.

                                 

Ob Sadarghatu navzdol po vodni poti je moja najljubsa trznica, kjer na ozki, blatni ulici ni niti centimetra prostora med stojnicami z zelenjavo, sadjem, zacimbami, rizem, med pisanimi riksami, ki se borijo za prevlado, hitecimi pesci in tistimi skljucenimi mozmi s tezkimi vrecami na plecih. Na koncu te trznice je majhen ghat, do rjave vode vodce stopnice. Skupine ljudi se vzpenjajo po strmih stopnicah od colnov privezanih ob vznozju. Mozje v preprostih, spranih oblacilih z mili v rokah se priblizajo reki, operejo svoja oblacila in zabredejo v mrko, skrivnostno vodo za dnevno kopel. Okoli njihovih koscenih teles se siri bela milna pena, mocan kontrast ob temni crnini Burigange. Smrad je vcasih tako neznosen, da se ti, nevajenemu bridkega okolja ljudi, ki zivjo z reko, zvrti in ob pomoci neusmiljene soncne pripeke se ti pred ocmi megli in ti obraca zelodec. Decek z vedrom pride po stopnicah do reke, nezno odrine smeti s povrsja in zajame vodo za kuho, umivanje, vabljive sadne sokove na ulicnih stojnicah.

To je zivljenje povsod vzdolz reke. Na nasprotnem bregu se izkrcava ob zvokih petja in oddaljenega ritma bobna. V pisane sarije ovite zenske zabredejo v reko, nosec podobo hindujskega bozanstva na majhnem oltarju. Ena izmed zensk pristopi do mene, sedece na robu odtocnega kanala, ki v reko zliva nove in nove kolicine odpadnih voda, in mi ponudi nekaj kosckov lubenice, jabolka in melone. Z nasmehom vzamem ponujeno. Ob robu se kopicijo plasticne vrecke, pomesane z gnilim sadjem.

Stran od Stare Dhake reka tece skozi drobovje milijonskega mesta. Nemo tece in ne obsoja zivljenja, ki se napaja ob njej. Zivljenja, manj kot glamuroznega, zivljenja, ki se ni obrnilo tako, kot so mnogi nacrtovali. Sivorjava betonska stavba, ki bi lahko bila tovarna ali zapor ali... Resnica je nekje vmes, sivorjava stavba je bordel. Za hisami, ki stojijo tik ob bregu, cepijo moski vdrtih lic in si izmenjujejo inekcijske igle. Starec z enakomernimi zamahi vesla na krmi usmerja coln, na katerem se pred soncem pod deznikom skriva par - on v elegantni crni obleki, ona v svetlecem pisanem sariju. Njen sari pisan kot gnilo sadje, napol naplavljeno na obrezje. Njegov obraz zamisljen in odsoten kot obraz sepavega beraca ob enem izmed pristanov. Na sirokem odprtem prostoru nasproti veter jezno buta ob vrste in vrste pisanega perila in nato snezno belega, tako kljubovalno belega ob nakopiceni nesnagi, ki jo reka pobira in prenasa s sabo skozi velemesto. Nesnaga, kot prstni odtisi velemesta, tisoc let nerazgradljiv podpis cloveskega mravljisca in njihov zgodb, Ekoloska "tu smo bili" katastrofa.

Buriganga je izgubljena za vec zivljenjskih dob prebivalcev njenega velemesta. Brezobzirno gospodarjenje je nekoc vitalno stransko junakinjo mogocnejse reke spremenilo v temacno karljicno svojega lastnega manj kot glamuroznega kraljestva. A za svoje kraljestvo in podloznike, ki se nanjo zanasajo s svojim zivljenjem, skrbi vestno in nesebicno.