Brez.

Takoimenovani Geneva Camp pred radovednimi pogledi varuje vrsta rokodelskih delavnic. Nemalokrat sem se peljala mimo na riksi na poti do imigracijskega urada na drugi strani masivne reke plocevine, imenovane Mirpur Rd, ki tece nedalec stran. Ob robu ulice stojijo CNG-ji - motorizirane rikse - cakajoc na popravilo. Ob delavnicah so kupi zeleza, lesa, gume. Kadarkoli sem se peljala mimo, sem cutila poglde, uprte vame, poglede izpod z znojem prepojenih cel, poglede delovnih, vedno nasmejanih moz. Nikoli nisem niti pomislila, da ozki prehodi med kolibami vodijo do vzporednega sveta, eksoticnega celo v norisnici Dhake.

MALI PAKISTAN

Pravijo, da je Hindujska ulica v Stari Dhaki najgosteje naseljeno obmocje na svetu. Obisk Geneva Campa v Mohammadpurju to trditev z beznim zamahom roke postavi na laz. Ozki prehodi, po sredi katerih tecejo odtocni kanali polni smrdljive odpadne vode, locijo cloveska bivalisca, za katera bi morali definicijo hise uporabiti precej svobodno, ce bi jih zeleli poimenovati tako. Skoraj vse stavbe delujejo dograjene le do polovice, kot da se graditelju ne bi zdelo vredno dela dokoncati; morda, ker nekdo mislil, da bo naselje nic vec kot zacasna resitev. Le da tu odrasca ze (vsaj) druga generacija. V aprilski sopari so vrata v domovanja brez okenj odprta, nekatera so zastrta z zivobarvnimi zavesami. Ker so stavbe tako tesno skupaj, je zasebnost luksuz, ki je prebivalcem naselja popolnoma nepoznan. Domovi so odsev zunanjega sveta - ozke, temacne ulice svoje vzdusje prenesejo tudi v notranjost. Nekaj kvadratnih metrov velik prostor predstavlja vse, kar je tem ljudem dom. Siroka postelja na koncu prostora, nad njo police, ob stenah kaksna omara ali dve, televizija in ob vratih kuhalnik. Na teh nekaj kvadratih zivi cela druzina, vec generacij skupaj. Da bi ta zalostni oris svojega doma naredili vreden zivljenja, so ljudje uporabili trik, ki je, kot kaj kmalu opazis, skupni imenovalec domov v Geneva Campu: stene so prepleskane v zivahne barve, ponekod z igrivimi vzorci, polepsane s slikami veselih krajev, kjer ljudje niso pozabljeni od vedno prezaposlenih politikov. Krajev, kjer imajo ljudje svoj dom, ne le sobico v drzavi, ki ne ve prav dobro, kaj z njimi.

Geneva Camp je drugacen kraj od tistega zunaj za locevalnim zidom obrtnih delavnic. Med zidovi odmeva hindujska glasba. Nad procelji his plapolajo pakistanske zastave. Jezik, ki se zivahno razlega od klepetavih ljudi je urdu ali hindujscina. Napisi na stenah in nad vrati domovanj mi v spomin priklicejo tesnobo mojih prvih tednov v Bangladesu, ko se nisem poznala bangladeske pisave, kajti ti napisi so ponovno v meni nenavadnih, mehkih vijugah popolnoma neznane pisave.

Naselje je mesto v malem. Struktura tega mesta odslikava vsako drugo skupnost cloveskih domovanj. Kamp je razdeljen na sektorje in nekateri predeli so vidno boljsi od drugih. To se vedno ne pomeni vec kot nekoliko sirse ulicice in za odtenek vecji domove. Ce dovolj dolgo vandras po labirintu ozkih prehodov, naletis na trznico s sadjem ter zelenjavo in majhne restavracije, od katerih omamno disi po mesu na zaru. Ob hisah je tu in tam privezana koza, ki obcasno popestri igro hihitajocih se otrok. Teh je preprosto ogromno. Podijo se odraslim med nogami, se prerivajo, lovijo, pretepajo in so pri tem po otrosko glasni. Zenske, ki dogajanje opazujejo s svojih pragov, nosijo v narocjih najmlajse, okroglolicne mulcke z velikimi rjavimi ocmi.

Njihov svet ima vse, kar mesto potrebuje, vsaj tako se zdi na prvi pogled. Tako zelo dobro zrcali zunanji svet, da prebivalcem niti ni potrebno prestopiti meje mehanicnih delavnic. In mnogi med njmi je resnicno ne, pa ne zavoljo udobja njihovega malega koscka sveta.

BIHARI

Ko so se sile leta 1947 namenile razdeliti indijsko podcelino, je delitev potekala predvsem na podlagi vere vecinskega prebivalstva na posameznih obmocjih. En del je predstavljala vecinsko hindujska Indija, drugi pa pretezno muslimanski Pakistan. Prvo tezavo, ki je nastala pri delitvi, je predstavljalo dejstvo, da sta bila dva velika muslimanska dela vsak na svojem koncu nekdanje zdruzene Indije. Kljub vsemu so ju zdruzili pod enim imenom - Pakistan. Del vzhodno od Indije se je kasneje preimenoval v Vzhodni Pakistan. Druga tezava pa je bila, da je v praksi delitev, kot si jo je politika zamislila, takorekoc nemogoca. Tako na eni kot na drugi strani so ostale skupine ljudi, ki so bile po etnicni ali verski pripadnosti drugacne od vecinskega prebivalstva. Izbruhnili, ali bolje recno, nadaljevali so se, medetnicni spopadi, katerih posledica je bila selitev celih mnozic ljudi z ene strani novozarisane meje na drugo.

Na obmocju danasnje indijske zvezne drzave Bihar in se nekaj drugih drzav je zivela etnicna manjsina muslimanske vere, katere etnicni izvor je segal na obmocje danasnjega Pakistana, a razen jezika in vere s tistim delom takrat se enotnega teritorija ni imela nic skupnega. Po delitvi Indije so se v strahu pred napadi vecinskega hindujskega prebivalstva kot stevilni drugi odlocili poiskati nov dom v novonastalem muslimanskem Pakistanu, v njegovem vzhodnem delu.

Drzava Pakistan, sestavljena iz dveh popolnoma razlicnih delov, ki jima je bila skupna le vera, ni delovala tako, kot bi si marsikdo zelel. Kljub temu, da naj bi bila oba dela enakovredna kosa celote, se je kaj kmalu izkazao, da temu ne bo tako. V zahodnem Pakistanu je bilo skoncentirirane vecina politicne moci in kapitala. Ob nastanku Pakistana je kot edini uradni jezik obveljal urdu, prevladujoci jezik Zahodnega Pakistana.

Povezave z Zahodnim Pakistanom so priseljencem iz Biharja, ki se jih je zaradi njihovega izvora prijelo ime Bihari, v Vzhodnem Pakistanu prinesle veliko prednost pred vecinskim bengalskim prebivalstvom. Ker je bil urdu njihov materni jezik, so Bihari zasedali vecino drzavnih sluzb, kar je pri bengalskem prebivalstvu sprozilo neodobravanje do etnicne manjsine.

Med tem pa je v Vzhodnem Pakistanu rastlo tudi nezadovljstvo s centralisticno oblastjo. Leta 1952 je izbruhnilo gibanje, ki je zahtevalo, da se tudi bengalscina prizna kot uradni jezik drzave. Dve desetletji kasneje se je ljudstvo Vzhodnega Pakistana odlocilo, da ima dovolj in razglasilo neodvisnost. Sledila je devetmesecna vojna, ki se je koncala z ustanovitvijo drzave Banglades.

Bihari, katerih polozaj v zdruzenem Pakistanu je bil vec kot dober, so neodvisnosti nasprotovali. Mnogi med njimi so v vojni aktivno sodelovali na strani pakistanske vojske. To je povzrocilo med bengalskimi prebivalci se vecji odpor, ki je vodil v odkrito sovrastvo. Po vojni so se Bihari, sedaj ponovno manjsina v novonastali drzavi, znasli sredi vrtinca povojnih obracunavanj in etnicnega nasilja.

IZBRISANI

Geneva Camp in podobna naselja po drzavi so nastala v letih po osamosvojitvi z namenom zascite osovrazenih Biharijev pred nasiljem. Takrat je bilo zgrajenih 66 kampov in ta stevilka do danes ostaja nespremenjena. Po nekaterih raziskavah pa naj bi se po drugi strani stevilo ljudi, zivecih v teh naseljih, skoraj podvojilo., cemur botruje predvsem visoka rodnost. Tako se na majhnem, klavstrofobicnem prostoru stiska veliko prevec ljudi. V enem druzinskem domovanju biva povprecno 7 - 10 ljudi. Ta izjemna gostota prebivalstva te udari v obraz takoj, ko stopis med ozke prehode. V popoldanskem casu se tare ljudi, ki vsakodnevne aktivnosti preselijo na prosto, da bi ubezali tesnobnim sobicam.

Zivljenjski standard v naselju je izredno nizek. Zaradi slabega odtocnega sistema je pomanjkanje ciste vode velik problem. Celotno naselje - okoli 70.000 prebivalcev - si deli le 273 stranisc, od katerih niti ne delujejo vsa, in 36 koplanic, od tega je vecina pod milim nebom. Od stranisc se se posebej v vrocini siri neznosen smrad.

Po osamosvojitvi Bangladesa se Bihari kar naenkrat niso pocutili zazeljene v drzavi, v kateri so prebivali. Ta jim je ponudila v izbiro bangladesko drzavljanjstvo ali preselitev v Pakistan, kar se je izkazalo za racun brez krcmarja. Dve tretjini sta zaradi negotove prihodnosti izrazili zeljo, da bi se odselili v drzavo, katere jezik so govorili. Vendar pa pakistanska vlada nad tem ni bila niti najmanj navdusena. Sele leta 1974, dve leti in pol po koncu vojne, je vlada sprejela okoli 170.000 Biharijev. Vse do devetdesetih let so z razlicnimi dogovori med Pakistanom, Bangladesem in Indijo vzbujali upanje ljudem brez drzave, a vecina uresnicitev obljub ni nikoli docakala, saj je Pakistan sprejel le se omejeno stevilo beguncev. Izgovarjali so se na pomanjkanje financnih sredstev, politicno nestabilnost in dejstvo, da bi bilo za drzavo, utrujeno od medetnicnih bojev, prevec sprejeti se eno manjsinsko skupino v taksnem stevilu. Po njihovo bi naj bil za polozaj Biharijev tako ali tako odgovoren Banglades kot naslednica nekdanjega zduzenega Pakistana.

In tako so leta tekla, pravni status Biharijev pa se vedno ni bil urejen. V kampih so ze odrascale generacije, rojene leta po osamosvojitveni vojni. Ta generacija je zavracanje Bangladesa, tako na institucionalni ravni kot vsakodnevno diskrminacijo vecinskega prebivalstva, verjetno dozivljala se mnogo tezje kot njihovi starsi. Konec koncev niso imeli z osamosvojitveno vojno prav nic, odrasli so v tej drzavi, ne pa v Indiji ali Pakistanu. In kot so skozi desetletja potihnile obljube pakistanske vlade, da bodo omogocili vrnitev druzin v Pakistan, tako so med mlado generacijo Biharijev zamrle zahteve po preselitvi. Banglades vidijo kot svoj dom in bolj kot beg v drugo drzavo si zelijo, da bi jim sedajsnja dala priloznost. Vrhovno sodisce jim ocitno v tej zelji prikimava, saj je pred kratkim dolocilo, da ima skupina desetih Biharijev, rojenih po osamosvojitvi, pravico do drzavljanstva ter s tem tudi volilno pravico. Ta zmaga je odprla pravno pot za resevanje polozaja tudi preostalih 300.000-in nekaj Biharijev. Vendar pa je bila to le kaplja v morju, saj se na zakonski ravni se nic ni premaknilo v smeri resitve.

Bihari so ljudje brez drzavljanjstva, brez drzave. Povecini pa so tudi brez vsakega premozenja. V drzavi, ki je tako ruralno usmerjena kot Banglades, je dejstvo, da ne posedujejo nikakrsne zemlje, velik hendikep. Zaradi pomanjkanja kvalitetne (in financno dosegljive) izobrazbe je pismenost izredno nizka. Zunaj mej svojega naselja se srecujejo s sovrastvom, predsodki in diskriminacijo. Stevilne sole zavrnejo ucence, ko zvedo za njihovo poreklo, sole znotraj naselji pa se srecujejo s pomanjkanjem sredstev in uciteljev. Zaradi pomanjkanja izobrazbe ni primernega dela, ki bi posameznike in druzine potegnilo iz kroga revscine. Mnogi opravljajo slabo placana, nekvalificirana dela, kot je voznja riks. Ker je zunanji svet do njih bolj mracen in tesnoben kot so mracne in tesnobne ozke ulicice njihovih naselji, stevilni za vedno ostajajo v varnem zavetju begunskih taborisc.

Bangladeska in pakistanska vlada pa nista edini, ki sta te ljudi izbrisali. Bihari so ostali tudi brez mednarodne podpore, saj ne ustrezajo niti velikim definicijam, postavljenim s strani velikih komisaritov za razlicne zadeve pri Zdruzenih narodih.

UNHCR definira begunce kot ljudi, ki zadostujejo naslednjim kriterijem: zivijo zunaj drzave, katere drzavljani so oziroma drzave izvora, so brez zascite in se bojijo pregona. Ceprav bi po teh kriterijih lahko steli Biharije za begunce, UNHCR nadalje navaja, da oseba preneha biti begunec, ko se preseli v drzavo, ki je vir razlogov za prve tri tocke. Bihari so se sami prostovoljno preselili v takratni Vzhodni Pakistan in od tedanje pakistanske vlade uzivali popolno zascito. Njihov polozaj se je pravno zapletel sele vec kot dvajset let kasneje.

Predvsem za malde, rojene v samostojnem Bangladesu, je identiteta se en pojem, katerega pomanjkanje cutijo. Za razliko od njihovih starsev ali starih starsev mnogi ne cutijo vec povezave s Pakistanom in se identificirajo kot prebivalci Bangladesa. Po drugi strani pa so se vedno vpeti v okolje znotraj naselji, v katerih so odrascali - s pakistanskimi zastavami, jezikom urdu in sanjami starejsih o vrnitvi v drzavo, ki jih nikoli ni v resnici hotela.

Stevilni vidijo resitev v asimilaciji v vecinsko bangladesko druzbo. Vendar to ni lahka naloga, predvsem pa ni odlocitev le na strani Biharijev. Dokler jih bo vecinska druzba zavracala, bo pot izza rokodelskih delavnic precej kratkega dosega.

V popoldanskem casu se prehodi labirinta Malega Pakistana napolnijo s solarji, ki se v licnih solskih uniformah in s torbami na ramenih vracajo iz sol. Nevladne organizacije so prepoznale stisko ljudi in z izobrazbo se stvari morda premaknejo na bolje. Se vedno pa je prevec mladih, tudi najmlajsih otrok, ki sole ne obiskujejo.

Do mene je nekega dne pristopila deklica v pisanih oblacilih, nosec lonce s kosilom v hiso naprej po ulicici. Imela je velike rjave oci, katerih pogled je deloval preresno in prevec odraslo za njeno otrosko pojavo. Imela je kaksnih 16 let, sem ocenila. Ogovorila me je v lepi, tekoci anglescini. Presenecena nad njenim znanjem jezika sem jo povprasala, kje se ga uci. "Moja anglescina je tako dobra, ker sem ze na kolidzu," mi je odvrnila. In pri tem so se njene rjave, odrasle oci zasvetile od ponosa.