Vsake toliko v življenju naletimo na tiste vrste zgodbo, ki je preveč sentimentalna, da bi sploh bila resnična. Kar je žalostno. Ne samo, ker na take zgodbe naletimo redko, temveč ker je naše zaupanje v dobro človeštva tako zelo okrnjeno, da jih dojamemo kvečjemu kot dokaz cinizma na tem svetu.
Pravzaprav sem oklevala, ali bi to kratko zgodbo delila z bralci, cinična kot sem, saj preveč klišejsko ogreje srce. A k vragu, dajmo v sebi poiskati tistega naivnega otroka, ki verjame, da je tudi v bedi in sivini tega sveta še prostor za iskrene lepe zgodbe.
Gospa, ki je soustanoviteljica Golpate, podjetja, za katerega delam, vodi zavetišče za revne in osirotele otroke v Savarju, predmestju Dhake. Večino njenega prostega časa in denarja (tudi njeno sodelovanje z Golpato) je posvečenega zavetišču in skrbi, tudi finančni, da imajo otroci streho nad glavo, polne želodčke, možnost izobrazbe in kolikor se le da srečno otroštvo.
Zaradi revščine, ki prepreda Bangladeš, še posebej Dhako, so ulice polne beračev, ki dneve preživljajo med izpušnimi plini kaotičnega prometa, z v prošnje iztegnjenimi rokami, upadlimi lici in žalostnimi pogledi brez vsakršnega upanja za temnimi očmi; in žal ne moreš vsem pomagati, ne glede na tvojo belo barvo kože, s katero po mnenju premnogih pride zavidljivo bogastvo. Zato gospa večkrat vztrajnim beračem razloži, da že skrbi za 50 otrok in da je to žal glede na njene zmožnosti dovolj.
Pred dnevi sta jo v prometu Dhake ustavila mati s povitimi rokami in v razcapanih oblačilih ter deček, droben, zaradi podhranjenosti nedoločljive starosti, kakršni so tukajšnji otroci z ulice. Vztrajno sta jo prosila za denar, a ju je žal morala zavrniti ter jima razložila zgodbo o njenih 50 otrocih, ki so od nje odvisni. Ženska in otrok tako odideta dalje, ko se čez nekaj trenutkov deček vrne. V dlaneh stiska drobiž. Iztegne drobceno ročico in ji ponudi tistih nekaj ubožnih par.
Za vaše otroke, da ne bodo lačni, ji pojasni v bengalščini.
ufff.... kar stisnilo me je pri srcu.
OdgovoriIzbrišita zgodba je potrditev, da dobrota in upanje ne bosta nikoli izumrla.
hvala tina, ker si zgodbo delila tudi z bralci tvojega bloga.
Jaz pa mislim, da take zgodbe niso tako redke... samo govori se ne o tem. Tudi v SI je dosti takih oseb, ki tudi same živijo v pomanjkanju vendar bodo vseeno prej dale del prihodka tistim, ki so še v težji situaciji. Razlogi so pa predvsem v tem, da se take osebe zavedajo, kaj pomeni biti brez prihodka po drugi strani jim je pa tudi težko priznati, da so tudi sami v podobni situaciji in se na ta način skrijejo. NE pravijo zaman da tisti, ki so revni bodo ostali revni... tisti ki pa so bogati bodo pa še bolj obogateli. Vse je vsekakor stvar v tem ali človek gleda samo na sebe in grebe ali pa človek pogleda tudi kdaj dlje od svojega nosa.
OdgovoriIzbriši