Koncno mi je uspelo najti dostop do interneta. No, saj ne, da sem ga prej iskala, ker sem preprosto vedela, da ga ni.
Iz Jakarte sem v sredo popoldne letela na Sulawesi, v mesto Manado na severu. Ze prihod iz stavbe letalisca je razkril moj novi status zvezdnika (klici hello britney spears so bili ze prevec). Ti deli Indonezije niso tako obljudeni s turisti in precej verjetno je, da bos na javnih prevozih edini zahodnjak. Indonezijci so neverjetno radovedni in tri standardna vprasanja, ki so se jih naucili v anglescini slisis vsaj petkrat na dan. Od kod si? je najbolj priljubljeno in velikokrat se njihova anglescina tu konca, vcasih pa se nadaljuje se s Kako ti je ime? in Kam gres? Seveda jim je zenska, ki potuje sama, se posebej zanimiva in pozornost, ki jo dobim na cesti je pocasi ze nadlezna. Vendar nihce ne misli nic slabega, vsi ti pozdravi so popolnoma neskodljivi.
Tu v Indoneziji je Michael Jackson se vedno kralj popa. Sicer imam obcutek, da je tako priljubljen sele nekaj tednov, a vendarle, premagati lokalne karaoke izvajalce je velik dosezek. Ce moras za to umreti... Slava je le slava. Na poti v pristanisce v Manadu je voznik med razlaganjem, kako odlicen je MJ, glasbo navil tako na glas, da sem skoraj oglusela. In ni bil edini. Po pravici povedano, kar dobra sprememba od lokalne osladne glasbe. Glasbo je nato nekoliko utisal le za standardna vprasanja in ugibanje od kod prihajam (Slovenija jim seveda nic ne pove). Ob omembi Italije se je zacela igra ugibanja italijanskih nogometasev (ti so tu po priljubljenosti nekje za MJ-jem) in drugih sportnikov, kjer so me seveda gladko premagali.
Po zmedi z ladjo nam je nekako uspelo priti na otok Bunaken. Vzela sem kar prvo sobo, ki sem jo nasla, ceprav je bila cena pribljizno sestkrat visja od cene za sobo v Manadu. Vendar je vsebovala tudi vse tri obroke, zracen in lepo opremljen bungalov in verando s pogledom na cudovito turkizno morje zadaj za pesceno plazo. Vse to za kakih 14 evrov na dan za sicer dvoposteljni bungalov, kar je pomenilo da sem za bonus dobila se veliko posteljo samo zase.
Imela pa sem tudi svojega hisnega ljubljencka, najvecjega scurka, kar sem jih kdaj videla (ali sorodnika scurkov, na te posastke se ne spoznam). Dala sem mu ime Jaques in bival je v mojem umivalniku. Z Jaquesom sva imela dogovor: on ostane v umivalniku, jaz pa ga tam ne bom motila. 2 dni je najna simbioza lepo tekla, potem pa sem ugotovila, da je umivanje zob pod tusem lahko precej naporno - pravzaprav je ze tusiranje pod tistim tusem bilo naporno - zato sem se odlocila Jaquesa izseliti. Ujela sem ga v plasticno vrecko in nesla dalec od bungalva v grmovje. Konec koncev, placala sem celo kopalnico, z umivalnikom vred, Jaques pa najbrz ni placal niti centa. Naslednji dan se je spet pojavil na steni kopalnice, a sem mu zagrozila, da ga bom naslednjic nesla vse do morja, zato se ni vec prikazal.
Sicer pa na Bunakenu ni veliko za poceti, ce se ne potapljas in to je tudi bila vsa ideja. Prvi dan sem se pred soncnim zahodom nahitro namocila v prijetno toplem morju in nato cel vecer poslusala valove in oglasanje cudnih zivali. Drugi dan je minil precej podobno, zal je popoldne malo dezevalo (susna doba tu, par sto km od ekvatorja bolj malo pomeni), tudi ponoci se je razdivjala nevihta. Tretji dan sem si sposodila opremo za snorklanje (=potapljanje z masko in plavutkami) in odplavala do koralnega grebena nedalec od obale. Resnicno, nekaj tako cudovitega nisem pricakovala. Nikoli se nisem videla modre morske zvezde, in to taksne kraljevsko modre, da samo strmis. In ribe vseh barv in oblik, ogromni morski jezki, nenavadno oblikovane korale, ki ti dajo obcutek, kot da si se znasel na drugem planetu. Zal je tok na Bunakenu zelo mocan in zato je zasledovanje barvastih rib zelo naporno. Rabila sem pocitek in zelela nadaljevati cez kako uro, a zal sem bila ze precej pozna, saj se opoldne zacne precej mocna oseka, ki zelo otezi snorklanje. Voda je namrec tako nizka, da bi za normalno plavanje morala pesaciti vsaj kilometer od obale, kar pa je zaradi ostankov koral lahko zelo bolece. Uspelo mi je stopiti na nekaj ostrega in se cel vecer sem sepala. Zal so korale tu ponekod zelo poskodovane in unicene, predvsem zaradi ribolova in pristajalisca colnov. Vcasih je bil greben tu se mnogo vecji.
Po popoldanskem nalivu, ko je bilo ze prehladno za plavanje, sem se sprehodila skozi vas Bunaken. To je majhna, sproscena vasica okoli ene same cerkve in pristjalisca za colne. Spet nenehno pozdravljanje, mahanje in nasmehi z vseh koncev. S skupino otrok smo vadili anglescino in ocitno imajo zelo dober spomin, saj sem se naslednja 2 dni slisala svoje ime z vseh koncev vasi. Kmalu so me po imenu ogovarjali vsi, tudi tisti, katerim se sploh nisem predstavila. So pa vascani Bulakena eni najbolj prijaznih ljudi, kar sem jih kdaj srecala.
Zal je bilo v ponedeljek treba odditi nazaj na "celino". Iz Manada sem ujela nekaksen minibus do Gorontala. Tu sem spet vzela prvo sobo, ki je bila na voljo, pa se za to sem imela sreco, saj je bila edina. Zanimivo, da "imeti sreco" tu pomeni vse prej kod to, da si lahko srecen, ce dobis malo, zatohlo sobico brez pohistva. "Zal" sem morala vzeti okusno opremljeno, udobno klimatizirano sobo z lastno kopalnico. Zal zato, ker posledicno stane vec kot zgoraj omenjena moznost. A se vedno ni drago, okoli 9, 10 evrov. Moram pa pohvaliti hotel, saj je osebje polno koristnih informacij, saj sem se prej morala resnicno potruditi, da sem nasla verodostojne informacije o prevozih, hrani, bivanju. Tu resnicno vedo, kaj delajo in sumim, da zaposlene celo posiljajo na tecaj anglescine.
Vendar pa sem, kot kaze, obticala tu do petka in to me precej jezi. Moja naslednja destinacija so namrec Togeani, otocki malo juzno od Ekvatorja. A zal so ukinili sredino ladijo, bojda zato, ker niso imeli licence. Od kdaj je ze to bil problem v Aziji? Trentno mi tako ne ostane drugega, kot da cakam. Poleg tega so mi ostali popotniki odsvetovali potovanje v regijo okoli Posa v osrednjem Sulawesiju, a njhovi podatki niso novejsi od 2006, saj po tem obdobju najbrz tam ni bilo veliko turistov. Eden izmed usluzbencev hotela pa mi je povedal, da je v zadnjih letih Poso popolnoma varen in dosti turistov obisce tamkajsne naravne parke. A zal mi je pomanjkanje casa pomagalo sprejeti odlocitev, da Danau Poso izpustim in pot nadaljujem cim bolj naravnost do Tane Toraje na jugu. Sovrazim biti v naglici, a zal ne bo slo drugace. Glede na to, da nimam pojma, kako priti iz Makassarja na j Sulawesija do Floresa (v teoriji se gre s trajektom, ki pa vozi sam bog ve, kdaj), bom po poti najbrz izgubljala se vec casa. Ce ne bo slo drugace, bom ali Flores ali dele Lomboka izpustila. V Jakarto bom zagoto letela, da pridobim na casu. Po novem imam let iz Jakarte zvecer (Etihad je let prestavil za dobre 4 ure), kar pomeni, da morda lahko v Jakarto priletim ze zjutraj (seveda z upostevnjem zamud letala, ki so tako gotove kot to, da te bo prodajalec spominkov nategnil) in ne zapravljam casa tam.
To je to zaenkrat, ne vem se, kdaj e spet oglasim, s Togeanov pravgotovo ne, saj je tako kot na Bunakenu, ze elektrika luksuz.
Tu v Indoneziji je Michael Jackson se vedno kralj popa. Sicer imam obcutek, da je tako priljubljen sele nekaj tednov, a vendarle, premagati lokalne karaoke izvajalce je velik dosezek. Ce moras za to umreti... Slava je le slava. Na poti v pristanisce v Manadu je voznik med razlaganjem, kako odlicen je MJ, glasbo navil tako na glas, da sem skoraj oglusela. In ni bil edini. Po pravici povedano, kar dobra sprememba od lokalne osladne glasbe. Glasbo je nato nekoliko utisal le za standardna vprasanja in ugibanje od kod prihajam (Slovenija jim seveda nic ne pove). Ob omembi Italije se je zacela igra ugibanja italijanskih nogometasev (ti so tu po priljubljenosti nekje za MJ-jem) in drugih sportnikov, kjer so me seveda gladko premagali.
Po zmedi z ladjo nam je nekako uspelo priti na otok Bunaken. Vzela sem kar prvo sobo, ki sem jo nasla, ceprav je bila cena pribljizno sestkrat visja od cene za sobo v Manadu. Vendar je vsebovala tudi vse tri obroke, zracen in lepo opremljen bungalov in verando s pogledom na cudovito turkizno morje zadaj za pesceno plazo. Vse to za kakih 14 evrov na dan za sicer dvoposteljni bungalov, kar je pomenilo da sem za bonus dobila se veliko posteljo samo zase.
Imela pa sem tudi svojega hisnega ljubljencka, najvecjega scurka, kar sem jih kdaj videla (ali sorodnika scurkov, na te posastke se ne spoznam). Dala sem mu ime Jaques in bival je v mojem umivalniku. Z Jaquesom sva imela dogovor: on ostane v umivalniku, jaz pa ga tam ne bom motila. 2 dni je najna simbioza lepo tekla, potem pa sem ugotovila, da je umivanje zob pod tusem lahko precej naporno - pravzaprav je ze tusiranje pod tistim tusem bilo naporno - zato sem se odlocila Jaquesa izseliti. Ujela sem ga v plasticno vrecko in nesla dalec od bungalva v grmovje. Konec koncev, placala sem celo kopalnico, z umivalnikom vred, Jaques pa najbrz ni placal niti centa. Naslednji dan se je spet pojavil na steni kopalnice, a sem mu zagrozila, da ga bom naslednjic nesla vse do morja, zato se ni vec prikazal.
Sicer pa na Bunakenu ni veliko za poceti, ce se ne potapljas in to je tudi bila vsa ideja. Prvi dan sem se pred soncnim zahodom nahitro namocila v prijetno toplem morju in nato cel vecer poslusala valove in oglasanje cudnih zivali. Drugi dan je minil precej podobno, zal je popoldne malo dezevalo (susna doba tu, par sto km od ekvatorja bolj malo pomeni), tudi ponoci se je razdivjala nevihta. Tretji dan sem si sposodila opremo za snorklanje (=potapljanje z masko in plavutkami) in odplavala do koralnega grebena nedalec od obale. Resnicno, nekaj tako cudovitega nisem pricakovala. Nikoli se nisem videla modre morske zvezde, in to taksne kraljevsko modre, da samo strmis. In ribe vseh barv in oblik, ogromni morski jezki, nenavadno oblikovane korale, ki ti dajo obcutek, kot da si se znasel na drugem planetu. Zal je tok na Bunakenu zelo mocan in zato je zasledovanje barvastih rib zelo naporno. Rabila sem pocitek in zelela nadaljevati cez kako uro, a zal sem bila ze precej pozna, saj se opoldne zacne precej mocna oseka, ki zelo otezi snorklanje. Voda je namrec tako nizka, da bi za normalno plavanje morala pesaciti vsaj kilometer od obale, kar pa je zaradi ostankov koral lahko zelo bolece. Uspelo mi je stopiti na nekaj ostrega in se cel vecer sem sepala. Zal so korale tu ponekod zelo poskodovane in unicene, predvsem zaradi ribolova in pristajalisca colnov. Vcasih je bil greben tu se mnogo vecji.
Po popoldanskem nalivu, ko je bilo ze prehladno za plavanje, sem se sprehodila skozi vas Bunaken. To je majhna, sproscena vasica okoli ene same cerkve in pristjalisca za colne. Spet nenehno pozdravljanje, mahanje in nasmehi z vseh koncev. S skupino otrok smo vadili anglescino in ocitno imajo zelo dober spomin, saj sem se naslednja 2 dni slisala svoje ime z vseh koncev vasi. Kmalu so me po imenu ogovarjali vsi, tudi tisti, katerim se sploh nisem predstavila. So pa vascani Bulakena eni najbolj prijaznih ljudi, kar sem jih kdaj srecala.
Zal je bilo v ponedeljek treba odditi nazaj na "celino". Iz Manada sem ujela nekaksen minibus do Gorontala. Tu sem spet vzela prvo sobo, ki je bila na voljo, pa se za to sem imela sreco, saj je bila edina. Zanimivo, da "imeti sreco" tu pomeni vse prej kod to, da si lahko srecen, ce dobis malo, zatohlo sobico brez pohistva. "Zal" sem morala vzeti okusno opremljeno, udobno klimatizirano sobo z lastno kopalnico. Zal zato, ker posledicno stane vec kot zgoraj omenjena moznost. A se vedno ni drago, okoli 9, 10 evrov. Moram pa pohvaliti hotel, saj je osebje polno koristnih informacij, saj sem se prej morala resnicno potruditi, da sem nasla verodostojne informacije o prevozih, hrani, bivanju. Tu resnicno vedo, kaj delajo in sumim, da zaposlene celo posiljajo na tecaj anglescine.
Vendar pa sem, kot kaze, obticala tu do petka in to me precej jezi. Moja naslednja destinacija so namrec Togeani, otocki malo juzno od Ekvatorja. A zal so ukinili sredino ladijo, bojda zato, ker niso imeli licence. Od kdaj je ze to bil problem v Aziji? Trentno mi tako ne ostane drugega, kot da cakam. Poleg tega so mi ostali popotniki odsvetovali potovanje v regijo okoli Posa v osrednjem Sulawesiju, a njhovi podatki niso novejsi od 2006, saj po tem obdobju najbrz tam ni bilo veliko turistov. Eden izmed usluzbencev hotela pa mi je povedal, da je v zadnjih letih Poso popolnoma varen in dosti turistov obisce tamkajsne naravne parke. A zal mi je pomanjkanje casa pomagalo sprejeti odlocitev, da Danau Poso izpustim in pot nadaljujem cim bolj naravnost do Tane Toraje na jugu. Sovrazim biti v naglici, a zal ne bo slo drugace. Glede na to, da nimam pojma, kako priti iz Makassarja na j Sulawesija do Floresa (v teoriji se gre s trajektom, ki pa vozi sam bog ve, kdaj), bom po poti najbrz izgubljala se vec casa. Ce ne bo slo drugace, bom ali Flores ali dele Lomboka izpustila. V Jakarto bom zagoto letela, da pridobim na casu. Po novem imam let iz Jakarte zvecer (Etihad je let prestavil za dobre 4 ure), kar pomeni, da morda lahko v Jakarto priletim ze zjutraj (seveda z upostevnjem zamud letala, ki so tako gotove kot to, da te bo prodajalec spominkov nategnil) in ne zapravljam casa tam.
To je to zaenkrat, ne vem se, kdaj e spet oglasim, s Togeanov pravgotovo ne, saj je tako kot na Bunakenu, ze elektrika luksuz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar