Sedaj, ko obvladamo vse tehnične podrobnosti, pa najpomembnejši del: kako se bomo znašli na popotovanju. V četrtem in petem delu si bomo tako ogledali nekaj praktičnih nasvetov s poti.
1) DENAR
Spet se vračamo k financam. Kot smo že ugotovili v prejšnjih delih, imamo več možnosti: gotovina, potovalni čeki, kreditne in debetne kartice.
1.1. Gotovina: Ta pride prav v manj razvitih območjih, kjer ni možnosti plačevanja z karticami ali dvigovanja na bankomatih. Na takšnih območjih se bomo najbrž morali bolj potruditi tudi, če bomo želeli menjati potovalne čeke. V vsakem primeru pa je dobro vsaj nekaj malega gotovine imeti vedno pri sebi, tudi če ne bo to naše glavno plačilno sredstvo.
Denar moramo imeti seveda dobro spravljen pred krajo, izgubo in v Vegasu pred samim sabo. Tu sta na voljo dve alternativi, ki imata obe dobre in slabe lastnosti, katero od njih pa bomo posvojili, pa je odvisno od nas. Prva pravi, da imamo ves denar vedno pri sebi. Imamo ga spravljenega v skrivnem žepu v obleki, v torbici za dokumente pod obleko, kjerkoli, kjer ni viden in je varen pred izgubo. Od njega se ne ločimo niti za trenutek. V denarnici imamo le dnevno količino denarja, s katero plačujemo sprotne nakupe. Druga alternativa pa je pravo nasprotje, saj pravi, da večjih količin denarja nikoli ne nosimo s sabo, temveč denar namesto tega skrijemo na različne konce prtljage in s sabo nosimo le dnevno količino denarja. Pri tej možnosti gre za predpostavko, da v primeru, da denar v hotelski sobi dobro skrijemo, ne bo prišlo do kraje, če pa že, se zavarujemo tako, da denar skrijemo na več kotičkov in tako tat gotovo ne najde vsega denarja. Ta taktika je dobra tudi za skrivanje pred samim sabo, saj se lahko zgodi, da denar skrijemo tako dobro, da še sami pozabimo, kje je.
V vsakem primeru pa vrednejših stvari ne puščamo ležati na vidnem mestu. Hotelsko osebje ni odgovorno za stvari, ki so izginile iz naše sobe, če jih nismo spravili v hotelski sef.
1.2. Potovalni čeki: ti so verjetno najbolj varna oblika plačilnih sredstev na potovanju. Na izbrani banki za določeno vsoto kupimo čeke, ki jih lahko kasneje unovčimo na določenih bankah, in sicer le s potnim listom in lastnoročnim podpisom na kraju menjave. V primeru, da jih izgubimo, obvestimo banko, ki nam izda nove brez dodatnih stroškov. Slaba stran potovalnih čekov je, da je na bolj odročnih krajih težko najti banko, ki bi potovalne čeke menjala in ponavadi zaračunajo precejšnjo provizijo, ki ima ponavadi dve komponenti: prva je legitimna fiksna provizija, ki jo pač zaračuna banka, druga pa naključna in nerazložljiva provizija, odvisna od politike dotične banke/uslužbenca/vremena/števila planetov na nebu v sorazmerju s povprečno življensko dobo bradypusa tridactylusa.
1.3. Plastika: V Zahodnem svetu (da ne bo diskriminacije: večina Evrope, Severna Amerika, Avstralija, Nova Zelandija, nekateri razvitejši deli Azije) je plastični denar najbolj praktična oblika plačevanja. Kje zunaj teh območji, kjer je tehnologija še kako leto, dve zadaj, lahko misel na plačevanje s plastičnim denarjem mirno opustimo. Ali pa se ne zanašajmo le na to možnost. Boljše restavracije, trgovine in hoteli višjega cenovnega razreda pa kartice sprejemajo takorekoč vsepovsod po svetu. V svetu so najbolj spejete kartice Visa in Mastercard, ki ju jemljejo vsepovsod, kjer sploh jemljejo kartice, daleč za njima pa je American Express, ki pravzaprav pride v poštev le pri potovanju po zahodnih državah (glej prejšnjo opredelitev le-teh). Za vse 0stale vrste plačilnih kartic se je dobro predhodno pozanimati.
Bankomati pa so danes že precej razširjeni in večina večjih mest in provincialnih središč ima vsaj enega. Če veliko potujemo po podeželju ali kje drugje, kjer ni pričakovati veliko bankomatov, poskrbimo za zadostno količino gotovine, ko imamo za to možnost. Težava je, da v nekaterih državah enkratni limit na bankomatih ni pretirano visok ali pa je celo nižji od najnižjega zneska, ki ga lahko mi dvignemo. Pozanimajmo se tudi o obrestih pri dvigu gotovine v tujini na svoji banki še pred odhodom, da ne bo po prihodu domov na našem bančnem izpisku kakšnih presenečenj. Namig: praviloma se bolj splača dvigovati gotovino z debetno kartico, ki jo za dvigovanje na bankomatu uporabljamo tudi doma, kot pa kreditno kartico. Za slednjo ponavadi veljajo precejšnje provizije pri dvigu na bankomatu, tako doma kot v tujini.
Če nas skrbi, ali bo naša debetna kartica delovala na bankomatih v tujini, pogledamo, ali je na njej znak cirrius ali maestro. Večina bankomatov po vsem svetu sprejema kartice s tema oznakama (tudi bankomati imajo ponavadi oznake, katere kartice sprejemajo, za vajo si naslednjič, ko gremo mimo bankomata, tega podrobno ogledajmo).
2) VARNOST
Ta je v veliki večini vezana na zgornjo točko. Tako kot za denar, velja pravzaprav za vse stvari, ki bi jih lahko pogrešili: preprosto ne puščamo jih brez nadzora. Prilika dela tatu, pravijo, in to pravilo je univerzalno, ne glede na geografsko dolžino in širino.
Nekaj sumničevosti vedno pride prav, v zdravi meri, seveda, da se ta ne ravije v paranojo. Pozanimamo se, kateri so tisti predeli mest, ki se jih je dobro izogibati, če ni potrebno se izogibamo sumljivih krajev, še posebej ponoči. Pri osebni varnosti pravzaprav veljajo prav vsa pravila, ki se jih držimo tudi doma. Vedeti moramo le, da je naš zlati rolex ponekod vreden več mesečnih plač in zato svojega materialnega statusa ne izkazujemo preveč očitno. Problem kraj in drugih varnostnih vprašanj ni v tem, da bi bil ves svet nevarnejši od našega domačega kraja, težava je le v tem, da se v primeru nevšečnosti na poti znajdemo pred večjo stisko kot doma. Pa naj gre za birokratske ovire pri pridobivanju novega potnega lista, ker so nam starega ukradli ali občutek nemoči, ker v tuji deželi ne poznamo nikogar, niti ne znamo jezika.
Današnji svet je prepoln kriznih žarišč, napetosti, in vojn, zato se bo vsak popotnik nekoč znašel na koncu sveta, o katerem se je morda še ne tako dolgo nazaj govorilo pri poročilih. O tem sem nekaj malega razmišljala tudi tu na blogu. Dejstvo je, da se je v primeru potovanja v politično nestabilne države dobro pozanimati, ali obstajajo zdržki za potovanje na določene dele države in katera so tveganja, s katerimi se lahko soočimo na poti. Naš vir informacij naj bo čim bolj objektiven in ažuren.
In sedaj najpomembnejše: če mislimo celo pot gledati čez ramo, stiskati stvari trdno v naročje in hiteti od hotela do znamenitosti in nazaj, potem je bolje, da si prihranimo živce in ostanemo doma. Svet je lep, če ga znamo takega videti, vendar nam strah lahko pogled precej zamegli. Lahko nas izolira od ljudi ali celo krajev, kjer bi sicer morda nabrali nepozabne spomine. Čimprej po prvem koraku z letala se poskušajmo otresti misli, da nam hoče vsakdo škodovati ali sploh vsakdo kaj hoče od nas. Ob upošetvanju standardne previdnosti se nam bo, z odklonom nepredvidljivih dogodkov, ki pa je vsepovsod enak (kar pomeni, da tvegamo povsod, kjer stopimo na ulico), godilo čisto dobro.
3) STIK Z LJUDMI
Ta je za popotnika ključen. Bolj ali manj pristen stik z lokalnim prebivalstvom je tisto, kar mnogokrat vsebinsko ločuje potovanje od popotništva, turista od popotnika. Tu se lahko navežemo na prejšnjo točko, da ne smemo videti v ljudeh nekoga, ki nas bo oropal, oguljufal, kar je še slabega. Seveda bomo srečali vse vrste ljudi, a nikakor si na podlagi slabih izkušenj ne ustvarjajmo predhodnih sodb. Na pot pojdimo neobremenjeni, če imamo o določenih skupinah ljudi določene stereotipne predstave, se le-teh zavedajmo in intenzivno delajmo na tem, da nas na popotovanju ne bodo ovirale. Bodimo strpni za morebitne kulturne razlike in odprti za nove načine življenja.
Seveda ni šablonskega modela, po katerem bi se ravnali, da bi se približali ljudem. Vse zgoraj našteto je predpogoj, ostalo naj pride spotoma. Vedno imejmo na zalogi prijazen nasmeh, fotografije družine in domačega kraja, prigrizke za na pot, ki jih lahko podelimo z drugimi, in nekaj osnovnih fraz v lokalnem jeziku. Edino pravilo je radovednost in odprtost. Kot večino stvari na poti tudi to prepustimo toku.
4) KAR JE ZA MEDGALAKTIČNE POPOTNIKE BRISAČA, JE ZA NAS, ZEMELJSKE POPOTNIKE, SPALNA VREČA
So male stvari, ki se jih naučimo sproti, ne pomaga, da o njih beremo, saj se je nujno učiti iz lastnih izkušenj. Ena izmed takih izkušenj nas bo morda popeljala do spoznanja, da je spalna vreča na potovanju lahko zlata vredna. Ko je sedež navadna lesena klop in moramo na njej preživeti skoraj tretjino dneva brez prestanka, ima spalna vreča čarobno zmožnost trd les spremeniti v krasno oblazinjeno pohištvo. Na nočnih vožnjah nam zvesto podpira vrat in igra vlogo vzglavnika. Kadar posteljnina v hotelu ni ravno kot iz reklame za pralni prašek, jo lahko preprosto pogrnemo čez posteljnino ali se z njo pokrijemo. Za določene funkcije je dosti navadna bombažna, včasih pa je debela zunanja spalka naš najboljši prijatelj.
kakšno uporabnost ima lahko veriga, brisača (ne velja kukati na uradno stran Douglasa Adamsa), ruta, najlonke in še marsikaj, pa bomo ugotovili šele na poti.
1) DENAR
Spet se vračamo k financam. Kot smo že ugotovili v prejšnjih delih, imamo več možnosti: gotovina, potovalni čeki, kreditne in debetne kartice.
1.1. Gotovina: Ta pride prav v manj razvitih območjih, kjer ni možnosti plačevanja z karticami ali dvigovanja na bankomatih. Na takšnih območjih se bomo najbrž morali bolj potruditi tudi, če bomo želeli menjati potovalne čeke. V vsakem primeru pa je dobro vsaj nekaj malega gotovine imeti vedno pri sebi, tudi če ne bo to naše glavno plačilno sredstvo.
Denar moramo imeti seveda dobro spravljen pred krajo, izgubo in v Vegasu pred samim sabo. Tu sta na voljo dve alternativi, ki imata obe dobre in slabe lastnosti, katero od njih pa bomo posvojili, pa je odvisno od nas. Prva pravi, da imamo ves denar vedno pri sebi. Imamo ga spravljenega v skrivnem žepu v obleki, v torbici za dokumente pod obleko, kjerkoli, kjer ni viden in je varen pred izgubo. Od njega se ne ločimo niti za trenutek. V denarnici imamo le dnevno količino denarja, s katero plačujemo sprotne nakupe. Druga alternativa pa je pravo nasprotje, saj pravi, da večjih količin denarja nikoli ne nosimo s sabo, temveč denar namesto tega skrijemo na različne konce prtljage in s sabo nosimo le dnevno količino denarja. Pri tej možnosti gre za predpostavko, da v primeru, da denar v hotelski sobi dobro skrijemo, ne bo prišlo do kraje, če pa že, se zavarujemo tako, da denar skrijemo na več kotičkov in tako tat gotovo ne najde vsega denarja. Ta taktika je dobra tudi za skrivanje pred samim sabo, saj se lahko zgodi, da denar skrijemo tako dobro, da še sami pozabimo, kje je.
V vsakem primeru pa vrednejših stvari ne puščamo ležati na vidnem mestu. Hotelsko osebje ni odgovorno za stvari, ki so izginile iz naše sobe, če jih nismo spravili v hotelski sef.
1.2. Potovalni čeki: ti so verjetno najbolj varna oblika plačilnih sredstev na potovanju. Na izbrani banki za določeno vsoto kupimo čeke, ki jih lahko kasneje unovčimo na določenih bankah, in sicer le s potnim listom in lastnoročnim podpisom na kraju menjave. V primeru, da jih izgubimo, obvestimo banko, ki nam izda nove brez dodatnih stroškov. Slaba stran potovalnih čekov je, da je na bolj odročnih krajih težko najti banko, ki bi potovalne čeke menjala in ponavadi zaračunajo precejšnjo provizijo, ki ima ponavadi dve komponenti: prva je legitimna fiksna provizija, ki jo pač zaračuna banka, druga pa naključna in nerazložljiva provizija, odvisna od politike dotične banke/uslužbenca/vremena/števila planetov na nebu v sorazmerju s povprečno življensko dobo bradypusa tridactylusa.
1.3. Plastika: V Zahodnem svetu (da ne bo diskriminacije: večina Evrope, Severna Amerika, Avstralija, Nova Zelandija, nekateri razvitejši deli Azije) je plastični denar najbolj praktična oblika plačevanja. Kje zunaj teh območji, kjer je tehnologija še kako leto, dve zadaj, lahko misel na plačevanje s plastičnim denarjem mirno opustimo. Ali pa se ne zanašajmo le na to možnost. Boljše restavracije, trgovine in hoteli višjega cenovnega razreda pa kartice sprejemajo takorekoč vsepovsod po svetu. V svetu so najbolj spejete kartice Visa in Mastercard, ki ju jemljejo vsepovsod, kjer sploh jemljejo kartice, daleč za njima pa je American Express, ki pravzaprav pride v poštev le pri potovanju po zahodnih državah (glej prejšnjo opredelitev le-teh). Za vse 0stale vrste plačilnih kartic se je dobro predhodno pozanimati.
Bankomati pa so danes že precej razširjeni in večina večjih mest in provincialnih središč ima vsaj enega. Če veliko potujemo po podeželju ali kje drugje, kjer ni pričakovati veliko bankomatov, poskrbimo za zadostno količino gotovine, ko imamo za to možnost. Težava je, da v nekaterih državah enkratni limit na bankomatih ni pretirano visok ali pa je celo nižji od najnižjega zneska, ki ga lahko mi dvignemo. Pozanimajmo se tudi o obrestih pri dvigu gotovine v tujini na svoji banki še pred odhodom, da ne bo po prihodu domov na našem bančnem izpisku kakšnih presenečenj. Namig: praviloma se bolj splača dvigovati gotovino z debetno kartico, ki jo za dvigovanje na bankomatu uporabljamo tudi doma, kot pa kreditno kartico. Za slednjo ponavadi veljajo precejšnje provizije pri dvigu na bankomatu, tako doma kot v tujini.
Če nas skrbi, ali bo naša debetna kartica delovala na bankomatih v tujini, pogledamo, ali je na njej znak cirrius ali maestro. Večina bankomatov po vsem svetu sprejema kartice s tema oznakama (tudi bankomati imajo ponavadi oznake, katere kartice sprejemajo, za vajo si naslednjič, ko gremo mimo bankomata, tega podrobno ogledajmo).
2) VARNOST
Ta je v veliki večini vezana na zgornjo točko. Tako kot za denar, velja pravzaprav za vse stvari, ki bi jih lahko pogrešili: preprosto ne puščamo jih brez nadzora. Prilika dela tatu, pravijo, in to pravilo je univerzalno, ne glede na geografsko dolžino in širino.
Nekaj sumničevosti vedno pride prav, v zdravi meri, seveda, da se ta ne ravije v paranojo. Pozanimamo se, kateri so tisti predeli mest, ki se jih je dobro izogibati, če ni potrebno se izogibamo sumljivih krajev, še posebej ponoči. Pri osebni varnosti pravzaprav veljajo prav vsa pravila, ki se jih držimo tudi doma. Vedeti moramo le, da je naš zlati rolex ponekod vreden več mesečnih plač in zato svojega materialnega statusa ne izkazujemo preveč očitno. Problem kraj in drugih varnostnih vprašanj ni v tem, da bi bil ves svet nevarnejši od našega domačega kraja, težava je le v tem, da se v primeru nevšečnosti na poti znajdemo pred večjo stisko kot doma. Pa naj gre za birokratske ovire pri pridobivanju novega potnega lista, ker so nam starega ukradli ali občutek nemoči, ker v tuji deželi ne poznamo nikogar, niti ne znamo jezika.
Današnji svet je prepoln kriznih žarišč, napetosti, in vojn, zato se bo vsak popotnik nekoč znašel na koncu sveta, o katerem se je morda še ne tako dolgo nazaj govorilo pri poročilih. O tem sem nekaj malega razmišljala tudi tu na blogu. Dejstvo je, da se je v primeru potovanja v politično nestabilne države dobro pozanimati, ali obstajajo zdržki za potovanje na določene dele države in katera so tveganja, s katerimi se lahko soočimo na poti. Naš vir informacij naj bo čim bolj objektiven in ažuren.
In sedaj najpomembnejše: če mislimo celo pot gledati čez ramo, stiskati stvari trdno v naročje in hiteti od hotela do znamenitosti in nazaj, potem je bolje, da si prihranimo živce in ostanemo doma. Svet je lep, če ga znamo takega videti, vendar nam strah lahko pogled precej zamegli. Lahko nas izolira od ljudi ali celo krajev, kjer bi sicer morda nabrali nepozabne spomine. Čimprej po prvem koraku z letala se poskušajmo otresti misli, da nam hoče vsakdo škodovati ali sploh vsakdo kaj hoče od nas. Ob upošetvanju standardne previdnosti se nam bo, z odklonom nepredvidljivih dogodkov, ki pa je vsepovsod enak (kar pomeni, da tvegamo povsod, kjer stopimo na ulico), godilo čisto dobro.
3) STIK Z LJUDMI
Ta je za popotnika ključen. Bolj ali manj pristen stik z lokalnim prebivalstvom je tisto, kar mnogokrat vsebinsko ločuje potovanje od popotništva, turista od popotnika. Tu se lahko navežemo na prejšnjo točko, da ne smemo videti v ljudeh nekoga, ki nas bo oropal, oguljufal, kar je še slabega. Seveda bomo srečali vse vrste ljudi, a nikakor si na podlagi slabih izkušenj ne ustvarjajmo predhodnih sodb. Na pot pojdimo neobremenjeni, če imamo o določenih skupinah ljudi določene stereotipne predstave, se le-teh zavedajmo in intenzivno delajmo na tem, da nas na popotovanju ne bodo ovirale. Bodimo strpni za morebitne kulturne razlike in odprti za nove načine življenja.
Seveda ni šablonskega modela, po katerem bi se ravnali, da bi se približali ljudem. Vse zgoraj našteto je predpogoj, ostalo naj pride spotoma. Vedno imejmo na zalogi prijazen nasmeh, fotografije družine in domačega kraja, prigrizke za na pot, ki jih lahko podelimo z drugimi, in nekaj osnovnih fraz v lokalnem jeziku. Edino pravilo je radovednost in odprtost. Kot večino stvari na poti tudi to prepustimo toku.
4) KAR JE ZA MEDGALAKTIČNE POPOTNIKE BRISAČA, JE ZA NAS, ZEMELJSKE POPOTNIKE, SPALNA VREČA
So male stvari, ki se jih naučimo sproti, ne pomaga, da o njih beremo, saj se je nujno učiti iz lastnih izkušenj. Ena izmed takih izkušenj nas bo morda popeljala do spoznanja, da je spalna vreča na potovanju lahko zlata vredna. Ko je sedež navadna lesena klop in moramo na njej preživeti skoraj tretjino dneva brez prestanka, ima spalna vreča čarobno zmožnost trd les spremeniti v krasno oblazinjeno pohištvo. Na nočnih vožnjah nam zvesto podpira vrat in igra vlogo vzglavnika. Kadar posteljnina v hotelu ni ravno kot iz reklame za pralni prašek, jo lahko preprosto pogrnemo čez posteljnino ali se z njo pokrijemo. Za določene funkcije je dosti navadna bombažna, včasih pa je debela zunanja spalka naš najboljši prijatelj.
kakšno uporabnost ima lahko veriga, brisača (ne velja kukati na uradno stran Douglasa Adamsa), ruta, najlonke in še marsikaj, pa bomo ugotovili šele na poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar