Najprej nekaj o tem, kaj sploh je popotništvo. Moje razumevanje pojma je, da gre za samostojno (torej ne preko turističnih agencij organizirano) potovanje, kjer je tvoj glavni namen in cilj seznanitev s čim širšim utripom in kulturo dežele na več ravneh. Popotništvo ponavadi pomeni seljenje iz enega kraja v drugega, vsaj v določeni meri zunaj hotelskih kompleksov. Stik z domačini je za popotništvo nujen. Prav tako je nujna lastna aktivnost in udeleženost pri celotni organizaciji in izvedbi priprav in poti same. Ne, počitnice v Sharm el-Sheikhu niso popotnišvo, ne glede na število dodatnih izletov, ki se jih udeležite.
Nekje je treba začeti. Samostojno potovanje je lahko kar velik projekt, odvisno od stila potovanja, časa, stopnje posameznikove obsedenosti z načrtovanjem, aktivnosti, cilja poti, namena, števila popotnikov, finančnih sredstev in še marsičesa. Predvsem pred prvim samostojnim potovanjem so priprave lahko precej stresne in zdi se, da opravkov še 2 dni pred odhodom ne zmanjka.
Da vse teče kolikor toliko tekoče, je dobro pisati sezname, sezname, sezname in nato še sezname seznomov, da se med njimi znajdemo. Tudi jaz to delam, delno javno, na tem blogu. A do seznamov, kaj je treba storiti pred odhodom, je pravzaprav kar dolga pot.
1) ODLOČITEV, DA GREM V SVET ALI OBOLENJE ZA BOLEZNIJO "TRAVEL BUG"
Pravzaprav sem v dilemi, ali je ta točka pred ali za naslednjo. Pri prvih dveh potovanjih, no, pri prvem gotovo, je bila druga točka pred to, nekje po prihodu iz Indokine pa je precej jasno, da gre za potovanja zaradi potovanj samih. Torej najprej začutiš "travel bug", popotniško mrzlico, in se odločiš, da greš. Veliko je ljudi, ki "travel buga" ali želje po obisku dolečene dežele nikoli ne realizirajo. Razlogi so različni, večinoma pa gre bolj kot za razloge za izgovore. Tu bi moji sošolci vzneseno kimali ob omembi Rubikona. Nasvet za omahljivce: Samo spakiraj in pojdi! (kar je dosti slab nasvet, glede na dolžino tega posta, saj očitno ne gre vedno tako lahko).
2) IZBIRA DESTINACIJE
Pri nekaterih "travel bug" vzklije iz želje videti določeno deželo. Pri drugih je želja po potovanju prisotna ves čas in ni vezana na določene destinacije. Tej vrsti popotnikom pravim "travel junkies" in jim načeloma ni pomoči. Obisk ene destinacije jih ne bo zadovoljil. Vedno znova bodo našli konce sveta, ki jih je vredno videti, ponavadi spontano, brez velikih razmišljanj in racionalnih utemeljitev, zakaj ravno tja. Recimo, da smo po tipu popotnika travel junkie. Kako torej, ko nas zagrabi abstinenčna kriza, izbrati primerno destinacijo? Če želimo biti nekoliko manj spontani, je dobro, da razmislimo o naslednjih točkah:
a) Finančna sredstva: Treba je realno oceniti naše finančne zmožnosti, saj v primeru, da v srednjeročnem času (kolikor ga pač imamo) ne moremo zbrati niti 1500€ za letalsko karto za Solomonove otoke, je bolje, če si zastavimo cilje malo nižje ali si čas odhoda prestavimo na kasnejši čas. Destinacije po Evropi so glede prevoza tja lahko zaradi relativno majhnjih razdalji in nizkocenovih letalskih prevoznikov poceni. Po drugi strani pa so stroški bivanja v nekaterih azijskih ali južnoameriških državah lahko zelo nizki.
b) Interesi: Tu bi v grobem lahko popotnike razdelila v dve skupini; raziskovalce kultur in občudovalce narave. Prvi bodo navdušeni nad drugačnimi, eksotičnimi kulturami, verami, neznanimi običaji in bodo njihove destinacije verjetno tiste, ki povzročajo kuturni šok. Drugim je bolj pomembna čudovita, neokrnjena narava, naravni parki, trekkingi, flora in favna. Večinoma pa gre seveda za kombinacijo obojega, čeprav bi sama sebe uvrstila bolj v prvo skupino. Dobro je še, če razmislimo, ali smo bolj mestni ali podeželjski človek, žurerji ali raje pohajkujemo po oddaljenih vasicah, kako vajeni smo udobja, kakšne so morebitne aktivnosti, ki jih želimo na potovanju izkusiti. Za vsak interes se najde kaj primernega, le pobrskati je treba. Dober vir prvih informacij so razni popotniški blogi, forumi, potopisna predavnja, članki v popotniških revijah, Travel Channel.
c) Čas: Najprej čas, ki ga imamo na voljo. Če nimamo na voljo več mesecev, si je najbrž nesmiselno zastaviti cilj prepotovati celo Indijo, temveč se raje osredotočimo le na en del. Obstaja ogromno zanimih destinacij, ki se jih da ogledati v roku rednega letnega dopusta (in morda za bonus kakšen dan neplačanega, če je ta možnost). Drugi dejavnik pa je, kdaj sploh imamo čas. Niso vsi deli leta primerni za vse destinacije. Če nas je strah monsunov ali orkanov, v poletnem času najbrž odpade del JV Azije in Srednja Amerika. Če se želimo kopati, v netropske kraje ni ravno najbolje hoditi pozimi, kljub temu, da so temeprature morda višje kot doma, pri 18 stopinjah se še vedno nihče ne kopa. Čas je torej tudi pogojen z interesi. Pa tudi s financami. Najbolj ugodni čas za obisk neke destinacije ponavadi tam velja tudi za višek turistične sezone, kar za sabo potegne dražje letalske karte, višje cene prenočišč (in na splošno višje cene) in večjo gnečo pri lokalnih znamenitostih.
d) Izkušnje: Po zahodnih državah in večini JV Azije je naravnost smešno lahko potovati, medtem ko znajo biti manj obljudeni koščki sveta precej naporni za potovanje. Treba se je tudi zavedati, kakšne so nevarnosti na potovanju, kakšni so prevozi (neskončne vožnje niso za vsakogar) in kako zelo smo fleksibilni pri sprejemnju pogojev bivanja (živalski sostanovalci v sobah, pisana lestvica urejenosti kopalnic), koliko smo občutljivi za higieno in kako spretno se znamo sporazumevati brez znanja ene same besede v jeziku sogovornika.
3) DOMČA NALOGA ALI REFERAT O MOJI ŽELJENI DESTINACIJI
Najlažje je seveda postaviti vprašanje v stilu "vse o tej-in-tej destinaciji" na prvi forum, ki ga najdemo, a žal se bo verjetno treba potruditi dlje od tega. Dobro je začeti z verodostojnimi, objektivnimi informacjami. Te dobimo v raznih vodičih, kot je naprimer Lonely planet ali pa morda njegova konkurenca Rough guide. Dober vir informacij so še razne internetne strani turističnih organizacij države, kamor potujemo, strani našega zunanjega ministrstva (predvsem kar se tiče legalnih zadev kot so vize) ali veleposlaništev države. Ko vemo dovolj o državi, se lotimo morda še bolj pomembne raziskave: subjektivne informacije in izkušnje drugih popotnikov. Od njih poskušamo preko blogov in forumov izvedeti čim novejše podatke. Podatki, ki jih lahko pridobimo na ta način, so najnovjše informacije o cenah (te gredo namreč lahko že v enem letu v višave), varnosti, stvareh in krajih, ki jih je ali ni vredno obiskati (vendar se moramo zavedati, da je ta ocena vedno subjektivna in je vedno pomembno prepoznati lastno zanimanje in interese), okvirnih cenah letalskih kart, najboljših možnostih prenočevanja in transporta in še in še.
Ko se nam zdi, da smo iz obeh vrst virov nabrali zadostno število podatkov, ocenimo, koliko časa bi nam vzela načrtovana pot glede na želje in seveda z upoštevanjem časa in financ, ki ga imamo na voljo. Ta ocena nam bo služila kot okvir pri nakupu letalske karte, če na destinacijo potujemo z letalom.
Naslednji korak je odvisen od stopnje obsedenosti z načrtovanjem. Lahko si namreč pot začrtamo popolnoma, ali pa ta korak preprosto izpustimo in se res le z letalsko karto v žepu prepustimo toku. Vendar menim, da je na tej stopnji okviren načrt zaželjen. Ta naj ne zajema preveč podrobnosti, le "must see" zadeve in morda okvirno začrtano pot (da ne bomo preveč skakali z enega konca na drugega). Ta načrt je zaželjen, ker se nam pri načrtovanju lahko porodijo nova, bolj natančna vprašanja, na katera spet poiščemo odgovore pri zgornjih virih. Lahko se namreč zgodi, da katera od zaželjenih opcij ni izvedljiva (naprimer prečkanje kakšne meje po kopnem, za katero se izkaže, da ni možno).
Tako, pa smo pred odločilnim korakom, nakupom letalske karte. O tem in pripravah na pot pa v nadaljevanju.
Nekje je treba začeti. Samostojno potovanje je lahko kar velik projekt, odvisno od stila potovanja, časa, stopnje posameznikove obsedenosti z načrtovanjem, aktivnosti, cilja poti, namena, števila popotnikov, finančnih sredstev in še marsičesa. Predvsem pred prvim samostojnim potovanjem so priprave lahko precej stresne in zdi se, da opravkov še 2 dni pred odhodom ne zmanjka.
Da vse teče kolikor toliko tekoče, je dobro pisati sezname, sezname, sezname in nato še sezname seznomov, da se med njimi znajdemo. Tudi jaz to delam, delno javno, na tem blogu. A do seznamov, kaj je treba storiti pred odhodom, je pravzaprav kar dolga pot.
1) ODLOČITEV, DA GREM V SVET ALI OBOLENJE ZA BOLEZNIJO "TRAVEL BUG"
Pravzaprav sem v dilemi, ali je ta točka pred ali za naslednjo. Pri prvih dveh potovanjih, no, pri prvem gotovo, je bila druga točka pred to, nekje po prihodu iz Indokine pa je precej jasno, da gre za potovanja zaradi potovanj samih. Torej najprej začutiš "travel bug", popotniško mrzlico, in se odločiš, da greš. Veliko je ljudi, ki "travel buga" ali želje po obisku dolečene dežele nikoli ne realizirajo. Razlogi so različni, večinoma pa gre bolj kot za razloge za izgovore. Tu bi moji sošolci vzneseno kimali ob omembi Rubikona. Nasvet za omahljivce: Samo spakiraj in pojdi! (kar je dosti slab nasvet, glede na dolžino tega posta, saj očitno ne gre vedno tako lahko).
2) IZBIRA DESTINACIJE
Pri nekaterih "travel bug" vzklije iz želje videti določeno deželo. Pri drugih je želja po potovanju prisotna ves čas in ni vezana na določene destinacije. Tej vrsti popotnikom pravim "travel junkies" in jim načeloma ni pomoči. Obisk ene destinacije jih ne bo zadovoljil. Vedno znova bodo našli konce sveta, ki jih je vredno videti, ponavadi spontano, brez velikih razmišljanj in racionalnih utemeljitev, zakaj ravno tja. Recimo, da smo po tipu popotnika travel junkie. Kako torej, ko nas zagrabi abstinenčna kriza, izbrati primerno destinacijo? Če želimo biti nekoliko manj spontani, je dobro, da razmislimo o naslednjih točkah:
a) Finančna sredstva: Treba je realno oceniti naše finančne zmožnosti, saj v primeru, da v srednjeročnem času (kolikor ga pač imamo) ne moremo zbrati niti 1500€ za letalsko karto za Solomonove otoke, je bolje, če si zastavimo cilje malo nižje ali si čas odhoda prestavimo na kasnejši čas. Destinacije po Evropi so glede prevoza tja lahko zaradi relativno majhnjih razdalji in nizkocenovih letalskih prevoznikov poceni. Po drugi strani pa so stroški bivanja v nekaterih azijskih ali južnoameriških državah lahko zelo nizki.
b) Interesi: Tu bi v grobem lahko popotnike razdelila v dve skupini; raziskovalce kultur in občudovalce narave. Prvi bodo navdušeni nad drugačnimi, eksotičnimi kulturami, verami, neznanimi običaji in bodo njihove destinacije verjetno tiste, ki povzročajo kuturni šok. Drugim je bolj pomembna čudovita, neokrnjena narava, naravni parki, trekkingi, flora in favna. Večinoma pa gre seveda za kombinacijo obojega, čeprav bi sama sebe uvrstila bolj v prvo skupino. Dobro je še, če razmislimo, ali smo bolj mestni ali podeželjski človek, žurerji ali raje pohajkujemo po oddaljenih vasicah, kako vajeni smo udobja, kakšne so morebitne aktivnosti, ki jih želimo na potovanju izkusiti. Za vsak interes se najde kaj primernega, le pobrskati je treba. Dober vir prvih informacij so razni popotniški blogi, forumi, potopisna predavnja, članki v popotniških revijah, Travel Channel.
c) Čas: Najprej čas, ki ga imamo na voljo. Če nimamo na voljo več mesecev, si je najbrž nesmiselno zastaviti cilj prepotovati celo Indijo, temveč se raje osredotočimo le na en del. Obstaja ogromno zanimih destinacij, ki se jih da ogledati v roku rednega letnega dopusta (in morda za bonus kakšen dan neplačanega, če je ta možnost). Drugi dejavnik pa je, kdaj sploh imamo čas. Niso vsi deli leta primerni za vse destinacije. Če nas je strah monsunov ali orkanov, v poletnem času najbrž odpade del JV Azije in Srednja Amerika. Če se želimo kopati, v netropske kraje ni ravno najbolje hoditi pozimi, kljub temu, da so temeprature morda višje kot doma, pri 18 stopinjah se še vedno nihče ne kopa. Čas je torej tudi pogojen z interesi. Pa tudi s financami. Najbolj ugodni čas za obisk neke destinacije ponavadi tam velja tudi za višek turistične sezone, kar za sabo potegne dražje letalske karte, višje cene prenočišč (in na splošno višje cene) in večjo gnečo pri lokalnih znamenitostih.
d) Izkušnje: Po zahodnih državah in večini JV Azije je naravnost smešno lahko potovati, medtem ko znajo biti manj obljudeni koščki sveta precej naporni za potovanje. Treba se je tudi zavedati, kakšne so nevarnosti na potovanju, kakšni so prevozi (neskončne vožnje niso za vsakogar) in kako zelo smo fleksibilni pri sprejemnju pogojev bivanja (živalski sostanovalci v sobah, pisana lestvica urejenosti kopalnic), koliko smo občutljivi za higieno in kako spretno se znamo sporazumevati brez znanja ene same besede v jeziku sogovornika.
3) DOMČA NALOGA ALI REFERAT O MOJI ŽELJENI DESTINACIJI
Najlažje je seveda postaviti vprašanje v stilu "vse o tej-in-tej destinaciji" na prvi forum, ki ga najdemo, a žal se bo verjetno treba potruditi dlje od tega. Dobro je začeti z verodostojnimi, objektivnimi informacjami. Te dobimo v raznih vodičih, kot je naprimer Lonely planet ali pa morda njegova konkurenca Rough guide. Dober vir informacij so še razne internetne strani turističnih organizacij države, kamor potujemo, strani našega zunanjega ministrstva (predvsem kar se tiče legalnih zadev kot so vize) ali veleposlaništev države. Ko vemo dovolj o državi, se lotimo morda še bolj pomembne raziskave: subjektivne informacije in izkušnje drugih popotnikov. Od njih poskušamo preko blogov in forumov izvedeti čim novejše podatke. Podatki, ki jih lahko pridobimo na ta način, so najnovjše informacije o cenah (te gredo namreč lahko že v enem letu v višave), varnosti, stvareh in krajih, ki jih je ali ni vredno obiskati (vendar se moramo zavedati, da je ta ocena vedno subjektivna in je vedno pomembno prepoznati lastno zanimanje in interese), okvirnih cenah letalskih kart, najboljših možnostih prenočevanja in transporta in še in še.
Ko se nam zdi, da smo iz obeh vrst virov nabrali zadostno število podatkov, ocenimo, koliko časa bi nam vzela načrtovana pot glede na želje in seveda z upoštevanjem časa in financ, ki ga imamo na voljo. Ta ocena nam bo služila kot okvir pri nakupu letalske karte, če na destinacijo potujemo z letalom.
Naslednji korak je odvisen od stopnje obsedenosti z načrtovanjem. Lahko si namreč pot začrtamo popolnoma, ali pa ta korak preprosto izpustimo in se res le z letalsko karto v žepu prepustimo toku. Vendar menim, da je na tej stopnji okviren načrt zaželjen. Ta naj ne zajema preveč podrobnosti, le "must see" zadeve in morda okvirno začrtano pot (da ne bomo preveč skakali z enega konca na drugega). Ta načrt je zaželjen, ker se nam pri načrtovanju lahko porodijo nova, bolj natančna vprašanja, na katera spet poiščemo odgovore pri zgornjih virih. Lahko se namreč zgodi, da katera od zaželjenih opcij ni izvedljiva (naprimer prečkanje kakšne meje po kopnem, za katero se izkaže, da ni možno).
Tako, pa smo pred odločilnim korakom, nakupom letalske karte. O tem in pripravah na pot pa v nadaljevanju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar