Malajski ali sončni medvedPrvič sem se s temi ljubkimi medvedki srečala v Laosu, v nekem centru za ohranitev in reševanje divjih živali nedaleč od Luang Prabanga. Na ne prevelikem ograjenem prostoru je lenobno počivala skupina črnih azijskih, "mesečnih" medvedov, ki so jih rešili iz kletk rejcev. Ti simpatični velikani so me v trenutku očarali. Njihove manjše, očarljive brate malajske ali sončne medvede sem spoznala nekaj tednov kasneje v podobnem, precej večjem centru za divje živali 45 kilometrov iz Phnom Penha v Kambodži.
Malajski ali sončni medved (sun bear) je najmanjši predstavnik medvedje vrste. Zraste namreč le do metra in pol in tehta do 65 kg. Njegova značilnost je izjemno dolg - do 25 cm - jezik.
Razširjen je po gorskih in nižinskih gozdovih jugovzhodne Azije od južne Kitajske, Burme, Laosa, Kambodže, Vietnama pa vse do Malajskega polotoka in nekaterih delov Indonezije (Sumatra, Borneo). Večino časa preživi na drevesih in ima v ta namen razvite dolge kremplje, s katerimi se oprijema drevesnega debla pri plezanju in iskanju hrane v lubju dreves.
Je vsejed, njegov jedilnik zajema vse od žuželk, kuščarjev, ptic, manjših sesalcev, sadja, palmovih vršičkov, jagodičevja, koreninic... Z močno čeljustjo lahko stre celo kokosov oreh. Seveda ima, kot se za medveda spodobi, rad tudi med, zato ga Malajci in Indonezijci imenujejo medeni medved. Hrano bolj kot z vidom, ki je precej slab, zaznava z dobro razvitim vonjem.
Ti medvedi se parijo celo leto, predvidevajo, da so monogamni. Po pribljižno trimesečni brejosti se hkrati se skotijo 2-3 goli in slepi (pri izkotitvi tehtajo 300 do 400 gramov) mladiči, ki sesajo mamino mleko pribljižno 18 mesecev. Samice dosežejo spolno zrelost pri treh, samci pa pri štirih letih. V ujetništvu dočakajo 25 do 28 let.
Njihov kožuh je kratek in gladek. Prepoznavni so po črni dlaki z oranžno-rumeno liso v obliki podkve na prsih in lisah enake barve okoli oči in gobca. Po tej svoji značilnosti so tudi dobili ime.
Malajski medved nima veliko naravnih sovražnikov. Včasih je plen tigrov, azijskih pitonov, leopardov ter svojega večjega brata, azijskega črnega medveda. V zadnjih letih se je število teh medvedkov zmanjšalo zaradi lova (zaradi škode, ki jo povzročajo predvsem na palmovih drevesih, med kmetovalci niso najbolj priljubljeni). Lov se povečuje zaradi povpraševanja po krznu in delih telesa, ki jih uporabljajo v tradicionalni medicini. Tako so specialiteta kamboške kuhinje njegove šape, v kitajski tradicionalni medicini pa se uporablja njegov žolč.
Svetovna zveza za varstvo narave ga uvršča na seznam ranljivih vrst.
Spominjam se - pa pravgotovo tudi vi - tiste zgodbe, pospremljene s slikami o takoimenovanih bonsaj muckah oziroma "bonsai kitten". Male mucke naj bi dali v stekleničke, jih priključili na infuzijo za ohranjanje pri življenju ter mucke bi naj tako zrasle v teh stekleničkah. Nekako tako kot tiste naše hruške v žganju. Seveda je bil svet šokiran, prav vsi so bili na nogah. Kasneje se je na presenečenje (in olajšanje?) vseh izkazalo, da je šlo za nateg. In vsi s(m)o si oddahnili, da je večina grozodejstev na internetu plod čudaškega smisla za humor.
Spoznajte azijskega črnega medveda, prave "bonsai kitten".
Ta kosmatinec domuje vse od Afganistana in Pakistana pa vse do Kitajske. Najdemo ga v Iranu, Bangladešu, Sibiriji, Koreji, na Japonskem, Tajvanu, ter po južni in jugovzodni Aziji (severna Indija, Nepal, Butan, Burma, Tajska, Vietnam, Laos). Večinoma se zadržuje v gozdnatih visokogorjih, najti ga je na višini 2700m, vendar tudi nižje. Znan je pod številnimi imeni: azijski črni medved, tibetanski črni medved, himalajski črni medved in mesečni medved (moon bear).
Razširjen je po gorskih in nižinskih gozdovih jugovzhodne Azije od južne Kitajske, Burme, Laosa, Kambodže, Vietnama pa vse do Malajskega polotoka in nekaterih delov Indonezije (Sumatra, Borneo). Večino časa preživi na drevesih in ima v ta namen razvite dolge kremplje, s katerimi se oprijema drevesnega debla pri plezanju in iskanju hrane v lubju dreves.
Je vsejed, njegov jedilnik zajema vse od žuželk, kuščarjev, ptic, manjših sesalcev, sadja, palmovih vršičkov, jagodičevja, koreninic... Z močno čeljustjo lahko stre celo kokosov oreh. Seveda ima, kot se za medveda spodobi, rad tudi med, zato ga Malajci in Indonezijci imenujejo medeni medved. Hrano bolj kot z vidom, ki je precej slab, zaznava z dobro razvitim vonjem.
Ti medvedi se parijo celo leto, predvidevajo, da so monogamni. Po pribljižno trimesečni brejosti se hkrati se skotijo 2-3 goli in slepi (pri izkotitvi tehtajo 300 do 400 gramov) mladiči, ki sesajo mamino mleko pribljižno 18 mesecev. Samice dosežejo spolno zrelost pri treh, samci pa pri štirih letih. V ujetništvu dočakajo 25 do 28 let.
Njihov kožuh je kratek in gladek. Prepoznavni so po črni dlaki z oranžno-rumeno liso v obliki podkve na prsih in lisah enake barve okoli oči in gobca. Po tej svoji značilnosti so tudi dobili ime.
Malajski medved nima veliko naravnih sovražnikov. Včasih je plen tigrov, azijskih pitonov, leopardov ter svojega večjega brata, azijskega črnega medveda. V zadnjih letih se je število teh medvedkov zmanjšalo zaradi lova (zaradi škode, ki jo povzročajo predvsem na palmovih drevesih, med kmetovalci niso najbolj priljubljeni). Lov se povečuje zaradi povpraševanja po krznu in delih telesa, ki jih uporabljajo v tradicionalni medicini. Tako so specialiteta kamboške kuhinje njegove šape, v kitajski tradicionalni medicini pa se uporablja njegov žolč.
Svetovna zveza za varstvo narave ga uvršča na seznam ranljivih vrst.
Spominjam se - pa pravgotovo tudi vi - tiste zgodbe, pospremljene s slikami o takoimenovanih bonsaj muckah oziroma "bonsai kitten". Male mucke naj bi dali v stekleničke, jih priključili na infuzijo za ohranjanje pri življenju ter mucke bi naj tako zrasle v teh stekleničkah. Nekako tako kot tiste naše hruške v žganju. Seveda je bil svet šokiran, prav vsi so bili na nogah. Kasneje se je na presenečenje (in olajšanje?) vseh izkazalo, da je šlo za nateg. In vsi s(m)o si oddahnili, da je večina grozodejstev na internetu plod čudaškega smisla za humor.
Spoznajte azijskega črnega medveda, prave "bonsai kitten".
Ta kosmatinec domuje vse od Afganistana in Pakistana pa vse do Kitajske. Najdemo ga v Iranu, Bangladešu, Sibiriji, Koreji, na Japonskem, Tajvanu, ter po južni in jugovzodni Aziji (severna Indija, Nepal, Butan, Burma, Tajska, Vietnam, Laos). Večinoma se zadržuje v gozdnatih visokogorjih, najti ga je na višini 2700m, vendar tudi nižje. Znan je pod številnimi imeni: azijski črni medved, tibetanski črni medved, himalajski črni medved in mesečni medved (moon bear).
Mesečni medved v naravnem okoljuVelik je od 1,3 do 1,6 metra. Samci tehtajo med 100 in 200 kg, samice so pol lažje. Ima precej močan vrat in velika ušesa. Njihov kožuh je črn (včasih rdečkast-rjav) z liso kremne barve na prsih, ki je tej vrsti zaradi oblike meseca tudi dala ime.
Za hrano plezajo na drevesa, kjer iščejo orehe, kostanje in drugo z maščobo bogato hrano. Hranijo se tudi z jagodičevjem, bambusom in drugimi rastlinami. Ne brani se niti majhnih sesalcev, ptic, žuželk, včasih napada tudi živino.
SZVN ga uvršča med ranljive vrste. Ogrožen je predvsem zaradi krčenja naravnega okolja in pobijanja zaradi napadov na živino.
Veliko nevarnost temu medvedu predstavlja človek z lovom, spodbujanim zaradi potreb tradicionalne medicine. V te namene se uporabljajo njegovi žolčniki. Kitajska je lov na divje živeče medvede v ta namen prepovedala že leta 1980, a s tem sprožila gojenje medvedov v namen pridobivanja žolča. Na teh farmah so medvedi zaprti in priklenjeni v izredno majhnih kletkah, kjer jim v žolčnike vstavijo kateter, po katerem pridobivajo žolč, ne da bi morali žival pred tem ubiti. Čeprav se rejci sklicujejo na okoljevarstvenost te metode - namesto, da bi krčili prostoživečo populacijo, medvede tako izkoriščajo dlje časa, tudi več let - je taka reja skrajno nehumana in okrutna, obsodile so jo številne organizacije za zaščito živali.
Seveda ni potrebno poudariti, da ti medvedi živijo v groznih razmerah. Obstaja več vrst pridobivanja žolča od živih medvedov, a nobena od teh metod ni niti blizu prijazni. Zaradi lažjega dostopa katetra so kletke, v katerih živijo, tako majhne, da medvedi ne morejo niti stati, nekatere metode zahtevajo celo, da je medved dobesedno ukleščen in se ne more niti premikati. Kljub nemogočim razmeram in posledično visoki smrtnosti lahko nekateri medvedi v takih kletkah preživijo celo do 25 let oziroma celo življenje. Tako življenje ima na njih hude psihične in telesne posledice. Aktivisti organizacij za zaščito živali poročajo o psihičnih stiskah, ki se kažejo kot naprimer udarjanje z glavo ob rešetke ali grizenje lastnih šap. Kažejo se številne fizične posledice, kot so izguba dlake, zakrnela rast, podhranjenost, izguba mišične mase, izpadajo jim zobje.
Ko medvedi prenehajo proizvajati žolč, jih ubijejo in uporabijo njihovo meso, krzno, šape in kremplje.
Po ocenah naj bi bilo na Kitajskem na teh farmah okoli 9000 medvedov, v Vietnamu pa okoli 4000. Prodaja izdelkov iz njihovega žolča je povsem legalna. V prodaji ga je možno dobiti kot čaje, šampone, napitke in v številnih drugih oblikah. Čeprav je trgovina z deli telesa, kot so kožuh, kosti, kri, meso itd. prepovedana, je zelo razširjena, tako znotraj Kitajske kot tudi preko njenih meja.
...in mesečni medved na farmi za pridobivanje žolčaV kolikšni meri človeka pretrese spoznanje, da "bonsai kitten" morda le niso toliko plod čiste domišljije? Vzreja teh čudovitih živali za namene mučenja je znana stvar, verjetno nihče ni za to slišal prvič, a zakaj ni svet pretresen v tolikšni meri kot ko gre za (dokaj očitno) internetno potegavščino? So mucke toliko bolj ljubke?
Ni komentarjev:
Objavite komentar