ponedeljek, 25. april 2011

2. del: Moj prvi Rosh HaShanah

…In potem stopim skozi vrata in sem v Izraelu. Prijatelj Tamir me že čaka pred izhodom. Prav vesela sem bila, ko sem po tako dolgem času končno spet videla znan obraz. Njegova družina ni hotela niti slišati o tem, da bi bila v času, ko sem imela namen bivati v Tel Avivu, nastanjena v hostlu. Živijo kakih 20 ali 30 minut od Tel Aviva, v mestu, ki se imenuje Petah Tiqva, kar pomeni »vrata upanja«. Mesto ima nekaj manj prebivalcev kot Ljubljana in bi ga lahko zamenjal za predmestje Tel Aviva, saj se mesta med seboj prelivajo in sploh ne veš, kdaj se začne eno in konča drugo. Ko smo prispeli, sem se samo še zavedla utrujenosti in skoraj v trenutku zaspala.

Prvi dan. Čeprav bi lahko spala in spala, me je omotičnost nekega drugega stanja zavesti v trenutku minila, ko sem se zavedla, kje sem se prebudila v nov dan. Zajtrk, topel pozdrav od Tamirjeve družine in že sva na poti proti Tel Avivu. Glede na to, da je bilo še včeraj v Zagrebu 14 stopinj, sem na vročem poletnem soncu prav uživala. Komaj sem čakala, da se namočim v toplem sredozemskem morju. Izstopiva iz avtobusa na koncu Allenby Street. Pred mano je ogromna fontana, naprej za njo cesta in nato promenada ob obali, zadaj peščena plaža in modro morje. Levo hotel, desno nakupovalni center in hotel, naprej ob promenadi se jih zvrsti še več: Carlton, Sheraton, Hilton: sami imenitni hoteli, ogromno restavracij, fast foodov, slaščičarn, barov, pubov. To je torej to, kar se je včeraj ponoči lesketalo proti mojemu okencu na letalu. Plaža je naravnost čudovita. Topel, vroč pesek pod bosimi nogami, toplo morje, ki se zliva in preliva z robom te preproge iz mivke. Voda prijetno topla, vsaj za nas, od mraza utrjene Evropejce. Po namakanju v morju si privoščiva malico – toast z praktično vsem, kar lahko tisti trenutek poješ. Namesto klasičnega toasta je t.i. bagel, štručka kruha z luknjo v sredini, za katero pa žal ne najdem slovenskega izraza. Morda bi ga še najlažje opisala kot nekakšen krof. Treba se je bilo odpraviti nazaj, saj je bila zvečer večerja ob prazniku Rosh HaShanah, judovskemu novemu letu.

Večerja je bila pri Tamirjevih sorodnikih, stricu in teti. Vsi so me lepo sprejeli, večina jih tudi dobro govori angleško, zato nismo imeli s pogovorom nobenih težav. Večina je bila navdušena, ko sem povedala, od kod prihajam. Bila sem pozitivno presenečena, ker Slovenijo prav dobro poznajo, če pa jo kdo ni, mu pa je bilo jasno ob omembi Jugoslavije. Sicer sem nekajkrat rajši preslišala Slavonijo namesto Slovenije, že rahlo sita večnega razlaganja ena in iste zgodbe, kje in kaj je Slovenija. Moje gostitelje so presenetile nizke temperature v naši ljubi podalpski državici in – saj ni res pa je - celo sneg imamo! Redno, praktično vsako leto, celo do nižin. V Izraelu namreč le redko vidijo sneg, pa še to le na severu, včasih, res včasih, ga kdaj februarja dočakajo celo v Jeruzalemu.

Sledila je hrana… Veliko hrane… Tradicija je, da se pred večerjo je jabolka, ki jih namočiš v med. In nato še precej različnih jedi, mnoge od njih so bile v skladu s tradicijo tega praznika sladke, celo riba. Hrana je bila nekakšna mešanica vzhodnoevropske – poljske in romunske, saj njihova družina od tam izvira, maroške in mediteranske oziroma »bližnjevzhodne« - lahko bi rekli tudi arabske. Na splošno bi težko opredelili, kaj je pravzaprav izraelska kuhinja. Vsekakor sem sodi humus, omaka iz čičerike in falafli, ocvrte kroglice, prav tako iz čičerike (sicer oboje poznajo v več različicah praktično po celem Bližnjem vzhodu). Na splošno pa je kuhinja odvisna predvsem, od kod je kuhar. Izrael je dežela priseljencev, ki so svojo kulinariko prinesli s seboj z različnih koncev sveta, tam pa se je pomešala z lokalno.

Drugi dan najprej spoznavanje z mestom, kjer sem nastanjena. Sprehodiva se do spominskega parka, ki je poln družinskih piknikov in sprehajalcev. V mestu je zelo številčno prebivalstvo iz Rusije, zato so praktično vsi napisi tudi v ruščini. Zvečer se ponovno odpraviva v Tel Aviv, spoznavat nočno življenje. Tokrat nisva šla z avtobusom, temveč sherutom, taksijem, ki vozi na točno določeni progi in po poti pobira potnike. V kombi gre ponavadi 10 ljudi in je cenovno morda nekoliko ugodnejši od busa, prej si na cilju pa še izkazal se je za dober kraj za klepetanje z ostalimi potniki. Sonce že zahaja, kopalci se odpravljajo, sedaj bodo prilezli na plano žurerji. Tel Aviv je znan po dobrih nočnih klubih in zabavah vse do jutra. V daljavi se svetlika Yafo, stari del mesta. Ob obali se sprehodiva proti zlatim lučem starega dela. Promenada pelje mimo Dolphinariuma, kjer se je pred nočnim klubom junija 2001 razstrelil samomorilski napadalec, član palestinskega gibanja Hamas. Pri tem je umrlo 21 civilistov, večina mladih, starih od 14 do 25 let, več kot 100 ljudi je bilo ranjenih. Danes je pred stavbo spomenik z imeni žrtev ter plapolajočo izraelsko zastavo. Kljub tragediji so tam še vedno lokali in nočni klubi. Ko sva prispela do starega pristanišča v Yafu, se je za nama razprostiral čudovit pogled na luči nočnega Tel Aviva. Vendar pa staro pristanišče ponoči izgleda precej strašljivo in zapuščeno, zato se rajši odpraviva nazaj proti živahnim ulicam Tel Aviva. Nekoliko naprej od ameriške ambasade (kljub temu, da je uradno glavno mesto Izraela Jeruzalem, je večina predstavništev zaradi nedorečenega statusa tega mesta v Tel Avivu) je lokal, imenovan Mike's Place. Prijetno vzdušje, prijazne natakarice, ki, predvsem zato, ker večinoma niso domačinke, odlično govorijo angleško, ter prijetna glasba – stari rock, blues, jazz. Pečene pikantne perutničke so bile naravnost fenomenalne, koktejli še kar solidni. Sicer je pijača precej draga, najcenejše domače pivo je bilo precej nad 3 €. Svoj skrbno načrtovani dnevni budget sem tako že prvi pravi dan v mestu presegla in treba se je bilo vrniti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar