Kako se je vse začelo...

Leta 2007, še pred nastankom tega bloga, sem se odpravila na svoje prvo potovanje. Pot me je vodila v Sveto deželo, Izrael. Takrat sem sicer pisala popotniški dnevnik v stari dobri papirnati obliki (ahhhh, ali še kdo od vas, dragi bralci, pogreša tisto čudovito stoletje svinčnikov in neberljivih pisav, s katerimi so prišli še stare dobre pisarniške vreznine in vonj po papirju...), ki pa je žal imel precej omejeno količino zapisov in kljub dobrim namenom ni nikoli dočakal tiskanega zapisa. Tega sem se lotila šele skoraj leto kasneje, brez razloga, brez obetov, da bo kje objavljen. Več let je tako zapis o mojem prvem potovanju počival nekje pod kupi drugih dokumentov na mojem računalniku (in lovil bite in bajte elektronskega prahu), pozabljen in prezrt ob novih zgodbah, ki so nastajale v tako moderni obliki kot je blog. A ta zapis v resnici ljubim. Ne ker bi bil posebej dober ali podprt z resnično dobrim slikovnim materialom. Preprosto ker je nastal in postal moj prvi potopis. Tisti, s katerim se je vse začelo.

In zato nobena druga poteza ne more biti bolj logična kot ta, da mu (po delih) končno dam možnost, da najde svoje bralce.

1. DEL

Torej grem v Izrael. To je bila pač odločitev. Rada bi šla tja. Kaj ti je pa tam tako všeč? Ne vem, kaj mi je tam tako všeč. Nisem še bila tam. Aha. To je vendar zraven Pakistana? Ne, ni. To je zraven Egipta, Jordanije in Sirije in Libanona. Turčija tudi ni daleč, tako, če si še vedno ne predstavljaš na zemljevidu. Aha. Samo tam je vojna… Ne, ni vojne. Aha. So teroristi… Ni bilo že lep čas teroristov, saj ne grem v Irak. Aha. Samo tam so muslimani, ne moreš iti sama, kako bodo pa gledali, če bo ženska sama? Izrael je judovska država (ali država Judov, kakor hočeš), seveda so tam tudi muslimani, ampak zaboga, saj ne grem na konec sveta. Aha…Samo ti gotovo ne boš več nazaj prišla, ti povem…

Izrael je država na Bližnjem vzhodu. Obkrožajo ga Jordanija, Sirija, Libanon in Egipt ter na zahodu Sredozemsko morje. Brez Zahodnega brega in Gaze ima nekje 6 milijonov prebivalcev, večinoma Judov. Okoli 16 % je muslimanov, najde se še nekaj kristjanov. Glavno in največje mesto je Jeruzalem. Uradna jezika sta hebrejščina in arabščina, večina napisov je še v angleščini. Samostojnost je Izrael razglasil 14. maja 1948. Je parlamentarna republika, BDP je 31,561 $ (za primerjavo: Slovenija: 24,571 $) Vir: wikipedia.org

Torej, kaj sem sploh lahko pričakovala? Pravzaprav nič, ni se mi niti približno sanjalo, kaj me čaka tam doli. Najprej seveda hudo naporen let. Iz Brnika (tale Jože Pučnik mi kar ne gre v uho) v Istanbul s postankom v Zagrebu. V Zagrebu dežuje, zunaj je 14 stopinj. Dokaj hladno, ali pa tudi ne, saj je že 11. september. Ja, 11. 9., jaz pa na letalu. Na poti na Brnik radijski voditelji kar niso in niso odnehali s svojimi razglabljanji in obujanji spominov na 9/11. Utihnite vendar, nekatere čaka danes let! Pristanek v Istanbulu na Atatürk International Airport. Do naslednjega leta imam več kot 5 ur. No, vsekakor bolje, kot da bi morala hiteti z enega konca tega ogromnega letališča na drugega. Sprehajam se med neštetimi duty-free trgovinicami, privoščim si kavo v Star Bucksu. V Turčiji sem (no, na letališču v Turčiji), pa pijem kavo v Star Bucksu. Okoli pol dvanajstih zvečer so nas končno začeli vkrcavati. Prijazen mladenič me je v popolni angleščini vprašal, če sem potnica za Tel Aviv. Pritrdila sem, pregledal mi je potni list in vprašal, če sem opravila security check tu, v Istanbulu. Povedala sem, da ne, saj sem svojo prtljago oddala že v Ljubljani. Na vseh letih za Tel Aviv namreč veljajo malo strožji ukrepi. Prtljago še posebno skrbno pregledajo. Uslužbenec se je nato zatopil v mojo elektronsko karto, pohvalil naš lep potni list in mi še zaželel srečno pot. Let je bil zelo miren, kljub temu mi je srce vedno bolj razbijalo. Še malo, pa bom tam. Končno. Več kot leto načrtovanja, planiranja, razmišljanja o možnostih. Pa smo skoraj tu. Prvi nočni pogled na Tel Aviv je bil naravnost veličasten. Letalo je ostro zavilo in kar naenkrat je pred oknom zasijalo na tisoče in tisoče zlatih in oranžnih in rumenih luči, ki so osvetljevale obalo, sprehajalne poti, veličastne hotele, palme. Nato pristanek, aplavz za pilota, tresoče noge stopajo nekako avtomatsko po dolgem hodniku. Ben Gurion Airport. Nova, lepa stavba za dober prvi vtis in dobrodošlico. Po celem dnevu, preživetem na letališču, na smrt utrujena, le da tega zaradi vsega vznemirjenja še ne vem, se razgledujem okoli, možgani meljejo in premlevajo nove informacije. Prijazni fant, domačin, ki se vrača domov, me pospremi do traku z našo prtljago. Niso mi je izgubili, bravo Turkish, nato pa prvi šok. Moj prelepi nahrbtnik je odprt, pri zgornjem predalu gledajo ven moje obleke. Očitno so moj nahrbtnik skrbno pregledali in se tega niti niso potrudili skriti. Pri kasnejšem pregledu svoje prtljage sem jezna odkrila, da je neznano kam izginil polnilec za mobitel in vrečka z zdravili - nekaj proti bolečinam in oglje za primer prebavnih motenj. Saj razumem, s temi sicer navidez nenevarnimi predmeti lahko nekdo, brihten kot jaz, sestavi bombo in… bum! Ni več lepega letališča. A na srečo sem že komaj čakala, da zapustim letališče, zato sem šla še proti zadnji oviri: vsega naveličana ženska v stekleni kabini pregleduje potne liste. Namen obiska? Turističen. Kako dolgo? Tri tedne. Kje? Tel Aviv, Jeruzalem, Mrtvo morje, Haifa, nazaj domov. Poznate koga tu? Ja, poznam, povem ime in priimek prijatelja. Kje sta se spoznala? V Belgiji. Vas čaka tu? Ja. Telefonski klic, ujamem nekaj besed, kot so Belgija, moje in prijateljevo ime, Slovenija. Žig v potni list (ja, ta znameniti žig, zaradi katerega sem bojda zapečatena za naslednjih 10 let) in lahko vstopim v Izrael.

PRIBLIŽEN NAČRT POTOVANJA:

12.9. prihod zgodaj zjutraj, večerja pri prijateljevih sorodnikih

13.9. ogled Tel Aviva

14.9., 15.9., Tel Aviv

16.9. zjutraj odhod v Jeruzalem

17.9. ogled Jeruzalema, naročena za ogled Western Wall Tunnels

18.9. – 20.9. Jeruzalem, en dan rezerviran za Yad Vashem

21.9. zgodaj zjutraj povratek v Petah Tiqvo, ker se zvečer začne praznik Yom Kippur (?zvečer sinagoga?)

23.9. zjutraj proti Mrtvemu morju, Ein Gedi

24.9, 25.9. Ein Gedi narodni park, en dan ogled Masade.

25.9. odhod v Haifo

25.9. ali 26.9. izlet v Rosh HaNikra

26.9. dopoldne naročena za ogled Baha'i Gardens

27.9. – 30.9. Sea of Galile

30.9. Akko, Tel Aviv

1.10. Tel Aviv

2.10. odhod domov

Nadaljevanje prihodnjič...