Po podatkih Unicefa je v Kambodži smrtnost otrok, mlajših od 5 let, 9% (podatek iz leta 2007), manj kot 20 let nazaj pa je bila celo skoraj 12%. Smrtnost pri dojenčkih dosega vrednost 7%. Pričakovna življenska doba v tej državi znaša 59 let. Po ocenah naj bi bilo z virusom HIV okuženih med 67 in 85 tisoč ljudi, a je pri tem treba vedeti, da gre izključno za oceno. Zaradi bolezni, tudi AIDSa, in drugih vzrokov je v Kambodži okoli 600.000 sirot.
Na svetu vsak dan zaradi lakote ali z njo povezanih vzrokov umre 250.000 ljudi. V času, ko bom končala ta stavek, bosta umrla dva človeka. 1 od 6 ljudi ne dobi dovolj hrane za ohranjanje zdravja. Več kot milijarda ljudi po vsem svetu je podhranjena. Pravzaprav lakota predstavlja večje težavo kot malarija, AIDS in tuberkoloza skupaj. Razlogi za lakoto so naravne katastrofe, vojne, revščina, preobremenjeno okolje in v zadnjem času razvpita ekonomska kriza.
Verjetno ima bralec tega bloga (tako kot avtorica) srečo, saj ne sodi med 1,1 milijarde ljudi, ki živi pod pragom absolutne revščine in živi z manj kot $1 na dan, niti med 2,7 milijarde, ki se preživljajo z $2 na dan. Medtem, ko delež ljudi, ki živijo v revščini v Aziji nekoliko upada, pa ta v podsaharski Afriki narašča in podatek iz leta 2001 pravi, da v revščini živi skoraj polovica prebivalstva.
Če bralec bloga brez skrbi spije kozarec vode ob kosilu, se prav tako lahko čuti srečnega, saj ga uradne statistike ne štejejo med milijardo ljudi oziroma več kot 20% svetovne populacije, ki nimajo dostopa do pitne vode. 3 milijarde ljudi po vsem svetu nima urejenih osnovnih sanitarnih pogojev. Najhujše so razmere v Afriki, kjer ima le 46% ljudi zagotovljeno pitno vodo, v nekaterih državah ta delež znaša celo manj kot 20%. V azijsko-pacifiški regiji je še vedno okoli 600 milijonov ljudi brez pitne vode. Pomanjkanje čiste pitne vode in slabi sanitarni pogoji so vzrok smrti 2,2 milijona ljudi letno, od katerih je kar 90% (!) otrok, mlajših od 5 let. Po drugi strani povprečna ameriška družina porabi več kot 250 litrov vode na prebivalca dnevno!
Že dejstvo, da je bralec bloga sploh bralec, pove dosti. Kot naprimer to, da najbrž ne živi v Čadu, kjer je stopnja pismenosti med odraslimi le 26%. Po ocenah CIA World Factbook je na svetu nepismenih 785 milijonov ljudi, od tega jih je dve tretjini le v osmih državah: Bangladeš, Kitajska, Egipt, Etiopija, Indija, Indonezija, Nigerija in Pakistan.
Verjetno ima bralec tega bloga (tako kot avtorica) srečo, saj ne sodi med 1,1 milijarde ljudi, ki živi pod pragom absolutne revščine in živi z manj kot $1 na dan, niti med 2,7 milijarde, ki se preživljajo z $2 na dan. Medtem, ko delež ljudi, ki živijo v revščini v Aziji nekoliko upada, pa ta v podsaharski Afriki narašča in podatek iz leta 2001 pravi, da v revščini živi skoraj polovica prebivalstva.
Če bralec bloga brez skrbi spije kozarec vode ob kosilu, se prav tako lahko čuti srečnega, saj ga uradne statistike ne štejejo med milijardo ljudi oziroma več kot 20% svetovne populacije, ki nimajo dostopa do pitne vode. 3 milijarde ljudi po vsem svetu nima urejenih osnovnih sanitarnih pogojev. Najhujše so razmere v Afriki, kjer ima le 46% ljudi zagotovljeno pitno vodo, v nekaterih državah ta delež znaša celo manj kot 20%. V azijsko-pacifiški regiji je še vedno okoli 600 milijonov ljudi brez pitne vode. Pomanjkanje čiste pitne vode in slabi sanitarni pogoji so vzrok smrti 2,2 milijona ljudi letno, od katerih je kar 90% (!) otrok, mlajših od 5 let. Po drugi strani povprečna ameriška družina porabi več kot 250 litrov vode na prebivalca dnevno!
Že dejstvo, da je bralec bloga sploh bralec, pove dosti. Kot naprimer to, da najbrž ne živi v Čadu, kjer je stopnja pismenosti med odraslimi le 26%. Po ocenah CIA World Factbook je na svetu nepismenih 785 milijonov ljudi, od tega jih je dve tretjini le v osmih državah: Bangladeš, Kitajska, Egipt, Etiopija, Indija, Indonezija, Nigerija in Pakistan.
To so le številke.
Septembra 2008 sva se s kolegico potepali po Kambodži. Pot naju je zanesla tudi v Angkor, starodavno mesto v bližini Siem Reapa, kjer se prepad med "prvim" in "tretjim" svetom odslikuje bolj jasno, kot so številni turisti na enodnevnem izletu s Tajske pripravljeni videti. Ob vhodih v templje te zasuje skupinica otrok, ki ti na vsak način poskušajo prodati razglednice, knjige, krame, spominke. Tudi če bi želel, ne bi mogel ustreči vsakemu paru velikih prosečih rjavih oči.
Zadnji, tretji dan sem denarnico z vsem denarjem pozabila v hotelu in je bilo torej prepričevanje spretnih otroških prodajalcev popolnoma zaman, saj resnično s sabo nisem imela niti dolarja. Pred enim izmed templjev je pogovor potekal kot že neštetokrat prej.
"Hello, lady. You want buy my book?"
"No, sorry, I don't have any money with me"
"You buy my book, I know you have money"
"Sorry, I really don't have money"
In potem me je fant, kakih 13 let je moral imeti, presenetil: "How you come to Cambodia if you have no money?"
Starši, ki ne vidijo izhoda iz revščine prodajajo svoje hčerke bogatejšim moškim za žene ali jih celo prodajo v prostitucijo. Kljub upiranju deklet so dogovorjene poroke v državah tretjega sveta, kot je Kambodža, še kako stvar sedanjosti, realnost in ne napeta, razburljiva zgodba iz poletnega romana. Številna dekleta vidijo prostitucijo kot svojo pot v življenju in bi kljub temu, da jih morda nihče v to fizično ne prisili, težko rekli, da so imele izbiro. Šolstvo je urejeno le na papirju. Kljub temu, da bi naj bilo osnovno šolstvo brezplačno, so mnogokrat potrebne bogate podkupnine, da otroci izdelajo razred. V družinah, ki imajo veliko otrok, se ponavadi šola le eden ali dva, ostali delajo od malih nog. Številni vidijo le prvih nekaj razredov šole, ali pa še to ne.
Družina, ki sva jo obiskali v Battambangu na severu države, šteje 8 članov, mater in njenih 7 hčera, oče dostikrat izgine za več tednov in ga tudi ob najnem obisku ni bilo. Zaradi spleta srečnih okoliščin imajo za svoje razmere precej lepo in veliko hišo, tipično kamboško: na visokih lesenih kolih je hišica iz bambusovega lesa, en sam prostor, kjer je spalnica. Pod hišo je nekakšna kuhinja, kjer se večinoma kuha riž in druge preproste jedi. Tam je tudi nekoliko privzdignjen lesen pod, ki služi kot skupni prostor, miza, igralnica, dnevna soba. Vodo dobivajo z zbiranjem deževnice v deževni dobi. V sušni dobi, ko ni dežja, vodo za kuhanje in pitje pridobivajo iz mlakuže za hišo, kjer je barva precej nezdrave rjave barve z zelenimi rastlinami, ki prekrivajo površje. Žal ni možnosti pridobivanja podtalnice, saj je na njihovem koščku zemlje ni. Hčere s pomočjo dobrodelne organizacije obiskujejo šolo, kot še prenekateri otroci v soseščini. Starejša je že končala osnovno šolo in sedaj obiskuje šolo za deklice, kjer se bo naučila spretnosti, ki ji bodo pomagale pri zaposlitvi.
V tej šoli so številne deklice žalostnih zgodb. Prav vse bi lahko stlačili v vsaj en predalček zgornje statistike, a ta dekleta imajo, kot bi moral imeti prav vsak, ki spada to v to statistiko, obraz. Imajo ime. Smejijo se šalam. Molijo k svojemu bogu. Sanjajo o drugačnem svetu in se poskušajo znajti.
Morda nas številke za nekja minut pretresejo. Ko spoznamo njihove obraze in zvemo njihova imena ter slišimo njihove zgodbe, jih ne pozabimo nikoli.
Zato, srečni bralec, brez odvečnega moraliziranja, ki se te bo dotaknil le za nekaj minut... Naslednje povezave so vredne razmisleka, saj lahko z gotovostjo trdim, da delujejo. Kam bo šel vaš denar v primeru prve organizacije, sem se v Kambodži prepričala na lastne oči.
Misijonsko središče
Društvo Humanitas
Piali Ashar Alo (šola v Indiji, ki jo je ustanovila Slovenka Mojca Gayen skupaj s svojim možem Anupom Gayenom obljubim kdaj drugič kaj več o tem projektu...)
Končno nekdo, ki o Cerkvi ne govori samo negativno ampak vidi tudi dobre stvari.
OdgovoriIzbrišiYou-know-who
lp