Vožnje

Prevažanje po Aziji je legendarno. Pa naj gre za letala, na katera ne bi stopil za nič na svetu (konkurirajo jim le še letala Delta Air, ki sem jih videla na letališču v Filadelfiji), lokalne avtobuse, ki se kvarijo pogosteje kot Angelina Jolie posvaja otroke iz tretjega sveta, osebne avtomobile, napolnjene daleč preko razumne in verjetne meje, kombije, ki se prebijajo po cesti, ki to ni, ali pa preprosto prečkanje ceste v Saigonu.

Da se ti zdi 18 urna vožnja na zjahanem avtobusu, katerega voznik kot nor trobi vsake pol minute, zabavna, moraš bit malo trčen. Ne, prav nič ni zabavnega na teh bolečih, pogosto prenatrpanih javnih prevozih. A ko prispeš na cilj, se počutiš kot zmagovalec. Hotelska soba s trdo žimnico se zdi pravi luksuz.

Ena najbolj azijskih voženj se mi je zgodila v Kambodži, na poti iz mesta Kep do Sihanoukvilla. Prijazni uslužbenec hotela nama je uredil prevoz s taksijem navsezgodaj zjutraj (in pri tem sveto zatrjeval, da jo to edini prevoz tisti dan - in po naključju ga opravlja kar njegov prijatelj. Če ne bi že več kot 6 tednov potovali po tistih koncih, bi mu morda še verjeli...). Taksi je bil navaden osebni avto, nek karavan, tako za predstavo kasnejših okoliščin. Sprva smo bili v avtu trije, poleg naju še en potnik in seveda šofer. Nekje na poti, najbrž v Kampotu smo se za dalj časa ustavili, da bi nabrali nove potnike. Da zgodbo skrajšam, na poti smo pobirali in odlagali potnike in prtljago, in pri tem je bil rekord: 11 potnikov in poln prtljažnik prtljage. Če koga zanimajo tehnične podrobnosti: 5 ljudi zadaj, 4 spredaj - dva na sovoznikovi strani, prav tako je polovico svojega sedeža odstopil voznik. Presostala potnika sta visela s prtljažnih vrat, ker je bil tudi prtljažnik do vrha nadevan. K sreči ni bilo med prtljago živali. V zagovor (ker vem, da zveni malo nemogoče) naj povem, da so Azijci precej majhna in drobna bitja.

Takih stvari se, ko prideš domov, spominjaš z nasmehom na obrazu, čeprav morda tisti trenutek niso niti najmanj smešne. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi šofer takrat izgubil nadzor nad vozilom, kar bi bilo glede na način vožnje popolnoma mogoče. Kolikokrat je šofer avtobusa tako nevarno prehiteval, da smo se nesreči izognili le za las. Ne, to ni prav nič smešno. Vsakič, ko v časopisu berem o nesrečah v Aziji, ki naj bi se zgodile zaradi prenatrpanosti vozila, le zmajem z glavo. Jah, tako je tam. To je pač del poti in smešno ali ne, tak način sprejmeš.

Seveda pa ni vedno tako neprijetno. Vožnje po čudoviti pokrajni, s sopotniki ali slušalkami na ušesih, so lahko pravi balzam za popotniško dušo. Za primer je tu par filmčkov, ki prikazujejo potovanje v JV Aziji:

Vožnja na avtobusu iz Luang Prabanga v Vang Vieng (Laos). Avtobus ni bil lokalni, temveč "air-con", meaninig da je imel nekoč morda delujčo klimo, sedaj pa okna z možnostjo odpiranja. Cesta je bila presenetljivo dobra, le z nekaj že skoraj popolnoma saniranimi plazovi (prejšnji dan je namreč prav konkretno deževalo). Avtobus je bil praktično prazen, saj Laožani očitno ne potujejo veliko, turisti pa se nagnetejo na preplačanih VIP busih, tako da sem se na 7 urni vožnji lahko lepo zleknila čez 2 sedeža. Razgled po gorati pokrajni je bil fenomenalen, glasba na busu pa preglasna in moteča (še ena značilnost prevozov po Aziji).

Si Pan Don, jug Laosa. Vožnja na škripajočem pick-upu med osupljivo zelenimi riževimi polji in vasicami. In ne, ne trese se mi roka, to je le stanje ceste... Ceste se tudi v nekoč odmaknjenih predelih Laosa bistveno izboljšujejo. Asfaltirane ceste so med glavnimi mesti provinc že prej pravilo kot izjema, tudi v deževni dobi so ceste le nekoliko naluknjane. Glavne ceste seveda. Tam, kjer blatni stezi ne moreš reči cesta, no, tam so v blato zariti avtobusi stalnica. Teh pa je, če zaviješ le neklaj kilometrov iz ustaljenih poti, še vedno dovolj. Ceste so bile brez dvoma najslabše v Kambodži, kjer imajo vsega skupaj nekaj državnih "avtocest". Kar na zemljevidu ni označeno kot NH (national highway), tam ceste najbrž sploh ni. Verjetno najslabša množično uporabljana cesta na svetu je cesta, ki povezuje Bangkok s Siem Reapom, od kamboške meje do Siem Reapa. Legendarno slaba...

Prečkanje ceste v Saigonu (Vietnam) je prava umetnost. Na cestah po JV Aziji velja pravilo močnejšega oziroma večjega. Torej kolesarji pred pešci, motorji pred kolesarji, avtomobili pred motorji, avtobusi pred... Tako nekako. In čeprav zgleda, da je biti aktivni udeleženec prometa na cestah vietnamskih mest precej samomorilsko početje (in resnici na ljubo tudi je), ima ta kaos le nekaj malega smisla.
Pravila preživetja pri prečkanju ceste:
1.) Motoristi so neverjetno spretni. Če se znajdeš na sredi ceste, proti tebi pa drvi horda motoristov, obstoj pri miru in verjemi v njihove sposobnosti (in boga), bodo že našli pot okoli tebe.
2.) Prečkaj cesto kot domačini in skupaj z domačini. Počakaj, da bo poskušal cesto prečkati kak Vietnamec in se ga drži kot klop. Ko gre naprej, pojdi naprej tudi ti. Ko se ustavi, naj ti ne pade na misel poti nadaljevati.
3.) Ne prečkaj ceste.

Kar vidite na zgornjem posnetku, je pravzaprav še mala malica. Na trenutke je motoristov še mnogo več, hupanje še glasnejše in manj smiselno, situacija za prečkanje ceste pa še bolj brezupna. Pribljižno 5 sekund kasneje se je v dogajanje vključil še avtobus, vendar mi je na žalost zmanjkalo prostora na spominjski kartici fotoaparata.

Svetlobna leta stran od glasnega prometnega kaosa je delta prečudovite mogočne reke Mekong. V tem delu se Mati reka že drugič razlije čez ravnino (prvič kilometre višje na meji med Laosom in Kambodžo) in ustvari čudoviti, zeleni svet Azije, kot si jo predstavljaš, ko zapreš oči. V majhnem lesenem čolničku drsiš po rjavkastih kanalih, med bujnim tropskim zelenjem, z lesenimi hišicami na bregu, plavajočimi tržnicami in tistimi širokimi pletenimi vietnamskimi klobuki. To je tisti del poti, ko si oddahneš, vesel, da si tam.

In vse naporne, natrpane, premetavajoče, glasne, nevarne, predolge vožnje dobijo smisel. Tvoje potovanje dobi smisel.