Čeprav se bo moj načrt verjetno še spremenil (to se rado dogaja), je tu nek osnovni načrt, z nekaj različnimi scenariji, ki jih bom verjetno razrešila kar na licu mesta, pač glede na čas, ki mi bo na voljo in višjo silo (možnost prevozov, ki pač lahko odpovejo).
22. julija okoli dveh popoldne priletim v Jakarto. Čeprav bi bilo popolno, če bi lahko še isti dan nadaljevala pot proti Sulawesiju, zaenkrat kaže, da temu ne bo tako. Leti so sicer vsak dan, a v dopoldanskih urah, tako bom verjetno preživela en dan v glavnem mestu (kar morda ni nujno slabo, zaradi aklimatizacije) in naslednji dan z letalom (na zemljevidu so leti in trajekti označeni s sivo) pot nadaljevala na sever Sulawesija, v mesto Manado. Verjetno se bom podlala na krajši izlet za snorklanje na otočke Pualau Bunaken. Od tam bom pot nadaljevala v Gorontalo, od koder bom poskušala čim prej naprej na Togean Islands. Povezava je baje sicer slabša kot z druge strani, a bi mi to precej skrajšalo pot. Druga možnost je namreč najprej 30 ur z avtobusom okoli in od tam na otoke, kjer je povezava redna. Glavna dejavnost na otokih bo seveda iskanje popolne plaže in prehranjevanje s svežim tropskim sadjem. Z otokov bo lažje priti, preko Ampane do Posa, kjer si bom ogledala jezero Donau Poso, kjer naj bi bila naravnost osupljiva gorska pokrajina. Za kak dan ali dva bom odšla še na kak trekking. Od tam pa do prvega vrhunca potovanja, ki se ga neizmerno veselim: Tana Toraja. Tana Toraja je glavna znamenitost otoka (ki pa so ga turisti v zadnjih letih malo pozabili, glej prejšnji prispevek). Ta konec otoka je svojevrsten zaradi čudovite pokrajine, posebne arhitekture in - najpomembneje - edinstvenih običajev. Prav ti so najbrž glavni razlog za obisk Tana Toraje (vsaj zame vem, da so): od avgusta do septembra se namreč vrstijo posebni, malo bizarni pogrebni obredi. Poslastica! Po nekaj dneh, preživetih v drugem svetu nazaj v realnost, do glavnega mesta Sulawesija, Makassarja. Tam bi ostala le toliko časa, da bi si uredila prevoz naprej, na otočje Nusa Tenggara.
Drugi del poti bom začela na otoku Flores. Pot bom verjetno začela v pristanišču Larantuka na Vzhodnem delu otoka. Verjetno me bo pot vodila preko Maumera v vasico Moni. Tam je baza za ogled Kelimutuja. To je skupina kraterskih jezerc na ugaslem vulkanu, ki precej spominjajo na površje Lune. Na poti čez otok se bom ustavila še v Banjawi, vasici v notranjosti otoka za kak trekking. Naslednja postaja je Labuanbajo, pristanišče na zahodu otoka. Če bom napredovla hitro in imela dovolj časa, bom naredila še kak postanek za snorklanje, drugače pa naprej na končno destinacijo, otok Lombok. Tu sta dve alternativi: najpogostejša pot je z organiziranim ladijskim prevozom mimo otoka Komodo (ja, od tam so tisti veliki zmaji...) in otoka Rinca do Lomboka. Ta možnost traja tri dni. Druga alternativa pa je trajekt do Sape (Sumbawa), od tam pa bus do Lomboka. Verjetno se bom v vsakem primeru zadrževala na zahodnem delu otoka. Iz Senaggigija, ki je pravzaprev letovišče in se ga bom zato poskusila izogniti, grem za nekj dni raziskovati Gillije. Verjetno bom na enem od njih (verjetno Gilli Air) prespala noč ali dve in raziskala še ostala dva. Potem pa lepo naravnost do moje zadnje destinacije: Kuta. Pa ne Kuta na Baliju, tja ne grem za nič na svetu, Kuta je vasica na jugu otoka, kjer je baje dobra točka za surfanje in to je tudi moj cilj za zadnje par dni v Indoneziji. Ko bo treba domov, se bom odpravila na Bali, v Denpasar in od tam z letalom nazaj v Jakarto. Let imam 9. septembra popoldne
V primeru, da mi bo ostalo še kaj časa so še naslednje možnosti: trekking okoli Gunung Rinjani, volkana na Lomboku, otok Sumba, legendarna surferska destinacija - Desert Point na Lomboku, pot iz Denpasarja do Jakarte po kopnem, mimo Yogyakarte (Bromo, Borobudur).
Moj plan se malo optimistično razdeza čez 7 tednov. Nekje do treh tednov bi porabila za Sulawesi, dobra 2 za raziskovanje Floresa in Lomboka, torej imam še dober teden za uživanje v srkanju kokosovega mleka naravnost iz svežega kokosovega oreha na dolgi peščeni plaži in slab teden za rezervo in pot do Jakarte.
To je to zaenkrat. A kot rečeno, noben načrt ni dokončen, nobena pot dokončno začrtana, dokler nisi spet doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar