Da se malo oddaljimo od avantur v Aziji, še malo o neki drugi, prav tako ali pa še bolj bizarni destinaciji...
Las Vegas, baby!
Vožnja iz kalifornijske smeri (iz San Diega v mojem primeru) se po cesti vleče kot... kot... nevem, recimo, da se vleče kot 5 urna vožnja po puščavski, ravni cesti. Če si oboževalec puščav tako kot jaz, si seveda naravnost fasciniran, vsaj prvi 2 uri. Tik preden se spustiš v Mesto greha, te čaka prečkanje visokega hriba in nato prvi znanilci kiča. Ampak največja napaka, ki jo lahko narediš, je, da se tu ustaviš. Do samega Vegasa je še kakšne pol ure, ura. Veliko nesrečnikov je pisane casinoje zamenjalo za Vegas in v silni želji po igrah na srečo zapravilo svoje premoženje še preden so sploh dosegli svetovno prestolnico metanja denarja skozi okno.
In potem je končno tu Vegas. Še preden prispeš, imaš pravgotovo o njem svojo predstavo. Sicer se močno trudim, da svojih predstav o krajih, ki jih obiščem, ne zabetoniram preveč, a Vegas je pač preveč razvpit, da ne bi imela določenih pričakovanj. Moja pričakovanja bi torej lahko strnila nekako takole: glasno, žurersko mesto z dragim alkoholom, nič pametnega za videti, a dosti za doživeti. Dobra hrana in veliko alkohola. Kako pa so jo moja pričakovanja odnesla po vikendu, preživetem v Vegasu?
Ko sva zapeljala med vse tiste ogromne hotele, sem z odprtimi usti in široko odprtimi očmi trenirala obračanje glave za 360 stopinj. Bleščeči, utripajoči napisi, barve, da te glava boli, hotel pri hotelu, casino pri casinoju nad casinojem pod casinojem počes od casinoja. Promet je bil obupen, a to mi je dalo možnost ogleda vsega tega čuda med vožnjo mimo.
Glavno dogajanje je na takoimenovanem Stripu, glavni ulici skozi Vegas. Tu so vsi glavni in najbolj znani hoteli in casinoji. Tudi najina hotela sta bila na Stripu, za kar sicer odšeteješ malo več denarja (tam okoli $70 je bila soba v Flamingu), a je vredno. Za Vegas se na splošno splača odšteti malo več denarja. Nekaj za dobro večerjo (še sedaj se mi cedijo sline po odličnem stakeu v eni od restavracij v The Venetianu), nekaj za vsaj eno noč v katerem od slavnih hotelov (po zmožnostih seveda. V skoraj vsakem od teh hotelov se najde kaj za solidno ceno, lahko pa sevada plačaš na stotine in tisoče dolarjev, če jih uspeš pridelati v igralnici), pa seveda vsaj nekaj denarja je treba zagoniti za igre na srečo. Vložki pri velikih igrah so morda malo previsoki (spet po zmožnostih), slot machines pa jemljejo tudi enodolarske bankovce. Sicer z minimalnim vložkom ne boš obogatel, lahko pa se odlično zabavaš z zapravljanjem denarja. Ja, v resnici je zabavno. In ja, hitro te lahko zanese. Moja bera? Dobri 4 dolarji dobička na avtomatu.
Hoteli... Teh je ogromno. Tu je Flamingo, bojda prvi med prvimi. Vsekakor pa moj prvi hotel v Vegasu. In prvi uvod v surrealnost tega mesta. Na vrtu, polnem zelenja, se sprehajajo poleg še nekaterih bolj običajnih živali pravi, živi flamingi.
Pariz. New York. Benetke. Stari Rim. Stari Egipt. Vse to je eno ob drugem na Stripu. Skoraj dobesedno. Najprej ogromen Kip svobode, ki ga obdaja proga vlakca smrti. Eifflov stolp v skoraj naravni velikosti štrli iz svojega casinoja. Doževa palača ob palači v antičnem slogu. Znotraj casinojev je ob pomoči umetnega neba vedno dan. Ob kanalih z gondolami trgovine, kot so Dior, Apple, Victoria's Secret. Mize za black jack pod oboki Eifflovega stolpa. Za občudovanje ljubke newyorške arhitekture ti ni treba na Vzhodno obalo, niti na safari po bližnje srečanje z levi. Kot bi si mesto prizadevalo bit cel svet, a je hkrati tako daleč stran. S vsemi temi malimi kopijami je Vegas še bolj unikaten, vendar je povzročil, da Benetke to niso več. Nihče si ne domišlja, da se sprehaja po resničnem Parizu, to je Vegas, a edino Vegasu uspe postati unikaten na podlagi kopij in umetnega blišča. Najbolj priljubljen lik tega velikega cirkusa je že dolgo mrtev, pa ga je še vedno polno. Elvis seveda.
Če je v Ameriki vse v velikosti in napihnjenosti (tisti, ki kdaj spremljate katera od njihovih poročil, veste, o čem govorim), je Vegas vse to na kvadrat. Šov biznis tu dobi novo, bolj bleščečo podobo. Vse lažno je še bolj lažno, a to nikogar ne moti. Tovarna sanj, taka instant. V Vegasu si lahko vse, kar hočeš biti, svoje življenje lahko napihneš do nerazpoznavnosti ali pa si ga preprosto izmisliš na novo. Ker je celo mesto tako.
In to je prav resnično praksa. Če greš v Vegas, si izmisljiš lažno identiteto, lažno ime, lažno življenje. Bolj napihnjeno je, bolje zate. Za pot tja rabiš torej tudi zvrhano mero domišljije.
In seveda, vsi poznamo tisti rek: What happens in Vegas stays in Vegas.
Vegas je lahko dolgočasen, nezanimiv, eno samo razočaranje. Na to pa vplivajo tvoja pričakovanja, preden se prvič zapelješ na Strip. Če pričakuješ, kar ne moreš dobiti, si hitro razočaran. Veliko je stvari, ki ti jih to mesto ne more, niti se ne trudi nuditi. Žal ali morda na srečo so tudi naše predstave in podobe, ki nam jih kažejo o tem mestu, napihnjene in prebizarne, kot mesto samo.
Torej, kako so jo odnesla moja pričkovanja? Popolnoma nevtralno, kot so bila na začetku. Ne mislim, da je Vegas najčudovitejše mesto na svetu, od njegovega kiča me boli glava, a hkrati obožujem možnost, da s pivom iz steklenice vandraš po najdražjih hotelih. Vegas je preprosto Vegas.
In ena mojih najljubših potovalnih destinacij, za vedno.
Las Vegas, baby!
Vožnja iz kalifornijske smeri (iz San Diega v mojem primeru) se po cesti vleče kot... kot... nevem, recimo, da se vleče kot 5 urna vožnja po puščavski, ravni cesti. Če si oboževalec puščav tako kot jaz, si seveda naravnost fasciniran, vsaj prvi 2 uri. Tik preden se spustiš v Mesto greha, te čaka prečkanje visokega hriba in nato prvi znanilci kiča. Ampak največja napaka, ki jo lahko narediš, je, da se tu ustaviš. Do samega Vegasa je še kakšne pol ure, ura. Veliko nesrečnikov je pisane casinoje zamenjalo za Vegas in v silni želji po igrah na srečo zapravilo svoje premoženje še preden so sploh dosegli svetovno prestolnico metanja denarja skozi okno.
In potem je končno tu Vegas. Še preden prispeš, imaš pravgotovo o njem svojo predstavo. Sicer se močno trudim, da svojih predstav o krajih, ki jih obiščem, ne zabetoniram preveč, a Vegas je pač preveč razvpit, da ne bi imela določenih pričakovanj. Moja pričakovanja bi torej lahko strnila nekako takole: glasno, žurersko mesto z dragim alkoholom, nič pametnega za videti, a dosti za doživeti. Dobra hrana in veliko alkohola. Kako pa so jo moja pričakovanja odnesla po vikendu, preživetem v Vegasu?
Ko sva zapeljala med vse tiste ogromne hotele, sem z odprtimi usti in široko odprtimi očmi trenirala obračanje glave za 360 stopinj. Bleščeči, utripajoči napisi, barve, da te glava boli, hotel pri hotelu, casino pri casinoju nad casinojem pod casinojem počes od casinoja. Promet je bil obupen, a to mi je dalo možnost ogleda vsega tega čuda med vožnjo mimo.
Glavno dogajanje je na takoimenovanem Stripu, glavni ulici skozi Vegas. Tu so vsi glavni in najbolj znani hoteli in casinoji. Tudi najina hotela sta bila na Stripu, za kar sicer odšeteješ malo več denarja (tam okoli $70 je bila soba v Flamingu), a je vredno. Za Vegas se na splošno splača odšteti malo več denarja. Nekaj za dobro večerjo (še sedaj se mi cedijo sline po odličnem stakeu v eni od restavracij v The Venetianu), nekaj za vsaj eno noč v katerem od slavnih hotelov (po zmožnostih seveda. V skoraj vsakem od teh hotelov se najde kaj za solidno ceno, lahko pa sevada plačaš na stotine in tisoče dolarjev, če jih uspeš pridelati v igralnici), pa seveda vsaj nekaj denarja je treba zagoniti za igre na srečo. Vložki pri velikih igrah so morda malo previsoki (spet po zmožnostih), slot machines pa jemljejo tudi enodolarske bankovce. Sicer z minimalnim vložkom ne boš obogatel, lahko pa se odlično zabavaš z zapravljanjem denarja. Ja, v resnici je zabavno. In ja, hitro te lahko zanese. Moja bera? Dobri 4 dolarji dobička na avtomatu.
Hoteli... Teh je ogromno. Tu je Flamingo, bojda prvi med prvimi. Vsekakor pa moj prvi hotel v Vegasu. In prvi uvod v surrealnost tega mesta. Na vrtu, polnem zelenja, se sprehajajo poleg še nekaterih bolj običajnih živali pravi, živi flamingi.
Pariz. New York. Benetke. Stari Rim. Stari Egipt. Vse to je eno ob drugem na Stripu. Skoraj dobesedno. Najprej ogromen Kip svobode, ki ga obdaja proga vlakca smrti. Eifflov stolp v skoraj naravni velikosti štrli iz svojega casinoja. Doževa palača ob palači v antičnem slogu. Znotraj casinojev je ob pomoči umetnega neba vedno dan. Ob kanalih z gondolami trgovine, kot so Dior, Apple, Victoria's Secret. Mize za black jack pod oboki Eifflovega stolpa. Za občudovanje ljubke newyorške arhitekture ti ni treba na Vzhodno obalo, niti na safari po bližnje srečanje z levi. Kot bi si mesto prizadevalo bit cel svet, a je hkrati tako daleč stran. S vsemi temi malimi kopijami je Vegas še bolj unikaten, vendar je povzročil, da Benetke to niso več. Nihče si ne domišlja, da se sprehaja po resničnem Parizu, to je Vegas, a edino Vegasu uspe postati unikaten na podlagi kopij in umetnega blišča. Najbolj priljubljen lik tega velikega cirkusa je že dolgo mrtev, pa ga je še vedno polno. Elvis seveda.
Če je v Ameriki vse v velikosti in napihnjenosti (tisti, ki kdaj spremljate katera od njihovih poročil, veste, o čem govorim), je Vegas vse to na kvadrat. Šov biznis tu dobi novo, bolj bleščečo podobo. Vse lažno je še bolj lažno, a to nikogar ne moti. Tovarna sanj, taka instant. V Vegasu si lahko vse, kar hočeš biti, svoje življenje lahko napihneš do nerazpoznavnosti ali pa si ga preprosto izmisliš na novo. Ker je celo mesto tako.
In to je prav resnično praksa. Če greš v Vegas, si izmisljiš lažno identiteto, lažno ime, lažno življenje. Bolj napihnjeno je, bolje zate. Za pot tja rabiš torej tudi zvrhano mero domišljije.
In seveda, vsi poznamo tisti rek: What happens in Vegas stays in Vegas.
Vegas je lahko dolgočasen, nezanimiv, eno samo razočaranje. Na to pa vplivajo tvoja pričakovanja, preden se prvič zapelješ na Strip. Če pričakuješ, kar ne moreš dobiti, si hitro razočaran. Veliko je stvari, ki ti jih to mesto ne more, niti se ne trudi nuditi. Žal ali morda na srečo so tudi naše predstave in podobe, ki nam jih kažejo o tem mestu, napihnjene in prebizarne, kot mesto samo.
Torej, kako so jo odnesla moja pričkovanja? Popolnoma nevtralno, kot so bila na začetku. Ne mislim, da je Vegas najčudovitejše mesto na svetu, od njegovega kiča me boli glava, a hkrati obožujem možnost, da s pivom iz steklenice vandraš po najdražjih hotelih. Vegas je preprosto Vegas.
In ena mojih najljubših potovalnih destinacij, za vedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar