Med svojim obiskom v Afriki bom izvedla tudi ključni del moje raziskave, ki bo kot del ali celota našla mesto v moji diplomski nalogi (ki je trenutno še vedno brez naslova; ko me kdo vpraša po temi, preprosto odgovorim s starim delovnim naslovom Humanitarne in prostovoljske organizacije v državah v razvoju).
Fokus moje diplomske bo odnos organizacija-skupnost (oziroma posameznik, ki je v primeru posamezne organizacije njen uporabnik). Zanimalo me bo, kako so te organizacije dostopne uporabnikom, tako fizično (oddaljenost, povezave, urejenost samih prostorov, da so dostopni ljudem s hendikepom…) kot po delovanju (ali uporabniki vedo za organizacijo oziroma kako zvedo zanjo, ali organizacija aktivno išče uporabnike med svojo ciljno skupino ali le-ti sami pridejo po njene storitve…).
Pri institucijah, ki jih bom obiskala, najverjetneje bo to vsaj ena sirotišnica, ki sicer sprejema tudi prostovoljce, bom opazovala morebitne elemente totalnih institucij. Totalne institucije so “prostor za bivanje in delo, kjer veliko posameznikov s podobnim položajem, za precejšnje časovno obdobje odrezanih od širše družbe živi skupaj prisilno, formalno vodeno obdobje življenja.” (Haralambos, Holborn, Sociologija Teme in pogledi, DZS, 1991, stran 313). Elementi totalnih institucij so odrezanost posameznika od širše družbe in družine, fizična ločenost institucije od družbe, odstranjeni so elementi, ki dajejo posamezniku osebno identiteto (osebni predmeti, družbene vloge, uvedejo se enaka oblačila, frizure…), ustaljen in nespremenljiv urnik, jasna ločenost med osebjem in varovanci, toga pravila, varovanci nimajo nikakršne pravice odločanja o vsakodnevnih pravilih, hrani itd.
Preko intervjujev in opazovanja njihovega dela pa bom poskusila definirati, kako pravzaprav sodelujejo z ljudmi, ki bi jim njihovi programi naj bili namenjeni – torej njihovimi uporabniki. Rada bi ugotovila, ali so uporabnike in skupnost, v kateri delujejo, upoštevali pri sestavi programov in koliko imajo slednji besede pri sooblikovanju. Zanimalo me bo, kako so sploh ugotavljali potrebe skupnosti in kako svoje rezultate preverjajo. Njihovo delovanje bom ocenila tudi skozi nekatere koncepte socialnega dela, ter ugotavljala, ali se poslužujejo antidiskriminacijske prakse. Pri tem bom preverila tudi, ali je njihovo delovanje usmerjeno le na delo s posameznikom oziroma skupino, ali delujejo tudi širše, za preseganje družbene neenakosti.
Pri samem delovanju organizacije me bo zanimal finančni vidik njihovega delovanja, torej kaj so glavni viri njihovega financiranja. Verjetno se številne organizacije srečujejo s pomanjkanjem sredstev za svoje programe, pa tudi številnimi drugimi organizacijskimi težavami, kot so pomanjkanje usposobljenega kadra.
Poskušala bom tudi ugotoviti, kakšna je struktura ljudi, ki delujejo pri organizacijah, tako morebitni zaposlenih kot njihovih prostovoljcev. Pri obojih me bo zanimalo, ali imajo kakšne kompetence ter ali se te pri prostovoljcih preverjajo. Pri izvajalcih me bo zanimalo, ali delo upravljajo profesionalno, torej ali so plačani, pri prostovoljcih pa ali so za program morali plačati in kaj so za to plačilo dobili. Delo prostovoljcev zna biti precej naporno, saj se srečujejo s precejšnjimi psihičnimi obremenitvami, ki se zaradi kulturnega šoka lahko še podvojijo. V takem primeru bi morda prostovoljcem prišla prav opora mentorja ali suprevizija. Zanimalo me bo, ali jim je bilo to nudeno in če ne, ali bi si tovrstno podporo želeli. Pri organizacijah, ki imajo prostovoljce, me bo zanimalo predvsem, kakšne so njihove zadolžitve, kaj jim organizacija nudi, ali imajo predhodno kakšna izobraževanja, koliko časa največ in najmanj lahko prostovoljec sodeluje v programu, kar je predvsem pomembno pri delu v sirotišnicah, kjer imajo prostovoljci tesen stik z otroki.
Seveda je to le okvirni načrt. Na samem terenu se bo verjetno odprl še cel spekter področji, vrednih raziskave. Zato se ne bi rada preveč omejila. Nikakor nočem takoj nastopiti iz perspektive, da organizacije delujejo slabo, pomanjkljivo ali celo ne vedno v korist uporabnikov. Verjamem pa, da je njihovo delo težko, da se na svoji poti srečujejo s številnimi preprekami, zato jih lahko katera od teh preprek zapelje nekoliko stran od prvotnega cilja. Upam, da se bomo eden od drugega lahko kaj naučili in bo moje sicer nekoliko kratko bivanje v Ugandi (šest tednov in nekaj dni) obojim prineslo nekaj novega in vsaj iskrico pozitivnih obetov za dobro delovanje v smeri kvalitetnega mednarodnega socialnega dela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar