Minibus je bil prav udoben, niti ne prevec natlacen, cesta pa je tudi... no vsaj bila je cesta. Zanimivo, kako ti povedo predviden cas prihoda na destinacijo. Ponavadi moras njihovemu predvidevanju dodati se kakih 40%. Ampak vseeno ni tako hudo...
Na cilju smo vzele dolgi colnic do manjsega otoka (4000 otokov je pravzaprav delo reke Mekong, ki se tu razsiri v ogromne razseznosti in objema stevilne otocke), kjer smo vzele prve bungalove, ki smo jih nasle. Za pribljizno 4 evre na bungalov dobis neudobno posteljo, lastno kopalnico z western-style wc-jem in mrezo proti komarjem. Kar pa je resnicno vredno svojega denarja, je cudovit razgled na reko (3 metre od verande) spredaj ter neskoncan neverjetno zelena rizeva polja zadaj. Gospod Phao, lastnik bungalovov je izredno prijazen, njegova hci pa odlicna kuharica.
Si Phan Don je naravnost cudovit konec sveta. Najbljizje definiciji raja do sedaj. Sumenje mogocne reke, po kateri brzijo dolgi leseni colnici, lesene hisice (in bungalovi za turiste) v senci palm in drugega tropskega rastja, neverjetno zelena rizeva polja, starke s kosarami na poti na trg, otroci, ki se igrajo ob reki ter vodni bivoli, ki se lenobno pasejo v senci. Elektriko dobijo v prihodnjem letu ali dveh. Laos ne more biti bolj Laos kot je tu.
Prvi dan nismo pocele nicesar, najprej sem pocivala v viseci mrezi s pogledom na rako, nato smo predvsem jedle, jedle in jedle. Poleg naju sta bili gostji pri gospodu Phaou se Americanka in Nizozemka. V blizini je imel restavracijo nek v Laosu ziveci Anglez, ki nas je povabil na hrano in tam smo prebile preostanek dneva. Na otoku ni elektrike, vecina his ima akumulatorje, ki jih zazenejo proti veceru. Pot po otoku je zato prav zanimiva, svetilka pa vec kot dobrodosla.
Zjutraj je bilo nemogoce spati, saj sonce sije naravnost skozi okno (ki nima polken), ce ti ga uspe ignorirati, pa te pravgotovo vrzejo pokonci obupno glasni colni, ki se vozijo po reki momo tvojih vrat. Huje kot ob najbolj prometni cesti...
Ta dan smo se odpravile na izlet. Nas vodic je bil kar prijazni gospod Phao. Najprej smo sle gledat sladkovodne delfine, ki zivijo na skrajnem jugu, na meji s Kambodzo. A v tem letnem casu jih je na laoski strani tezko opaziti, saj se raje zadrzujejo v plitvinah na Kamboski strani. Ni problema, hocete videti delfine? ce doplacate 10000 kipov po osebi (0.80 evra) gremo na kambosko stran. Cakaj, kaj? Kar tako? Ja, kar tako. Tisti dodatni strosek je za podkupnino za policaje. Prav potem, dobrodosli v jv Aziji, kjer korupcija dobi cisto novo podobo... In smo se izkrcali na kamboski zemlji in gledali delfine, ki so vsakih nekaj minut prisli na povrsje in nato spet izginili. Nobenih trikov, nobenega Fliperja. Preden smo sli smo specemu uradniku placali zahtevano vsoto (in za podkupnino dobili celo potrdilo - ja, tako to gre v Kambodzi) in se odpravili naprej. Ogledale smo si se neke res ogrone slapove, nato pa se zvecer vrnile na nas otok. Tokrat sem spala odlicno, ponoci je dezevalo, zato ni bilo prevroce.
Zjutraj smo se poslovile od gospoda Phaoja in njegove druzine in se odpravile proti Pakseju. Kombi, ki bi nas naj peljal do tja... no, to pa je ze nova zgodba. Laoska posebnost je, da lahko stlacijo na majhen prostor neskoncno stevilo ljudi. Ali pa vsaj poskusajo. Kombi je bil ze pol do zadnjega sedeza, nakar voznik zacne vztrajno ponavljati "two more, two more". Se hecate, ne? Ocitno ne. Ker so se ljudje na zadnjih sedezih uprli, so od nekod privlekli dva plastcna sedeza in ju stlacili na prehod med sedezi. Upam, da sta potnika majhna... Ko smo se malo naprej ustavili, se je cel kombi zacel smejati, saj se je izkazalo, da sta potnika vse prej kot majhna. Proti kombiju sta namrec stopala dva ogromna crnca (Nigerijca, kot se je izkazalo kasneje) in voznja s kombijem je postala ena tistih laoskih klasik. Ampak ocitno smo vsi preziveli in sedaj sem v Pakseju, cez eno uro pa zapuscava Laos, to cudovito dezelo, in se odpravljava z direktnim busom do Hueja, Vietnam.
Zbogom, Laos!
Ni komentarjev:
Objavite komentar