Naslednji dan smo se navsezgodaj zjutraj odpravili proti meji. Lastnica guessthousa nam je uredila tako prevoz z ladjico do Luang Prabanga, kot tudi pravoz do same meje. Po opravljenih formalnostih na tajski strani smo se z majavim colnickom odpravili cez Mekong na laosko stran. Se nekaj formalnosti, izpolnjevanje obrazcev, cakanje pri treh razlicnih mizah in potem gremo, hitro, hitro, moramo naprej. Vkrcali smo se na ladjico, dolgo in neudobno, ter izpluli na sesturno plovbo do prve postaje.
Voznja s pocasno ladjico zna biti strasno neudobna, saj so klopi majhne in lesene, blazine so bolj izjema kot pravilo. Vendar pa je pot vsekakor vredna bolece zadnjice. Zeleni hribi, vasice ob reki, kjer se na blatnih bregovih igrajo otroci.
Voznja do Luang Prabanga traja dva dni, zato vmes prespis v nekem manjsem mestecu. Ocitno so imeli pred kratkim hude nalive, saj jim je odneslo breg in cela pustolovscina je bila prilezti s nahrbtnikom po strmem pobocju. Hostel, v katerem smo bivali, je bil cist, z mrezo proti komarjem, kuscarjem v sobi in wc s skoljko (luksuz).
Mestece je majhno, polno lesenih his ob glavni in edini blatni cesti, pred katerimi posedajo domacini in prijazno pozdravljajo. Zvecer smo posedeli ob najcenejsem pivu na svetu - Beer Lao - in odlicni hrani. Sama imam rada pekoco hrano in lahko recem, da moje brboncice prenesejo marsikaj, a tako pekoce zadeve se nisem jedla. Na koncu je bila samo se bolecina, a bilo je tako dobro, da bi z veseljem se.
Ponoci je tako dezevalo, da sem mislila, da nas bo odneslo, a nas ni in pot smo naslednji dan nadaljevali ter po sedmih urah prispeli na cilj, Luang Prabang.
Ni komentarjev:
Objavite komentar