Templji, policijska ura in pijavke

Luang Prabang je ljubko, umirjeno mestece ob reki Mekong. Ker je bil Laos vcasih francoska kolonija, se to odraza tudi v tem mestu. Arhitektura ima francoski pridih, prav tako hrana, saj najdes precej francoskih restavracij. Je sicer zelo turisticno, saj je pravzaprav glavna znamenitost Laosa, a je veliko bolj umirjen od stevilnih drugih mest. Ima stevilne wate, vendar je najboljsi nacin prezivljanja casa preprosto sprehajanje po ulicah. Najdes lahko tudi odlicne restavracije, prav posebej pa mi je vsec nocni market, kjer je klasicna ponudba kica ter neumnih majic zreducirana na minimum, saj vecinoma prodajajo rocne izdelke ter izdelke okoliskih manjsinskih plemen.

Prvi dan sva le nekoliko spoznavali mesto, zvecer sva s skupino Argenincev in Americanom iz ladjice odsli na koktejle, ki so prav poceni. V mestu velja policijska ura, vsi prebivalci in turisti morajo biti doma oziroma v svojih sobah do polnoci (ob tem ne velja, da naprimer sedis na balkonu hostla, tudi v tem primeru te opozorijo, da moras oditi), zato se vse zapre ob pol dvanajstih. Vse razen nekega bowlinga, ki se je izkazal za luknjo s osmimi stezami za bowling, plasticnimi mizami in nic domacini. Luang Prabang pac ni zurersko mesto, kar je tudi prav, saj mu prav zaradi tega uspeva ohranjati svoj sarm.

Trije dnevi v mestu so hitro minili. Danes sva sli na izlet do slapov v blizini mesta. Slapovi so bili zaradi obilice padavin cudoviti, pravzaprav je bilo poplavljeno se marsikaj poleg struge reke. V tolminckih se lahko tudi kopas, a dan ni bil najbolj primeren za kopanje, saj je bilo oblacno in nic kaj toplo. Poleg tega sva spoznali nadlogo tropskih gozdov - pijavke. Te male zverinice zlezejo prav vsepovsod in jih sploh ne opazis ali obcutis med tem, ko se gostijo s tvojo krvjo. Eno sem se pravi cas po nakljucju zalotila na hrbtu se preden se je prisesala. Druge sploh nisem opazila. Zlezla je pod mojo torbico za denar, ki jo imam tesno okoli pasu pod obleko. To sem opazila sele doma, ko sem money belt snela in videla ogromen krvav madez. Moja gostja je med tam sita in zadovoljna ze odpadla. Tisto, kar je poleg predsodkov do teh zivalic najbolj zoprno je, da se zaradi neke snovi, ki jo izlocajo v rano, med tem ko pijejo, kri ne strjuje se lep cas. Ranica, ki jo pustijo, je drobna, le da krvavi se uro in vec. Zelo nadlezno, ceprav cisto nenevarno.

Proti veceru, ko je prenehalo dezevati (prvic, da sem bila res premocena, ko nas je ujel dez med ogledom slapov) sva si ogledali se Wat Phousi na hribu nad mestom. Razgled je cudovit, predvsem ob soncnem zahodu nad reko Mekong, ki se vije cez hribovito pokrajno, pocasi in vztrajno proti jugu in s sabo nosi stevilne ladjice in colnice.

Jutri zjutraj zapuscava Luang Prabang in se odpravljava proti jugu, v Vang Vieng, malo mestece med hribovjem.