Za nekaj dni sva zapustili reko Mekong. Voznja do Vang Vienga je bila dolga, daljsa od obljubljenih sestih ur, klima v busu je bila tudi bolj za okras, ampak se je dalo preziveti. Cesta je bila v presenetljivo dobrem stanju, ce odstejemo nekaj plazov, ki pa so bili ze bolj ali manj ocisceni. Ko pa smo preckali hribovje in se je pot nadaljevala med zelenimi rizevimi polji, je cesta postala nekoliko slabsa, a le zadnjih nekaj kilometrov. Tudi vreme je malo manj znosno, precej bolj soparno in vroce, kot pa na hribovitem severu.
Vang Vieng je malo mestece sredi visokih apnencastih hribov. Pokrajna je cudovita in ceprav je celo mesto pravzaprav laoska verzija Khao San Roada, se splaca ostati dan ali dva. Mesto je center aktivnosti v naravi, od jamarsta, plezanja do necesa, imenovanega tubing, kar naj bi bila glavna atrakcija. V resnici gre za ogromno gumo na kateri sedis in se spustis po reki. Na poti se lahko ostavljas v stevilnih barih z glasno glasbo in smesno drago pijaco.
Medve sva se odlocili za kajak in bilo je super. Voznja po umirjeni recici mimo otrok, ki se igrajo ob vodi z cudovitimi hribi okoli.
Zvecer sva se dobili z dvema Americanoma, Gregom in Daveom, ki sva ju spoznali ze v hostlu v Luang Prabangu. Na splosno ze od meje naprej srecujeva iste ljudi, saj je pot do Vientiana bolj ali manj standardna za vse. Ce je Luang Prabang zaspano mesto, potem je Vang Vieng v globoki komi. Po polnoci potihne prav vse razen zab in crickov. Znacilnost, pravi fenomen Vang Vienga so neskoncne epizode Friendsov, ki jih vrtijo prakticno povsod, v vsaki restavraciji.
Vang Vieng pa ni le sredisce aktivnosti na prostem, baje je tudi sredisce mamilaske scene v Laosu. Da je drogo (travo, gobe in predvsem opij) lahko dobiti, sem ze vedela, a ocitno je lazje najti nore gobe kot pa anglesko govorecega voznika tuk tuka. V veliko restavracijah imajo takoimenovane posebne menije, na katerih je vse, od happy pic in cajev do klasicnih jointov. Naceloma je droga v Laosu (pa tudi Kambodzi) prepovedana, vendar tolerirana. Ce te dobijo z drogo v zepu, jo odneses le z podkupnino, odvisno od tvojih pogajalskih sposobnosti. Skupino mulcev so baje dobili na reki s travo, izmazali so se s kaznijo 400 evrov. Precej draga trava...
Po dveh noceh v Vang Viengu smo se odpravili naprej v Vientiane, glavno mesto Laosa. Americana sta sla z busom pol ure pred nama in dogovorili smo se, da se dobimo na postaji v Vientianu. Izkazalo se je da je bil njun avtobus pravzaprav kombi, natlacen s smrdeco morsko hrano in obupno malo prostora. Medve sva dobili pravi bus, s klimo (seveda je klima na avtobusu zelo relativna stvar) in precej vec prostora za isti denar. V Vientianu se nam ni uspelo najti, saj bus ni ustavil na postaji, temvec nekje v centru mesta. Kasneje smo se uspeli dobiti pred eno od restavracij.
Mesto zna biti pravi sok po umirjenem Vang Viengu. Prvi vtis je, da mi ni prevec vsec, spet prevec ljudi, tuk tukov in semaforjev. Iskanje sobe je bilo prav naporno. Sobe so drage ali pa totalne luknje, najbolj pogosto pa kar oboje. Poleg tega je precej polno, zato sva pregledali vsaj 5 guesthousov preden sva nasli nekaj spodobnega za 50000 kipov na sobo (pribljizno 5 evrov).
Zvecer smo se odpravili na zasluzen Beer Lao in svezo hrano na bregu Mekonga. Kljub temu, da je Vientiane glavno mesto, vse deluje zelo zaspano. Tudi tu je tezko najti prostor, ki bi bil odprt po polnoci. Nasli smo nek lokal z zivo glasbo. Bend je igral klasicne rock komade, ki jih tak bend ponavadi mora igrati, le da so bili odpeti v slabi angescini pa tudi melodija jim je povzrocala probleme. Pravzaprav je bila to bolj mesanica koncerta in karaok. Lokalni mladini je ocitno ustrezalo... Sicer pa je preprodaja mamil tudi tu ocitno velik biznis, saj ti jo predvsem v vecernih urah poskusajo prodati kar na ulici, mimogrede z motorja. Tujci smo seveda ocitna tarca, konec koncev veliko tujcev pride na ta konec sveta le zaradi poceni in lahko dostopne droge. Kar je velika skoda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar