Drugi dan v Vientianu je minil podobno lenobno kot prvi. Zjutraj smo sli z Gregom in Davem na zajtrk (zaradi meni neznanega razloga, ta dva zivita le od baget in druge francoske hrane, ki jo je na njuno sreco v Vientianu dovolj), nato smo se odpravili do jutranjega marketa. To je nekaksen nakupovalni center, poln predvsem ponaredkov rolexov, D&G majic ter neskoncno piratskih kopij DVDjev in CDjev. Prvic sem videla tudi ladyboya, azijsko verzijo transvestitov. Seveda sem jih verjetno predvsem v Bangoku videla se vec, a nekateri so resnicno zenske. Baje se vcasih preprosto ne da lociti med ladyboyem in zensko, kar zna biti za zahodne turiste, zeljne poceni zabave z lokalnimi prostitutkami precej neprijetno.
Ker smo bili v blizini, smo si ogledali se Vientianski slavolok zmage, nato pa je bilo ze prevec aktivnosti za en dan, zato smo, preden bi pregoreli, odsli na kosilo, za americana francosko juho, zame sladkokislega piscanca. zvecer smo nadljevali z zapravljanjem casa v nekem lokalu z zivo glasbo. Ceprav je sprva zgledalo, da bo se huje kot prejsnji vecer, se je izkazalo, da je bila glasba precej boljsa. Isti repertoar, le z nekoliko vec pravimi notami. Le lokalne pesmi v izvedbi nakljucne pevka z visokim glasom so nekoliko nacele moj center za sluh v mozganih. Morda pa glasba ni bila toliko boljsa, morda ima le lao lao, posebna vrsta laoskega viskija iz sticky ricea (ampak resno, tu je vse iz sticky ricea) taksen vpliv na glasbeni okus...
Zjutraj sta se Americana poslovila in se odpravila na Tajsko, od koder bosta sla se v Kambodzo (in spet nazaj na Tajsko, roko na srce, njun nacrt ni ravno najboljsi), medve pa sva se z spalnim busom odpravili proti jugo, proti mestu Pakse. Ko sva prisli na postajo v Vientianu, so naju potegnili s tuk tuka (ubogemu vozniku sploh nisva uspeli placati vsega denarja) in naju odvlekli (dobesedno) na nek avtobus, ki je ze speljal. V zmedi sva se povzpeli na bus (ocitno za Pakse, manj ocitno je bilo, da gre za spalnik. Po nekaj metrih voznje, ko sva se prebijali cez stevilne vrece, nalozene na prehodu do sedezev, je neka brezoba zenica zacela kricati na naju in nato se na voznika. Nama seveda ni bilo nic jasno. Spet so nama mahali in naju pospremili z busa ter bus je odpeljal. Zmedeno sva sli nazaj na postajo, kjer se je izkazalo, da to ocitno ni bil spalnik (hmmm... ocitno...) in najn bus se vedno stoji na postaji. Tokrat sva se dvakrat prepricali preden sva se pustili zvleci na bus. Spalnik je bil dokaj udoben in voznja je hitro minila, saj sem skoraj celo pot prespala. Zjutraj smo prispeli v Pakse, spet malo mestece brez semaforjev. Ker sta me Americana s svojim brezdeljem in dragimi zajtrki precej razvadila, bo najbrz prvi dan bolj lenoben, jutri verjetno na kak celodnevni izlet, kako naprej pa se ne vema cisto natancno. Morda na vzhod do Vietnama ali pa proti kamboskemu Siem Reapu. Najprej je bilo sicer nacrtovano obratno (torej skozi jug Vietnama cez Kambodzo nazaj na Tajsko, vendar morda bi naredili obratno in in iz Vietnama leteli do Bangkoka. Bomo videli...
Ni komentarjev:
Objavite komentar