Chiang Mai

Jv Azije ne dozivis, dokler se ti ne zgodi troje:

• Ne pojes nekaj bizarnega


• Ne dobis driske (ni nujno povezano s prvim)


• Se na poti ne pokvari avtobus

Kaj se je zgodilo tokrat, v nadaljevanju...

Takoimenovani VIP bus je za razvajene zahodnjake in bogate Tajce. Sedezi so udobni, veliko prostora je za noge, dobis topel obrok in pijaco. Na bus smo najprej cakali neskoncno dolgo, ko je prisel, pa je bilo videti, da bo pot dooolga, saj smo se proti pricakovanjem kar naprej ustavljali, ne nujno na avtobusnih postajah. Okoli polnoci smo se ustavili na neke vrste obcestnem postajaliscu, kjer smo dobili vecerjo. Se prej sem olajsano odsla na wc, ki pa je bil nekoliko drugacen od pricakovanega. Stranisca so bila na strbunk, cesar smo sicer ze vajeni pri nasih zahodnjih sosedih Italijanih. A ta Wc ni imel kotlicka, namesto tega je bila zraven odprtine za wc nekaksna zidana banjica, napolnjena z vodo, notri pa je plavala plasticna posoda. S to posodo si zajel vodo iz banje ter po opravljeni potrebi splahnil stranisce. Seveda je bilo tako v banji kot v samem straniscu ogromno komarjev, ki so lenobno lebdeli na vodi. Vse lepo in prav, ampak NI BILO WC PAPIRJA!! Simapticno...

Ko sem videla svojo vecerjo sem postala vesela, da sem dala tistih 100-in-nekaj evrov za cepljenje proti hepatitisu. Saj ne recem, juha je bila se kar okusna, ceprav sem jedla ze boljso, a higiena je bolj ali manj na psu.

Nadaljevali smo voznjo, a ne prav dolgo. Vedno pogosteje smo se ustavljali. Ravno sem zaspala, ko me je zbudil strasen hrup. Po se nekaj za avtobus ocitno zelo tezkih kilometrih smo dokoncno obstali. Glede na zvoke in obcasno premikanje busa za nekaj metrov naprej, je bilo videti, da se sofer zelo trudi bus ponovno vzposobiti, a mu ni uspelo. K sreci so nam dokaj kmalu pripeljali nov, se udobnejsi bus, ki nas je popoeljal proti cilju. Kot je komentiral neki angleski spopotnik: "wow, they do break...".

V Chiang Mai smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah. Tuk-tuk naju je zapeljal kar do prvega hostla v Lonely Planetu in izkazal se je za dobro odlocitev. Soba je cela lesena (pravzaprav je lesena cela hisa), tusi so skupni, a cisti. Sicer so zunaj, a baje je topla voda (ni mi uspelo ugotoviti kje, zato sem se tusirala kar z mrzlo). Ima simapticen, senecn vrt in resravracijo z zajtrkom. Cena za dvoposteljno sobo je le 200 BHT, torej nekje 2 evra na osebo. Tu je tako vse ceneje, tudi hrana. Danes sem jedla riz z curry zacimbami in piscancem ter popila pepsi in ledeni caj, vse skupaj je bilo 80 bahtov. Ce jes na ulici, je se za kakih 20 bahtov ceneje. Tudi masaze so cenejse kot v Bkku, od 100 bahtov na uro naprej.

Chiang Mai je sarmantno mestece, pravi balzam bo kaoticnem Bkku. Turistov je manj, vecina jih je tu zaradi trekkingov k okoliskim hribovskim plemenom. Medve bova to preskocile, saj se ze jutri odpravljava naprej proti Chiang Khongu na tajski-laoski meji. Trekkingi v Laosu so baje boljsi, ceprav je trekking na severu, v Luang Nam Thaju padel (dobesedno) v vodo. Ampak trekkinge ponujajo pravzaprav povsod, se bo ze kaj naslo zame, ceprav sem si tja zelo zelela.

Danes greva se pogledat nocni bazar, jutri pa navsezgodaj po potne liste, ki so jih z vizami poslali iz vietnamske ambasade v Bkku, ter proti meji... V nedeljo pa bova predvidoma ze vstopile v Laos in pot po Veliki Materi Mekong vse do njene delte v Vietnamu se bo zacela...