Vietnam...

Lep pozdrav iz Vietnama, torej.

Pot do sem, no, pot do sem je trajala. Najprej nekaj, kar bi naj bilo VIP bus iz Pakseja do Hueja na osrednji vietnamski obali. A na tem busu, bolj receno kombiju ni bilo cisto nic VIPovskega. Brez prtljznega prostora, nic (ampak dobesedno!) prostora za noge med sedezi in ogromno prtljage vsepovsod po kombiju. Nekaj metrov stran je stal pravi bus za Danang, ki je le nekaj kilometrov juznjeje od najne destinacije, zato sva proti placilu zamenjali vozovnici in se vkrcali na pravi bus. Kako pametno je bilo to, ne vem... Bus je bil obupno pocasen, po manj kot eni uri smo se ostavili sredi nicesar in potniki so si na tleh pred busom privoscili kosilo. Tudi naprej nismo napredovali z najvecjo hitrostjo. Cesta je bila slaba, a sem kljub temu lahko zadremala, saj je bilo (cloveskih) potnikov malo, zato sem imela vsaj dva sedeza zase. Preckanje meje med Laosom in Vietnamom je v najboljsem primeru nocna mora. Najprej cariniki na laoski strani. Pregledali so tovor na busu (ki ga je bilo ogromno) in nekaj jim ni bilo vsec. Carinik se je nekaj casa prepiral z zensko, nato mu je ta v zep porinila za pripravljen sop bankovcev in zadeva je bila zakljucena. Na mejo smo prisli okoli sestih zjutraj, ko je bila uradno se zaprta. Na bus je prisel neprijazni uradnik in zahteval potne liste ter 3$ za izstopni zig. Kaj pa ce si grem zig urediti sama? Potem sele ob sedmih in moras pocakati na drug bus. Ce ne bi bila ura tako zgodnja, bi se vsaj potrudila uradniku zagreniti zivljenje in za placani denar zahtevati potrdilo in ime uradne osebe, ki je racun izdala. Seveda nicesar od tega ne bi dobila, saj placilo za zig ni uradno, denar gre v zepe obmejnih uradnikov. A na koncu ne mores nic, najbolje je lepo placati. Kljub placilu je trajalo vec kot eno uro, da nam je potne liste prinesel nazaj (ura je bila ze sedem, torej bi si le lahko vse uredila sama) in odpravili smo se naprej. Cez mejo smo morali pes, kar je bil svojevrsten podvig. Toliko obrazcev nam se ni bilo treba izpolniti in potni list so nam preverili na neskoncno okencih, preden so nas spustili v drzavo. sedaj razumem, zakaj ne izdajajo vize na mejah, verjetno bi moral prosilec cakati tam vsaj pol dneva. Ko smo koncno opravili formalnosti, smo se lahko odpravili naprej. Voznja do Hueja ni trajala vec dolgo, a Vietnam je pravi sok po mirnem Laosu. Ogromno prometa, vsi hupajo brez pravega razloga, ogromno luci v stilu Las Vegasa.

Ampak, punce pazite! Vietnam je nakupovalni raj! Danes sem kupila dvodelno obleko iz svile in torbico za zraven za 41 dolarjev. Torbice, sali, obleke po meri, kravate, vsega kolikor hoces po neverjetnih cenah. Made in Vietnam, seveda. Ja, odrezes posrednika in cena oblekam strmo pade.